MOŽ
Drage dame. Življenje kliče, pojdite naprej, ne utaplajte se v preteklosti. Narava deluje po svojih zakonitostih, ki jim nihče ne ubeži. Iz svojega življenja morate iztisniti največ, kar pa vam utapljanje v preteklosti onemogoča. Ne izgubljajte dragocenega časa z objokovanjem. Dano vam je bilo, da ste preživele del življenja s svojimi dragimi. Sedaj pa naprej, ker to je minilo. Osvobodite se.
Celo življenje se nekaj učimo. Vsaka izkušnja nekaj stane. Tudi bolečine niso enake, ker za vsako stvar je bolečina drugačna prav tako za ljubezen. Nisem se zakopala v preteklost a moje misli se vračajo nazaj ne najdem razloga, da bi bilo drugače. Sem poguma in optimistična zato ker to hočem .Energijo črpam pri pozitivnih stvareh, ki me osrečujejo in med njimi je to tudi spomin na ljubljeno osebo.Del življenje je tudi soočenje z izgubo zato si preostali del življenja nardimo lepo ker je prekratko.
Danes mineva 11 let ko si zadnjič odkorakal iz našega doma. Srce mi bije hitreje, ko se spomnim tega jutra, ko si odšel za vedno. Praznino, ki si jo pustil v meni ne izpolne nič s teboj je odšel tudi del mene . Srečna sem, da sem te imela, podaril si mi najlepše darilo kar sem jih lahko dobila to sta najini hčerki. Zdaj imam vnuka in vnučke ki me razveseljujejo in polnijo z energijo in mi dajo smisel življenju. Življenje gre dalje. Težko je brez tebe zelo, zelo te pogrešam a vem, da si vedno poleg mene in boš vedno tu.
LJUBLJENI NIKOLI NE UMREJO,
DOKLER ŽIVIJO TISTI, KI JIH
IMAJO RADI IN SE JIH SPOMINJAJO.
Draga gospa dana-f,
Tako kot ste zapisali, čutim tudi sama. Mislim, da bom tudi po toliko letih, kot je minilo vam, in do konca svojih dni, čutila tako. Zelo vas razumem.
Tako kot vas, je tudi del mene je odšel z njim, in minilo je dobri 2 leti in pol. Zelo, zelo mi je težko …………
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam.
Danes bi imel rojstni dan, moj dragi ljubljeni mož. – Tretji odkar si odšel in nas za vedno zapustil.
Pred tremi leti smo praznovali še skupaj s teboj. Vedel si, da je to tvoj zadnji rojstni dan z nami in želel si veliko posnetkov za nas, za spomin. Oh, kako ta spomin boli, trga se mi srce ……… Tako zelo mi je hudo ……..
Pozdravljene,
Kar ne morem verjeti, ko berem besede o katerih tudi sama razmišljam in o katerih se sprašujem. Končno sem spoznala da vas je kar nekaj ki se soočate s to bolečino, ki verjetno nikoli ne izgine. Nekatere se borite že leto, dve,…kako vam uspeva to? Jaz komaj dan preživim.
V petek, 27.3.2015 je umrl moj mož. Star je bil 27 let in kar ne morem verjeti da se mi to dogaja. Stara sem 26 let in sem ostala sama z 6,5 mesečno punčko, ki je tak sonček in dobrovoljček.
Ne vem kje dobivate moč, voljo da to preživite. Zamano so 4 grozni dnevni ki komaj živim, diham, nimam volje do ničesar kar si želim je samo to da bi odšla za njim. Čeprav se mi dogajajo čudne-lepe stvari po hiši kot da bi bil z mano. A pozna kdo kakšnega medija? A sploh je kakšen v Sloveniji?
Lalola…bodi močna! Ne znam si predstavljati kako ti je grozno, ampak zdrži! Misli na čudovito punčko ob tebi, na to, da si imela, ne glede na vse, srečo, da si izkusila pravo ljubezen. Vem, da je takšna tolažba bolj šibka, ampak nekje je potrebno začeti. Sedaj bodo dnevi lepi in čeprav si predstavljam, da ne boš najbolj na volji, pokliči kakšno res dobro prijateljico ali sorodnika, pojdi na sprehod, vdihni zrak in si sama pri sebi povej, da si močna in da je življenje vendar lepo. BODI MOČNA…zdrži! Če ti bo pa hudo, pa pridi na MON po kakšno tolažilno besedo.
