Pozdravljeni,
stara sem 37 let, 15 let poročena, trije otroci stari 15, 13 in 11 let. Do sedaj smo bili kolikor toliko normalna družina. Že nekaj časa pa se mož in starejša hči (15 let) ne ujameta in sicer v nobenem primeru. Hčer je precej trmasta in to da tudi vedeti. Mož pa na njena vprašanja, odgovore regira precej hrupno! Občutek imam kot da jo sovraži prav zaradi tega ker je trmasta. Trmasta sem tudi jaz, ampak z leti sem to nekako “skrila”. Zaradi tega stanja sem že precej obupana in sama ne vem kako naj pomagam. Mož vedno krivi mene, da sem jaz kriva, ker jo nisem pravilno in pravočasno vzgajala. Moram povedati da so vsi trije otroci pridni in uspešni v šoli, ampak za mojega moža to nič ne pomeni. Vedno pravi da je dal vse za otroke, ampak jaz vem da “nove smučke” niso vse, da rabijo tudi očeta, ki je sposoben poslušati in ne samo ukazovati. Najhuje pa je to da za vse napake otrok najbolj trpim jaz. Npr. otrok bolj na trdo zapre vrata in to ga že zelo moti, tako da je večkrat njegov izbruh takšen: pojdi in povej jim da se vrata ne zapirajo tako, ampak jaz mislim, da bi to moral storiti on!. Vidim da tudi otroci niso sproščeni in se bojijo “kaj bo rekel ati”. Res več ne vem kako naj se “obnašam” oz. kaj naj storim!.

Za vsak nasvet bi bila zelo hvaležna. Hvala!

Spoštovana “Obupana2,
dokler se boste vi obnašali tako ,” kot bo rekel ati”, se tudi ne bo nič spremenilo.Sami točno veste, kaj bi morali v posameznih primerih reči, narediti, kako bi morali ukrepati, točno tudi veste, kaj bi moral reči narediti ali ukrepati vaš mož, pa mu tega ne poveste, skratka zaradi ljubega miru ste tiho, ljubega miru pa od nikoder…Skrajni čas je, da se z možem pogovorite, vendar si pred pogovorom obljubita, da ne bosta uporabljala očitkov za nazaj in da bosta ves čas pogovora govorila v sedanjem času. Zavedati se morate, da starši do otrok ne morejo ohraniti avtoritete le z negodovanjem in kritiko, ampak tudi s pohvalo, kadar otroci ravnajo svoji starosti primerno zrelo. Otrok se bo namreč nehal truditi, da bo starše spoštoval, če bodo njegovi uspehi samoumevni in nepohvaljeni, edino kar bo od staršev slišal, bo le očitanje napak. Vse bolj se mi zdi, da vaš mož le zato noče ublažiti svojih pretiranih stališč, da se to ne bi razlagalo kot šibkost in nekompetentnost. Prav je, da svoje pomisleke možu poveste, vendar o tem govorita na samem, kar bo zanj manj ogrožujoče.

Jaz bi rekla, da vidva nimata stvari med sabo pošlihtanih in to se na žalost odraža tudi na vzgoji otrok. Punca je v puberteti in je seveda tudi zaštekala te stvari in zato očeta ne mara. Možnost pa je, da je mož sovražil trmo pri vas in jo zato sedaj sovraži tudi pri hčerki in s tem posredno daje vedeti, da ne štima med vama. Koliko se kaj pogovarjata o vajinih odnosih?
Ne vem, od kje vašemu možu ideja, da samo ženska vzgaja otroka. Ali se preden sta se odločila imeti otroke nista nič pogovorila o tem, kako bo zgledalo vzgajanje?
Tudi če niste v službi in ste doma zaradi vzgoje otrok in skrbi za gospodinjstvo, hišo itd. to še ne pomeni, da je mož le stranski opazovalec. Morda ne bi bilo slabo obiskati kakšno zakonsko posvetovalnico (čeprav mož najbrž ne bo za to)?

