Drage gospe,

Ja, to življenje je za nas res bedno, polno bolečin ………… in kako krivično: ravno danes sem govorila z znanko, katere mož že 45 let boluje za sklerozo multipleks, pred leti bil tudi operiran za rakom, zaradi česar ima stalni kateter. 30 let nepokreten, že nekaj let v domu starejših popolnoma nepokreten, lani mi je gospa rekla, da si niti muhe ne more odgnati, pa kar živi …….. Zanj in tudi za domače, bi bila smrt odrešitev!!! – Umirajo pa mlajši, ki nikoli niso bili bolni, polni življenja, nenadoma, ali tako kot moj mož, ki ga je rak požrl v enem letu (po diagnozi so mu napovedali še mesec do dva) in prej tudi nikoli, res nikoli ni bil bolan, zelo aktiven ……… kot strela z jasnega ………..

Ne da se verjeti, razumeti ………… zakaj, zakaj, zakaj ………….???

odgovor za boly

Tudi sama sem bila istih misli kot ste, Vi kaj ima smisla ali sploh je smiselno in podobno, a sem počasi spoznala, da smo vsi z nekim namenom na temu svetu in sicer se enim prej isteče čas kot drugim in te drugi smo mi. Tudi jaz sem dolgo imela vse stvari od moža kot da bi čakala, da pride nazaj in pol, ko sem začela čez čas počasi dajat proč sem imela občutek krivde za vsako stvar ki sem jo odstranila sem trpela.
A vendar sem to morala narediti, ker ko sem odprla omaro in videla njegova oblačila sem bila zelo nesrečna in potrta. Seveda izgube moža ne bom nikoli prebolela in ko bom končala svoje poslanstvo na temu svetu se mu bom pridružila. Lepo je ko v nekaj verjamemo. Zato draga boly želim, da čimprej pridete k sebi in premagate bolečino. Moj nasvet je delajte stvari, ki vas osrečujejo, čeprav zdaj mislite da to niste več zmožni pa ste verjemite.
Lepo vas pozdravljam.

Draga gospa dana-f,

Hvala Vam za vse kar ste mi namenili – vaše izkušnje, nasveti in dobre želje. Ja, žal sedaj res ne vidim nobene svetle točke, ne najdem smisla v življenju brez njega, nobena stvar me ne osrečuje, sama bolečina, boleči spomini ………..
Vsak dan hodim na njegov grob, mu povem kaj se mi dogaja, kako mi je hudo ……….., čeprav vem da ga tam ni, to čutim da moram. Berem lahko samo boleča izpovedovanja ljudi, ki so tako izgubo doživeli. To pa je le ta forum, ki je sedaj žal malo obiskan oz. se malo piše, pred leti je bil veliko bolj, in v knjižnici obstaja le par takih knjižic.
In sedaj, prvi dan mrtvih brez njega, lani sva še šla skupaj na grobove najinih bližnjih. Ne morem verjet ……….
Samo upam, da bom, tako kot mi želite, kdaj vendarle premagala najhujšo bolečino, da bo postala vsaj znosna, čeprav vem, da je to še zelo, zelo daleč ……………

Hvala Vam še enkrat, želim vse dobro in Vas lepo pozdravljam!

