Spoštovana Steph,

Hvala vam za vse vaše besede – predloge, spodbude ….. Vendar, pri meni je vse še tako sveže, da žal zaenkrat težko kaj spremenim …. Minilo je šele dobro leto, in kot pri vas, upam da bo čez leta maj bolelo, ali, kot pravijo mnogi ki so to doživeli, bolečina ne mine, vendar se navadiš z njo živeti …….

Hvala še enkrat, želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam!

Že kar nekaj časa je odkar sem zadnjič pisala na tem forumu, katerega sem začela pisati, ko sem bila zelo na tleh in me je kar samo vodilo k pisanju. Kmalu bo 10 let odkar me je zapustil moj dragi mož. Še vedno ga zelo pogrešam a živim dalje tako kot vem, da bi on želel to pa je da ne obupujem, ker se ne da nič spremenit samo energijo si jemlješ in si nesrečn. Potrudim se vsak dan posebej, da si ga po svoje uredim in največkrat delam, kar me veseli. V dnevih ko me prevzame žalost obrnem misli na lepe dogodke in se tako izognem da me ne prevzame bolečina. Sami moramo sebi pomagat to največ šteje.
Ker nismo vsi enaki je nekaterim težje premagovati izgubo ljubljenih a verjamem, da se v življenju da veliko če si to močno želimo le čas nazaj ne moremo vrniti.
Vse, ki prebirajo in najdejo tu košček tolaže lepo pozdravljam.

Pozdravljena gospa dana-f,

Hvala Vam za vse bodrilne besede, po tolikih letih, ko ste izgubili dragega moža.
Pogrešam pisanje pod to rubriko, ki ste jo pričeli pisati vi, ko vam je bilo zelo hudo in sedaj je minilube že skoraj 10 let. Od izgube mojega dragega moža pa je minilo 1 leto in 7 mesecev. Ja, kot pravite, nekaterim je težje premagovat izgubo ljubljene osebe in meni je zelo, zelo težko, neskončno ga pogrešam ………. Res je, ničesar ne moremo spremeniti, časa nezaj ne moremo vrniti, vendar, to sprejeti ………….

Lepo vas pozdravljam, kakor tudi vse ostale, ki prebirajo ta forum.

Pozdravljena boly,
velikokrat pomislim na vas pa tudi ostale, ki so pisali na ta forum in upam, da vam bo to težko življenjsko obdobje, ki ga živite sedaj čimhitreje minilo in da bo bolečina ki vas prevzema odšla. Jaz sem v službi in dnevi mi tečejo zelo hitro celo zmanjka mi časa a tudi po 10 letih so spomini nanj zelo živi. Tudi meni manjka, tudi jaz ga zelo pogrešam a kot sem že rekla najbrž je tako moralo bit čeprav mi tega nismo hoteli a izbire nismo imeli.
Lepe pozdrave in pogumno naprej.

Pred 10 dnevi sem tudi jaz izgubila mojega dragega ljubečega moža. Spoznala sva se pri mojih 17-ih letih (on je bil star 20), sedaj pa mu je ta kruta bolezen – rak vzela življenje pri 50-ih letih. Borila sva se od maja 2012, ko sva zvedela za diagnozo. Na začetku je kazalo vse optimistično, dobro je prenašal obsevanja in kemoterapije, imel je apetit, konec lanskega leta je bil v regresiji. Vsa srečna sva si v letošnjem januarju rezervirala križarjenje, ko pa sva se vrnila, je imel čedalje močnejše bolečine v glavi. Slepila sva se, da je to prehlad, bile pa so metastaze v glavi. Spet obsevanja, testna tarčna zdravila in nekaj časa je bil mir. Letošnjega junija sva odpotovala na počitnice, ki pa niso bile prave – čedalje bolj so ga začela boleti ramena. Spet sva se pretvarjala, da je to artritis, kalcinacije, karkoli,…, samo zasevki ne. A ravno to se je zgodilo. Sledila so ponovno obsevanja. Komaj je malo zadihal, ga je začela boleti noga. Spet sva imela lažno upanje, da je tromboza, a ne – ta hudičev rak se je kot požar zažrl v kosti. Obsevanja in nadaljne kemoterapije so bile neuspešne. Zadnji mesec je šlo z njim samo še navzdol, jedel ni nič, samo spal in se izgubljal. Pred dvema tednoma je imel redno ambulanto, zadržali so ga v bolnici. V sredo sem bila pri njemu na obisku in rekel mi je: “Moja lepa žena, kako te imam rad”. V sredo zvečer sva se še slišala po telefonu, pohvalila sem njegov glas, zagotovil mi je, da je spočit in da ga nič ne boli. Na četrtkovem obisku me je prosil, da ležem k njemu. Legla sem k njemu, se ga dotikala, on pa je čedalje teže dihal. Ko sem ga isti dan zvečer poklicala po telefonu, se ni več oglasil. V petek na obisku me ni več spoznal, na sebi je imel kisikovo masko, zelo težko je dihal, bil je zelo vročičen. S težkim srcem sem se vrnila domov. V soboto zjutraj je sledil strašen klic, da mojega dragega moža ni več.
V sebi čutim nepopisno ostro bolečino, tesnobo.
Izmučeno telo mojega najdražjega je predalo boj po dolgotrajni in težki bolezni. Vsaj navzven je posebno potrpežljivo prenašal svojo kruto bolezen, ki se je v zadnjem času do skrajnosti zaostrila.
Cele dneve samo jokam, najbolj pogrešam njegov topli glas in čudovite mehke ustnice. Čeprav je bil že shujšan do kosti, je bil zame najlepši. Kličem ga nazaj, a priklicati ga več ne morem – zato se mi para srce.