Danes je šesti dan, ko me je nepričakovano na velikonočni ponedeljek zapustil moj dragi mož. Moja prva in edina ljubezen. Za vedno je zaspal. Ostala sem sama z dvema čudovitima hčerkama, ki sta stari 17 in 21 let. Kako bom zmogla, ne vem. Še vedno mislim, da so to le grde sanje, ampak jutro pokaže drugače. Spati ne morem. Vsak dan grem dvakrat na grob, vendar ne vem, zakaj sploh sem tam. Še vedno ga čakam, da se vrne z vikenda ali službe, perem, likam njegove strani …
Drage moje sotrpinke,
ni in ne obstaja nič drugega kakor čas, ki bo pokazal svoje. O bolečini, ki jo preživljate ni mogoče opisati na žalost to poznamo vse tiste, ki smo to doživele. Vsem iskreno sožalje, ki ste izgubile svoje ljubljene. Jaz že od dec.2003 ko je odšel živim v upanju, da se še srečava. Ni lahko a najbrž je tako moralo bit zato bodite močne in verjemite, da je jutri nov dan in glejte ga z optimizmom iščite lepe stvari v življenju pa čeprav med spomini. Tudi sama nisem verjela, da bom zmogla. Želim vam veliko mero moči, da premagate bolečino. Vse vas lepo pozdravljam.
Lalola
iskreno sožalje,
vse kar ti doživljaš sem dala skozi in dobro vem kako ti je tudi sama sem iskala odgovore a nisem prišla do njih. Začela sem pisati dnevnik in prebrala sem veliko knjig o življenju po smrti in tu sem se nekako našla, da ne zaidem po tabletah sem se na tak način tolažila in meni je pomagalo. Misli na vajino princesko in živi za njo, ker te neizmerno rabi in ti njo. DRŽI SE.
Prisrčen pozdrav.
Elizabeta2504
Iskreno sožalje tebi in hčerkama poznam vse kar se ti dogaja in zelo dobro te razumem. Tudi moj mož je bil moja prva ljubezen in tega nikoli ne pozabiš. Vse kar pišeš sem identično doživela in dogajale so se mi enake stvari. Zelo dolgo mi je rabilo, da sem oddala njegove stvari. Tudi jaz sem ostala s hčerkama sama in se premagovala iz dneva v dan. Najtežje je ko misliš, da ne boš zmogla a boš videla da boš, ker moč, ki jo boš dobila je nadnaravna in ti jo bo podaril tvoj angel varuh. ŽELIM TI VELIKO MOČI, DA VSE PREMAGAŠ.
Prisrčno pozdravljena.
Pozdrav,
Tudi mene je doletela ta huda stvar, izgubila sem moža pri njegovih 40 letih (zaradi bolezni- rak).
Po 10 mesecih se je vse končalo. Stara sem 35 let in ostala z 2 otrokoma- 2 sina, 3 in 6 let. Sedaj je 2 meseca odkar se je poslovil… in zdaj je popustil ves adrenalin, ki me je vodil in mi pomagal, da sem zmogla vse brezhibno v 10 mesecih boja z boleznijo. Bila sem močna in zmorala sem vse.
Bila sem premočna in sproti nisem predelala niti šoka, žalosti, jeze…. Obveznosti so me gnale naprej, saj sem morala poskrbeti zanj, ker sam ni mogel. Skrb za 2 mala otroka mi je zapolnila misli in sploh nisem razmišljala….
Sedaj, ko pa bi se morala soočiti z resnico, da ga več ni, pa sploh ne moram vrejeti, da je ta nočna mora moje življenje. Enostavno ”to ni res!” Vem, da bo enkrat ”ok”. A kako do tja priti? Kako sprejeti?