Vsem iskreno sožalje in veliko moči pri premagovanju dnevov in samotnih noči!
Lani mi je umrl oče in boli, še vedno-zasdnjih 20 let, vso mojo odraslo dobo je bil bolan, vendar smo to skupaj premagovali. Srečna sem, da je dočakal in užival ob dveh vnukih in kljub temu, da na koncu ni bil več niti senca sebe , mi bo vedno ostal v spominu, kot VARNOST.
Pa ne pišem tardi sebe. Hudo mi je zaradi mame. Skupaj sta bila več kot 50 let in njuno življnje je bil ves čas sam boj z boletnijo in bolnišnicami-že mene sta dobila po dooolgih letih zdravljenja.
Moja mama je bila neverjetno pogumna ( za razliko od mene, ki me je bilo vsa leta na smrt strah ), do konca ga je negovala in umrl je doma in ona ob njem. Ostala je sama. Živimo blizu in se videvamo dnevno, večkrat jo pokličem in otrokoma skuha, ko prideta iz šole. Neverjetna je! Ampak vem, da ji je še hudo. Skupaj sta bila od najstniških let. Ni taka, da bi stokala in veliko se pogovarjava o očetu in vsi, mi ( moja družina) se ga spominjamo skupaj z njo. Razlika je, da ona nosi v srcu ves čas zadnje dni in trenutke, mi pa se trudimo spominjati srečnih dni. Lepo, da je bila ob zadnjem dihu ob njem, ne vem, če bi sama to zmogla. Vendar se bojim, da bo ta spomin pokopal lepše.

Vem ,da ste tu mlajše gospe in je položaj drugačen. Ali sploh lahko kako pomagaš človeku, ki ljubljeno osebo ? Še bolj pa me skrbi, ker sem se pred leti tudi sama borila z rakom ( zdaj sem zdrava- tako kažejo izvidi, zdravniki in jaz, ki pa se mi itak nikoli ni zdelo, da sem hudo ogrožena)
Hudo mi je, ker imam občutek, da mamo skrbi poleg vsega še zame-imam dva osnovnošolca.
Res ji ni lahko!

Draga gospa,

Ja, vaši mami gotovo ni lahko, izguba ljubljene osebe je vedno boleča, četudi si starejši.
Jaz sem sicer mlajša in sem svojega moža izgubila po manj kot letu dni, ko ga je rak dobesedno požrl in bila sem prav tako vseskozi ob njem. Tako kot vaša mama, do zadnjega trenutka in prav tako je umrl doma, potem, ko je 40 dni pred mojimi očmi dobesedno umiral, zelo trpel, tudi psihično, ker se je zavedal svojega stanja.
In prav ste ugotovili, da ona nosi v srcu ves čas, zadnje dni in trenutke. Jaz to razumem, ker sem sama to izkusila. Sedaj je 7 mesecev od njegove smrti, pa imam vseskozi pred seboj to zadnje leto borbe z rakom in predvsem zadnje tedne, ko je zelo trpel, jaz pa sem bila poleg povsem nemočna. To je zelo, zelo hudo in vse to sedaj podoživljam, poleg bolečin zaradi izgube.
Lepo je, da vas za mamo skrbi, in kot pravite, se z njo o očetu veliko pogovarjate – to je veliko ali celo največ kar lahko sedaj za mamo storite. Bodite čimveč z njo in poslušajte jo, kar ona želi povedati, tudi o zadnjih trenutkih, ki jih je sama preživljala z njim in tudi če bo kaj večkrat ponovila. To vam povem iz lastnih izkušenj – jaz se želim pogovarjati predvsem ali samo o njem. Žal pa imam zelo malo sogovornikov, in kot slišim in berem, se to dogaja veliko žalujočim. Ljudje, ki nimajo take izkušnje, bi se pogovarjali samo druge stvari, ki so za žalujočega nepomembne, in ko vidijo, da omenjaš samo njega, se enostavno umaknejo.
In gotovo, da mamo skrbi tudi za vas. Tu pa mislim, da kaj več, kot da skrbite za svoje zdravje, ki upam da bo tudi v prihodnje v redu, ne morete storiti. Mama ima vedno skrb za svoje otroke in če so ti bili ogroženi z boleznijo kot je rak, pa čeprav v zelo mili obliki, je ta skrb še toliko večja.

Lepo vas pozdravljem in želim vam in vaši mami vse dobro!

Danes je minilo že osem žalostnih mesecev odkar si za vedno odšel moj dragi, ljubljeni mož.
Kako zelo boli, hudo mi je ………, pogrešam te vedno bolj ……………….