Draga gospa Aneri66,

Moje iskreno sožalje od izgubi vašega dragega moža.

Oh, kako zelo vas razumem kako vam je hudo, saj je moj dragi mož izgubil boj prav tako z rakom pred 1 letom in pol. Imel ga je na trebušni slinavki in smo se od diagnoze, ko nama je onkologinja kar naravnost v obraz povedala, da ima le še 1 mesec do 2 življenja, borili še 11 mesecev. Nazadnje je imel strašne bolečine, vstavili so mu podkožno črpalko s protibolečinskimi zdravili, povedali, da mu nimajo več kaj pomagati in da bo živel še 5 do največ 10 dni. Umrl je doma po 40 dneh ………..
Sicer pa sem na tem forumu že večkrat pisala, saj to razumejo le tisti, ki so to doživeli.

Draga gospa, besed tolažbe tu ni, rečem vam lahko le, da se držite kolikor morete.

Lepo vas pozdravljam,

Draga gospa dana-f,

Hvala vam, ki se me spominjate in za vse besede z dobrimi željami, ki ste mi jih namenili.

Bojim se, da bo to moje težko, najtežje življenjsko obdobje še zelo dolgo trajalo in sedaj mislim, da se ne bo nikoli končalo in nikoli ne bom prebolela …..

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro,

Aneri66 moje sožalje ob nenadomestljivi izgubi.
Oh to življenje.
Težko je zelo težko za vse, ki smo izgubile svoje najdražje in nikoli več nam ne bo tako kot je bilo.
Kako zelo rauzumem to vrsto bolečine, ki jo doživljate drage sotrpinke a žal ni zdravila za to trpljenje le čez čas bo bolečina popustila a praznina ostane. Tudi sama sem veliko jokala in se mnogokrat spraševla zakaj, zakaj prav on, ki je bil dober in pošten rad je pomagal vsakemu, če je le mogel.
Prizadela nas je usoda nismo je mogle preprečit. V hipu, ko je odšel je odnesel del mene in upam, da me nekje on čaka. Nikoli ne bom prebolela, ker sem ga izgubila a živeti moram dalje.
Optimistčno in pogumno.
Lepo vas pozdravljam.

Vsem, ki ste izgubili svoje bližnje, iskreno sožalje. Jaz pa nisem izgubila moža, ampak mojega zlatega očeta. Danes je točno 1 teden odkar nas je zapustil in bolečina je tako zelo huda, da se ne da opisat. Bil je bolan, vem, da sedaj ne trpi več in da tam, kjer je sedaj, ni bolečine, ampak moje srce se pa trga. Prosim, ali kdaj vsaj malo mine ta nora bolečina. Bil je moj zlati ati in kar ne dojamem, da ga nikoli več ne bom videla in objela. Ne pomnim, da bi kdaj povzdignil glas nad mano ali sestrama ali kakorkoli pokazal, da je jezen, čeprav sem mu v mladosti povzročila kar precej skrbi. Vedno je bil nasmejan, dobrosrčen, vsakomur je pomagal po najboljših močeh in sedaj je med angelčki. Boli, tako zelo boli! Iz vedno vesele ženske sem postala NIČ. Samo jokam in mislim na atija. Kako naj vsaj malo ublažim bolečino, ki me ubija?

ATI, RADA TE IMAM IN NEIZMERNO TE POGREŠAM!