Kako verjeti, da je vse to res? Kako predelati ta čas, ko sem svojega nemočnega partnerja negovala in ga pospremila vse do konca in stala ob njem v tistem ztenutk? Ko pomislim na to, je edina moja misel- TO NI RES!
Ali je katera mamica/žena, ki se najde v mojih besedah in opisu in bi napisala, kaj je njej najbolj pomagalo?
Kaj je bil tisti ključni teniutek, da je sploh začela žalovati in sprejela? Mogoče dobim kakšno idejo, ki bi
mi pomagala da nekje začnem. Se mi zdi da izkušnje nekoga, ki je šel po tej poti, lahko dajo največ odgovororv.
Sicer sem poiskala pomoč zase in otroka in tudi Hiša Hospica mi je ZELO veliko oz. največ pomagala, sedaj je na menji, da premaknem stravi…..
Hvala za kak odgovor in lep dan.
Nismo v čisto enaki situaciji, ampak v zelo podobni… moj je po zastoju srca v komi, z zelo slabimi napovedmi. Srečujem se z vsemi občutki, ki jih opisujete, s 1000 ZAKAJI… imava dva predšolska otroka, kar mi je najhuje, otročka, ki ne bosta imela atija, samo to mi gre po glavi in jokam, ne morem spat, jest…. Toliko načrtov smo imeli… po stanovanju so njegove stvari, vse se vrti naprej, kot da se ne bi nič zgodilo… Včasih imam občutek, da gre po stopnicah, da se je pripeljal domov… pa da se sploh ne dogaja, da je še vse ok, kot je bilo pred kratkim, imam v mislih, kako bomo skupaj nekam šli, potem me pa realnost udari po glavi.
Lalola, Elizabeta, NokiaMB, imemije,…
žal mi je, resnično hudo za vse vas, ki ste ste se znašle v naši druščini, druščini žalujočih, veliko premladih vdov. Jaz sem to postala pri 35 letih in ostala sama z dvema šooloobveznima otrokoma. V tej temi sem že nekaj pisala in se ne bi ponavljala.
Ta mesec bodo minila tri leta od smrti partnerja in atija najinih otrok. Priznam, da se prvega pol leta sploh dobro ne spominjam. Najboljša prijateljica mi pravi, da sem bila kot robot. Sicer funkcionirala, vendar samo kar je bilo nujno, brez vsakršne volje, z ogromno jokanja,… Sploh mi ni jasno, kako sem zvozila v službi, saj sem že naslednji dan po pogrebu morala iti v službo. Nisem ostala samo sama z otrokoma, temveč tudi sama v najinem podjetju.
Vsaka beseda tolažbe mi je bila odveč, z nikomer se mi ni dalo pogovarjati, sploh nikogar nisem hotela videti razen najožjih domačih. Pri skrbi za otroke in vsakdanjih obveznostih so mi ogromno pomagali moji starši, svakinja, v bistvu se je celo sorodstvo zelo izkazalo in so bili pripravljeni vsak trenutek priskočiti na pomoč. V službi pa so mi sodelavci izkazali zaupanje in se odločili, da vsaj poskusimo delati naprej. Danes lahko rečem le ” vsa čast vsem “, brez njih verjetno ne bi zmogla, vsaj ne v tej meri.
Z otrokoma nismo veliko razpravljali, filozofirali, v bistvu se nista želela prav veliko pogovarjati o tem, kaj se je zgodilo. So mi pa veliko pomenile izkušnje prijatelja, ki mu je umrla žena, ko sta bila otroka še zelo majhna. Tudi on je dejal, da se o tem niso veliko pogovarjali, da je čas pač tekel in so se sprijaznili s situacijo kot je bila. Danes sta njegova otroka že uspešna študenta in krasne osebnosti. To me je nekako potolažilo, da pa mogoče tudi mi lahko zvozimo.
Danes, po treh letih lahko povem, da je precej lažje. Res je, da čas počasi celi rane. Otroka sta zelo uspešna v šoli, kot pubertetnika v mejah normale, veliko se družita z vrstniki, športnika, skratka prijetna in uspešna otroka.