Že nekaj časa nisem pisala na tem forumu, čeprav ga večkrat prebiram in vidim, da je vedno več podobnih situacij kot so moje izkušnje ob izgubi mojega ljubega moža, ki ga še sedaj zelo, zelo pogrešam. A življenje je tako, da nam nekaj da, nekaj pa vzame neglede kako se bomo počutili.
Mene je izguba moža ojačala, čeprav sem na začetku bila čisto na dnu in sem rabila čas, da sem se začela pobirat. Bili so momenti, ko sem želela za njim pa mi je neka neznana moč dala luč in energijo, da sem šla naprej in to je tudi danes čeprav je izbuga in praznina še prisotna rada živim. Verjamem, da me on nekje čaka in bova spet skupaj sedaj pa pazi name in moje najbližje in vesela sem, da v to verjamem. Pogumno se spopadam s težavami in ker sem optimistka vidim povsod pozitivno plat.
To je to.

Pozdravljeni gospa dana-f,

V to rubriko ste začeli pisati pred več kot devetimi leti, ko ste izgubili dragega moža – veliko ste pretrpeli in zelo počasi ste se nekako pobrali. Vendar, minilo je več kot devet let ………………

Forum redno spremljam, žal pa je ta rubrika (MOŽ), ki ste jo takrat Vi odprli, sedaj kar nekako zamrla – ni več odzivov. Zato tudi jaz nekaj časa nisem pisala.

Meni je minilo sedaj trinajst mesecev odkar sem izgubila dragega moža. Zadnjega marca je bila prva obletnica njegove smrti in v marcu je bil njegov, moj in sinov rojstni dan – lani je bil še med nami, letos prvič ne več ………
Mislim, da mi je vedno težje, tako zelo ga pogrešam …….. Pomlad, vrt, sadovnjak …….., povsod njegovo delo, njegove stvari, samo njega ni. Še vedno grem vsak dan na njegov grob, se tudi tam z njim pogovarjam, ob spominu na pomembne dogodke, sem mu napisala tudi nekaj pisem, ki jih še kasneje prebiram. Res mi je zelo hudo in ne morem se premakniti iz te strašne teme.

Lepo vas pozdravljam in želim vse dobro,

Pozdravljene

rak mi je vzel moža pred dobrimi tremi meseci….on je moja prva ljubezen še iz osnovnošolskih klopi, pred tremi dnevi bi imela 25.obletnico…ta dan si bom zapomnila. Zapomnila si ga bom po tem, da sem ga preživela brez njega…. Žalost in obup se mi zdi, da se kar stopnjujeta, namesto da bi pojenjalo…Sprašujem se koliko lahko sploh človek prenese…Ljudje me sprašujejo kako sem, vendar jim ne morem, niti ne znam odgovoriti na to vprašanje – saj živim, diham, vendar vse ostalo je tema…
Prebiram forume in vidim, da zleti ni nič bolje, še vedno jih boli….ali je potem sploh vredno živeti??

Jaz lahko povem le zase, da ni lahko živeti brez moža, ki sem ga neizmerno ljubila in ga izgubila. Ostala je bolečina, praznina, žalost in spomini. A življenje gre naprej in se moramo naučiti živeti brez svojih dragih mož. V vsej nesreči, ki sem jo doživela, ko sem ostala brez moža, so bile najine hčerke luč moje prihodnjosti in moja skrb za njih je bila edina motivacija, ki me je držala pokonci. Mislila sem, da se nebom mogla nikoli več razveseliti in od srca nasmejati, priznam, da danes, ko sta si hčirki že ustvarili družine pa me neizmerno razveseljujeta vnuk in vnukica. Ne morem rečt, da sem srečna do konca, ker tu manjka on, ki bo vedno z mano a ga fizično ni. Bolečina popusti a praznina ostane. Rojstni dnevi in prazniki so težki a vedno pomislim, kaj bi on naredil, če bi bil tu in mi je lažje. Žal časa ne moremo vrniti.
Vse vas od srca pozdravljam.