Oh, kako dobro poznam ta občutek bolečine, ki pri meni traja že leta a sem se naučila z njim živeti čeprav težko. Ko nekoga imaš rada in je ta oseba bila dobra je po izgubi bolečina neizmerna. Jutri bo 10 let odkar me je zapustil moj ljubi mož. A ne mine dan, da ne mislim o njemu spomin nanj mi lajša bolečino. Tudi jaz ga zelo, zelo pogrešam. Vsaka prenašamo bolečino po svoje ne morem rečt, da mi zdaj ni hudo, čeprav je je toliko časa minilo a se trudim na najboljši način živeti naprej. Ko bi le mogli da vrnemo čas nazaj.
V bodočnosti vam želim vse dobro.
Lep pozdrav.

Aneri66 moje iskreno sožalje
vem kako se počutiš, vem kaj prestajaš…zato ti svetujem – dovoli si jokati, dovoli kričati saj tudi žalost sme na dan, je del nas in je normalna pot za nas, ki ostanemo.
Še danes ne vem kako mi uspeva živeti brez njega. 46 tednov je odkar sem se poslovila od njega, pa se nikakor ne morem privaditi da ga ni. Od kje pride ta moč, da živiš naprej, ne vem, zato ti tudi ne morem napisati kje jo najdeš. Vendar vedi ta moč pride tudi do tebe.
Pošiljam ti en topel objem in vedi v mislih sem s teboj.

sanja

Draga gospa Boly,

vaša žalost,obup,neizmerna bolečina,svet brez prihodnosti,vse je zapisano tako,kot bi zapisala sama.
Tudi meni je rak pred skoraj dvemi leti vzel moža
.In vse je vsak dan težje in bolj brez smisla.
Otroka imata svoje družine in svoje življenje,jaz pa si želim preteklost prenesti v prihodnost.Nimam želja,nimam prihodnosti in samo čakam,da mine dan. In tako vedno znova.Živim v mnogo preveliki hiši
polni spominov.Nič nisem premaknila,tudi bolniška postelja je še vedno v sobi in pod posteljo copati,ki čakajo,da jih obuje.Pa ga ni
.Rad je imel urejen dom in okolico in samo zaradi njega se trudim,da bi vsaj delno ostalo urejeno. Meni je vseeno.Vse, kar je bilo včasih pomembno,danes ni.Čas ne celi ran,samo poglablja jih. Pišem mu in se hranim z redkimi fotografijami. Bolečina je zablokirala spomine, borim se z občutki krivde in premišljujem kaj bi lahko pa nisem naredila, Jezna sem nanj ker me je zapustil,želim si ljubezni, dotika. ON je bil smisel mojega življenja, brez njega ni mene. Trpel je bolečine, bil vezan na posteljo,
jaz pa sem želela, daje tu, poleg mene in na postelji sem videla moža ki ga ljubim in ne bolnika.

.O svoji žalosti bolečini in obupu o preteklosti in o njem se ne morem z nikomer pogovarjati. Vidim naveličane obraze okoli sebe, ko ga samo omenim. Včasih se mi zdi, da so potegnili črto in se obnašajo, kot da ni nikoli obstajal.Meni pa pomeni vse na svetu.Zapiram se v svoj svet in na svoje dvorišče in na nek način še vedno živiva skupaj.
Upam, da ste vsaj vi uspeli zaživeti in vas toplo pozdravljam,i

Draga gospa “tanja555”,

Ne, žal, tudi meni še zdaleč ni uspelo zaživeti, in sedaj mislim, da mi nikoli ne bo.

Oh, kako zelo sta si najini žalovanji podobni. Domala, vse kar ste zapisali, doživljam tudi sama, tudi z okolico ………..

Spomladi bo 2 leti odkar sem ga izgubila in bolečine ne popuščajo. Tudi pri meni doma je še vse tako kot je bilo, vse ga čaka – postelja, copati, obleke, kolesa ……………, tudi zobna ščetka v kopalnici. Kot da bo zdaj, zdaj prišel, čeprav vem, da se to ne bo zgodilo. Nikoli več ga ne bo ……. Ničesar nisem pospravila – ne morem ……….

Pravijo, izgubo bližnjega vsak preboleva drugače in različno dolgo.
Naju je izguba najinih dragih mož zelo hudo prizadela. Vendar, žal, ničesar ne moremo spremeniti. Z bolečino moramo in bomo mogli živeti. Je pa zelo, zelo težko in zase sedaj mislim, da nikoli ne bo lažje.

Draga gospa, jaz vam žal ne morem zapisati nič, kar bi vam vlilo upanje, da bo lažje.
Lahko vam samo rečem, kot lahko tu preberete, da je gospa “dana-f” ki je pred skoraj 10 leti pričela pisati na forumu pod to rubriko, tudi zelo in dolgo trpela. Njej se je vendarle uspelo nekako pobrati. Tudi meni je namenila kar nekaj bodrilnih besed.