Meni je zelo pomagala družba, prijatelji. Sicer sem se družiti lahko začela šele po kakšnem letu in pol, vendar mi je sčasoma postalo prijetno in sedaj z veseljem grem na kakšen čvek.
Punce, še in še bi lahko pisala, vendar rajši vidim, da zastavite kakšno vprašanje, želike slišati kakšno konkretno izkušnjo, pa vam bom z veseljem odgovorila.
Držite se, vzemite si čas zase in za otroke, čas pa teče in teče in dejansko res počasi celi rane, čeprav tega sedaj še ne verjamete…
Pozdravljene drage moje,
usoda nam je dodelila nekaj, kar nas združuje pa čeprav v bolečini in žalosti. Moje izkušnje po mnogih letih so te da se naučiš živite s tem in življenje gre naprej hočeš nočeš sprejmi. Moje hčere sta bili moj motor za vse naprej. Danes, ko imam še vnuka in vnučke sem dobila dodatne moči za vse nas. Ni lahko a je možno. Sama sebe sem prepričala in v to vložila ogromno energije da moram naprej. Spomini pa naj ostanejo živi tako, da se večkrat pogovarjamo kaj bi bilo če bi bil tu z nami.
Vsem želim dosti, dosti moči in bo šlo boste videle.
Lep pozdrav.
Pozdravljene, ze nekaj dni berem vase besede, ko pa sem prebrala pisanje od tebe, Lalola, sem se odlocila, da tudi jaz odprem srce, polno ran….
Jutri bo mesec dni, odkar je na soncen, poletni dan umrl moj partner v svojih najlepsih 33 letih. Zgodila se je delovna nesreca, zelezna konstrukcija se je zrusila nanj in umrl je v trenutku. Jaz sem pri svojih 26 letih ostala s hcerkico, ki je ravno dva dni nazaj praznovala svoj prvi rojstni dan.
Ne morem se sprijazniti, da je to res. Povsod ga cutim, slisim, v glavi imam kar naprej spomine, slike, tudi ce se trudim zamotiti, ne gre. Na grobu nimam obcutka, da on tam lezi. Obcutek imam, da je nekje, ali v sluzi ali na potovanju in da bo kmalu prisel. Ne morem se sprijazniti z dejstvom, da ga ni in da ga z mojo lepo hcerkico ne bova nikoli vec videli! Pa tako zelo sem ga ljubila, zame je bil ves svet, dneve sem prezivljala tako, da sem komaj cakala uro, ko bo prisel iz sluzbe, mu skrbno pripravljala topel obrok, skrbela za dom in najino hcero.
Ziveli smo v njegovi sobi pri starsih, on pa je delal cele dneve, da bi cimprej lahko zaziveli v sviji hiski.
Zdaj je hisa ostala nedokoncana, jaz pa v nasi sobici v njihovi hisi ne motem ziveti… Prevec spominov, prevec srece je bilo tam… Ne vidim smisla…
Tudi v hisi se ne vidim brez njega… Tako ogromna hisa, kako naj sama tam zivim s hcerkico, pa se brez sluzbe sem?
Poleg vse bolecine in _zalosti se moram ukvarjati se z problemom obstoja, zivljenja, kako napej, da bo zivljenje brez njega “normalno” steklo? Da bom sposobna skrbeti za hcerko in da ji bom omogocila spodobno zivljenje? Cisto sem na dnu…..
Pozdravljena, CebelicaMaja23
oh kako te razumem kaj ti preživljaš in še tako mlada si. Zdaj še ne moreš priti k sebi vse je še sveže in verjemi, da se vse v življenju zgodi z nekim razlogom čeprav ga zdaj ne vidiš. Tvoj ljubi je zdaj vajin angel varuh. Tudi če se boš odselila bolečina in praznina bo še trajala. Ti imaš plod vajine ljubezni, ki te bo držala in te polnila z potrebno energijo. Zmogla boš in čas bo naredil svoje. Bodi močna in pogumna ne vračaj čas nazaj, ker ga ni mogoče.
Lep pozdrav.