Pozdravljeni gospa tt3,

Da, tudi jaz se sprašujem, ali je sploh še vredno živeti? Tudi meni je smrtonosen rak (na trebušni slinavki) vzel ljubljenega moža. – Pred nekaj meseci sva se na drugem forumu že “srečali”.

Ja, po trinajstih mesecih, je meni še vedno, zelo, zelo hudo ….. Sicer pa žalovanje vsak preboleva po svoje in različno dolgo – odvisno od mnogih dejavnikov. Pravite, da se vam zdi, da se žalost in obup stopnjujeta – tudi pri meni je bilo tako. Takoj po smrti si v šoku – to pravijo tudi vsi psihologi, ki se ukvarjajo z žalujočimi – če še niste, lahko preberete na internetu (faze žalovanja). Jaz sem prebrala in mi je pomagalo v toliko, da sem vedela in vem, da je to, kar doživljam, zame nekako normalno stanje. Upam in želim, da bi vi vendarle prebolevali nekoliko lažje in hitreje – žal pa tu ni moč ničesar prehiteti in tu ni nobenih bližnjic.

Vprašanja ljudi “kako si” pa so zame kar boleča, še zlasti, ko to sprašujejo ljudje, ki vedo in sem jim že večkrat povedala, da mi je zelo težko. Ko sem kolegici iz službe na tako vprašanje odgovorila, da sem slabo, me je ta začudeno vprašala “ja, kaj pa je, ali si bolna?” – kako to boli.
Sprašujete se, tako kot tudi jaz, koliko lahko človek prenese? Zelo veliko, pravijo, da več kot žival. Če za sebe sedaj pomislim nazaj, slabo leto kruti boj s boleznijo in sedaj trinajst mesecev po tem, ko je boj izgubil, mislim, da to kar drži..

Draga gospa, kaj naj rečem, besed tolažbe tu ni, in povedala sem samo delček mojih izkušenj in tudi to je nekaj, kar si lahko delimo tisti, ki smo doživeli enako ali podobno usodo.

Lepo vas pozdravljam,

Gospa dana-f,

Se opravičujem, nisem videla vašega posta predno sem odposlala svojega. Hvala vam, za izpoved vaših izkušenj. Ja, bolečina po tolikih letih popusti, a praznina ostane. Prazniki, rojstni dnevi ….., so najtežji, težki tudi po tolikih letih in bodo vedno ……… Tudi jaz sem svojega moža neizmerno ljubila ……………. in pri meni je njegov odhod še tako svež ………..

Hvala vam še enkrat in prisrčen pozdrav,

Pozdravljena boly,
danes je datum in dan, ko vas še posebej spominja na bolečino in trpljenje in če vas kdo razume sem to jaz, ki me tudi datumi v mesecu spominjajo na težke trenutke in spomini se kar obnavljajo vsak mesec.
Čeprav si želimo, da bi bilo drugače moramo sprejet kar nam je usojeno in it dalje. Veliko poguma in prisrčen pozdrav.

Pozdravljena gospa dana-f,

Hvala Vam za vaše besede. 31. maja je bilo 14 mesecev (verjetno ste mislili, da je bilo 1 leto) – obletnica je bila 31. marca. Je pa vsak dan zelo hudo in vsak mesec so datumi, ko je še posebno hudo. Res je, moramo sprejeti kar nam je usojeno ………. – žal, jaz tega še nikakor ne morem in Vi me gotovo razumete – hvala vam.
Prisrčen pozdrav!

hahahahahahahahahahahahahaahahahahahahahahahahahahaha

Spoštovana VEM ! Lahko vas je sram vašega sporočila. Očitno niste sposobni razumeti ljudi, ki smo bili v življenju hudo preizkušani z izgubo partnerja. Upam, da ne boste slučajno enkrat med njimi tudi vi. Če pa ste tudi vi med njimi, pa se smejte svoji usodi, saj očitno se vam te stvari zdijo zelo smešne. Ja, očitno smo si tako različni…….

spoštovan/a VEM

mislim, da imate težave in vam svetujem obisk pri psihiatru (čim prej!!!), saj sumim na disocialno osebnostno motnjo pri vas….