Želim vam, da bi bolečine sčasoma vendarle vsaj nekoliko popustile in vas toplo pozdravljam,

Draga gospa,
hvala za vaš iskreni odgovor. Vem, da se moj ljubi ne more vrniti, da je življenje samo eno, da sebe moraš imeti rad, da koristijo sprehodi….
Pa ne morem na sprehod, ne po poteh kjer sva skupaj hodila. Vse boli. Spomin, samota in tudi jaz ne verjamem,da bo bolje.
Želim vam mirne praznike in vse dobro v prihodnosti.

Draga gospa “tanja555”,

Ja, sprehodi gotovo koristijo, pravijo, da v njih, v naravi mnogi najdejo svoj mir. Jaz ga, žal, ne.

Tako kot vi, tudi jaz ne morem po poteh, kjer sva hodila skupaj, in žal, nikamor nisem šla sama in to mi pravijo, da ni dobro, vendar za nazaj ničesar ni mogoče spremeniti
Slišala sem, da nekatere ženske potem same hodijo po teh poteh in tam obujajo spomine – mogoče tam tudi najdejo del preteklosti in jim to koristi, ne vem ………..
Jaz, žal, tega ne morem – minilo, vse je minilo ………

Tudi jaz vam želim mirne, čim manj boleče praznike.

Lepo vas pozdravljam,

10 let je minilo, ko ustavilo se je bitje tvojega srca in utihnil je tvoj nežni glas a dragi moj,
ti si še vedno pri nas.

Leta že v grobu spiš,
a v mojem srcu še živiš,
tvoj večni dom rože krasijo
in svečke ti v zahvalo gorijo.

V moje srce si se vpisal,
čas ne bo te nikoli izbrisal
in čeprav spokojno spiš
z mano kakor prej živiš.

Draga gospa “dana-f”,

Kako zelo lepo, krasno ste napisali svojemu dragemu po desetih letih njegovega odhoda.

Pošteno sem se zjokala in tudi sedaj jočem, ko to pišem. Tako tudi sama čutim in tako se vidim tudi čez veliko let – dokler bom živa. In ne vem kako bom v tej veliki žalosti in hrepenenju preživela …..

Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.

Ga. boly
tudi sama se včasih vprašam kdo mi daje to moč, da vse o prenesem in misel, da je moj dragi želel, da sem srečna jaz mislim, da je to tudi sedaj in me to drži v vsakdanjem življenju. Velikokrat me sesuje a se poberem, ko sem taka kar čutim neko moč v sebi ki me dviguje nevem tako pač pride. Upam, da tudi vas, ko ste potrta nekdo dvigne, da se spet stvari uredijo in življenje gre dalje tako pač je.
Tudi jaz vam želim vse dobro in verjemite, da bo šlo.
Lep pozdrav.

Gospa dana-f,

Hvala vam za vse vaše besede. – Da, življenje gre dalje, tako pač je. Čeprav bi si včasih želeli, da se ustavi, da bi nam, tako kot njemu, prenehalo biti srce ………….
Vendar živimo, in po hudem navalu čustev, popolnem sesutju, brezupu …….., pride, vsaj za kratek čas, do nekakšnega olajšanja. In tako čas teče, zelo težko, a ni izbire ……..

Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljene,
danes sem zmogla in znova prebrala vse, kar je zapisano v forumu. Veliko nas je polnih bolečin,
veliko je opisanega trpljenja in ljubezni.
Nič ne pomaga,vse to trpljenje- bolečino le poglablja.Ta čas,prazniki,samota, hrepenenje, obletnica poroke….. Čisto me je sesulo.
Želim mojega ljubega. Rada bi ga objela in naslonila glavo na njegovo ramo. Rada bi spokojnost in mir
v duši. Rada bi, da se zgodi čudež.
Tako zelo si ga želim, da iščem možnosti, za pogovor z njim. In tako sem šla na pogovor z dušami. O, kako razočarana sem se vrnila domov. To je bila splošna pomoč pri žalovanju, vse o tem, da je njemu lepo, da ti moraš živeti naprej, da hodi v naravo itd. prebereš na internetu in resnično nisem pričakovala tega. Želela sem slišati nekaj konkretnega iz najinega življenja, želela sem slišati vsaj še enkrat kako me je ljubkovalno klical. Oh saj sama ne vem kaj, vem pa da nisem bila pripravljena poslušati umirjenega predavanja o tem, da je potrebno živeti naprej. To vem brez meditacije, to ve moj razum, srce pa ne more slediti življenju in se oklepa preteklosti. In tako skušam dan preživeti z njim in najti pot po kateri bi lahko komunicirala. Pa je vse tako zapleteno. Razmišljam o regresiji, morda bi mi pomagalo. Ne vem.
Vem pa, da se dan začne in konča z mislijo na njega. Vse ostalo je nepomembno.