Želim vam vse dobro!
Suza

Vedno znova me nekaj čudi na tem svetu in sicer: kako je majhen ta svet in kako smo si ljudje podobni.
Konflikti, ki se pojavljajo v vaši družini, niso nič kaj neobičajnega in se pojavljajo v mnogih drugih primerih. Tudi jaz sem bila veliko let v “koži” vaše hčere, in verjamite mi, ni bilo enostavno. Pretirano zaščitništvo, skrb in neizkazovanje ljubezni ter razumevanja je moj oče pokazal v mnogih prepirih in konfliktih, ki sva jih imela. Podobno kot vaša hči sem jaz tudi bolj trmaste narave in od mojih stališč nisem odstopala, moja mati pa je bila nekakšen filter, ki je vse to prenašal.
Sem edinka in nobena stvar, ki sem jo naredila, ni bila dovolj dobra zanj, nobeden prijatelj dovolj dober, za veliko problemov pa je bila kriva … mama, prepiri pa so bili skoraj dnevno na sporedu. Nemalokrat sem jokala, mislila na pobeg od doma, ali pa celo na samomor. Pojavljale so se mi misli: pa saj me nima nihče na tem svetu rad. Ne vem, kako mi je uspelo ta leta preživeti, vendar s pomočjo moje trme (ki mi je vsa leta dobro služila), pomočjo polsestre in prijateljev, sem kljub prepričanju, da iz mene nikoli nič ne bo, zrasla v samostojno žensko. In čudeži se dogajajo – ko sva se s fantom začela pogovarjati o skupnem življenju nama je oče odstopil del hiše, pri preurejanju so bili (tako kot sem že na začetku predvidevala) kar dostikrat problemi, saj so bili najini načrti drugačni, kot očetovi, ko pa so se dela zaključila in se je na svoje oči prepričal, da le mogoče ni imel vse prav. Ko me je pri mojih 23 letih(prvič!) v življenju vprašal kaj jaz mislim, sem se od sreče zjokala. Zadnji dve leti sta zame čudoviti; pogovori, skupni delo, praznovanja, izleti in nedeljska kosila mi lepšajo življenje. Starša imata svoje življenje, midva pa svoje (ločeni stanovanji), ko pridemo skupaj pa nimamo niti časa za konflikte, pa tudi volje ne.
Sedaj ko gledam nazaj ne morem reči, da očeta za karkoli obtožujem, saj je bil vsa leta dober oče, samo tega pokazati ni znal. Opazovati lastno hči kako odrašča, dobiva prijatelje, želi svoje živeti “po svoje”, verjetno ni lahko in tako kot nemalokateri oče ni znal to dobro prenesti.
Vem, da vas moja življenjska zgodba ni zanimala, vendar želim vam povedati naslednje: pogovorite se, preden bo prepozno, stvari v vaši družini se morajo spremeniti (če ne takoj pa s časom, saj mislim, da bo vaš mož potreboval veliko časa, da se spremeni – moj oče je potreboval 9 let), saj materialne dobrote in samo materina ljubezen za srečno družino ni dovolj, sploh pa če prihaja do konfliktov. Če vaš otrok ni dovolj močan, bo pod pretežkim bremenom, ki mu je naloženo, padel, rešitev iz tega pa lahko, da bo iskal v slabi družbi, alkoholu, cigaretah in bognedaj mamilih.
Vam in vaši družini želim vse dobro, veliko ljubezni, razumevanja in lepih trenutkov.

draga mija,
lepa hvala za spodbudne besede vam in vsem ostalim. Mislim da mi bo ta forum
le “odprl” oči. Ima morda še kdo kakšen nasvet. Se zahvaljujem.

Bom še jaz nekaj dodala. Spominjam se moje mladosti in svojega očeta. Kot otroka me je venomer jemal s seboj na sprehode, izlete, me razvajal. Če me je kaj zanimalo (ko sem začela odraščati), sem se z vprašanjem vedno obrnila nanj. In ko sem prišla v najstniška leta, se začela ličiti in ozirati za fanti, ga je to zelo prizadelo. Šele sedaj vem, da je bil ljubosumen. Začela sva se prepirati, on ni odneha, jaz tudi ne. Mama je bila nekakšen filter med nama.
Mogoče gre pa tudi pri tvojem možu za ljubosumnost? Očetje se včasih težko sprijaznijo s tem, da njihova hči odrašča. Zdi se mi, da velikokrat težje kot matere.