Pozdravljena, gospa Boly! Že kar dolgo časa se niste nič javili na tem forumu. Razmišljala sem o vas in se sprašujem, kako ste kaj. Približno v istem obdobju sva izgubili vsaka svojega moža in vaši prispevki na tem forumu so mi ostali globoko v spominu. Kako ste, ali je kaj bolje? Upam, da se počasi postavljate pokonci. Enkrat sem vam napisala, da nekoč pride trenutek, ko se človek v svoji notranjosti zopet dvigne in pogleda ven, čez temne oblake, k soncu. Čeprav je pot do tam pri vsakem človeku drugačna. Tudi jaz sem ostala brez moža in moji otroci brez očeta. Imel je komaj 46-let, ko je umrl. (rak) In sem ” padla”, vendar sem zbrala vso svojo moč in se pobrala In sedaj z štirimi otroci živim kolikor toliko normalno življenje. Želim tudi vam , da bi se postavili v svetlobo zarje novega dne. Vsak dan je nov začetek. V mislih sem z vami in vas lepo pozdravljam.

Pozdravljena gospa mrkn,

Hvala vam za vse vaše besede – sočutja, dobre želje ……. in seveda, ker se me spominjate. Tudi jaz se vas pogosto spominjam, preberem vse vaše poste, tudi na drugem forumu. Doletela naju je zelo podobna, kruta usoda …….

Res se že nekaj časa tu nisem javila, čeprav vse ves čas spremljam in opažam, da je forum kar nekako zamrl.

Jaz sem zelo, zelo težko. Včasih se mi zdi, da mi je vedno huje, kot da šele sedaj dojemam dokončno izgubo. Nisem še povsem dojela in mislim, da sprejela ne bom nikoli ….. Žal, mi ni še nič lažje.
Sedaj se čez dan veliko trudim z vrtom in tudi sadovnjakom, ki ga je moj mož tako skrbno uredil – gledam njegovo delo in mi je zelo težko …………., in ko se zvečer vrnem v hišo ….. hudo …… Bojim se, ko zunaj ne bo kaj početi ……..

31. marca je minilo 1 leto, prvo leto ………… Nekateri pravijo, da je po enem letu lažje, vendar meni žal ni, pogrešam ga vedno bolj ………….. Res je, pot iz te bolečine, je pri vsakem človeku drugačna. – Tudi za vas, je bila zelo huda, vendar ste k sreči nekako pogledali k soncu, kot sami pravite – gotovo so vas k temu gnali tudi vaši nepreskrbljeni otroci, ki so izgubili očeta.

Hvala vam še enkrat, draga gospa, želim vam in vašim otrokom vse dobro in vas lepo pozdravljam!

Boly, najprej poskušaj ime bolečino zamenjati kako drugače, da te že samo ime ne bo na to spominjalo. Vzemi to kot vzpodbudo, ker včasih le, ko malo zamenjaš, se ti res vsak trenutek ni treba spominjati, da te kaj boli. Še vedno. Po šestih letih sem ugotovila, da še vedno zaboli, ne boli pa več, kot je bolelo. Ne oprekam pa ti, da zaradi tega, ker čudiš še vedno močno bolečino, prenehaš uporabljati besedo boli. Je obvezen potreben predih.

Če imaš rada, kar je on počel, ohrani, ostalo odstrani. Ko boš dobila svoj smisel delovanja tudi brez njega, boš našla drugi smisel, ki te bo poganjal naprej. In boš koristnost pogojila naprej. Ampak, najprej predihaj svojo bolečino, da boš prišla nato ti do izraza. Da boš dojela, da tudi zate sije sonce ki ga daješ drugim, čeprav osebe več ni.

Glede na vremenske razmere in spremembe podnebnih, bo zunaj vedno kaj za početi. To je potem pa le v tebi, zakaj se boš odločila. Ker izbire vedno so.