Pozdravljena Sončy,

tudi nam je v juliju v prometni nesreči umrl 53letni oče. Vsem trem (brat, mami in jaz) nam je težko, a z izgubo se najtežje sooča mami. Tako težko ji je v družbi samih parov. Če se ti zdi, da bi najinima mama-ma lahko družba koristila, saj jima je bolečina ob izgubi skupna, le sporoči, da ju nekako poveževa.:)
Držite se! Mi se tako zelo bojimo praznikov…

M.

Vsem sporočam:

nekateri ste povpraševalo, kam se vključiti: tu je odgovor

HOSPIC, Pot srca, skupina, ki ima naslednje srečanje v sredo, 9. maj ob 18.00 uri na Gosposvetski cesti. Tam se dobivamo žalujoći in delimo mnenja, izkušnje… vsak mesec se dobimo, debatiramo, postajamo prijatelji, se nam kdo pridruži?

B

Pozdravljeni vsi,

Pred dnevi sem našla ta forum, kjer želim tudi sama izliti svojo bolečino.

Pred dvema mesecema mi je po hudi bolezni (rak), in hudem trpljenju (telesnim in psihičnim) umrl mož, star 60 let. Oba sva bila eno leto v pokoju. Sesul se mi je svet, ne znam sama živet, vse sva počela skupaj, povsod šla skupaj ……. Bolečina je nepopisna, vsak dan huje …….. Poročena sva bila skoraj 36 let. Skupaj sva zgradila hišo, kjer je ogromno njegovega dela in ogromno stvari s katerimi se je ukvarjal, bil je namreč zelo dejaven in imel še veliko načrtov. Sedaj kamor pogledam, same njegove stvari, njegovo delo ……
Otroka sta osamosvojena, imata svoje družine in obveznosti, jaz pa sem sama, nimam več za nikogar skrbet ………… Ne morem verjet in še manj sprejet, da je odšel za vedno, da ga nikoli več ne bo ……….. Zelo trpim, borim se, da preživim dan ………

Ja, zelo hudo je, ko pride v družino rak in nam vzame, kar smo najbolj ljubili. Ko je ta prekleti rak meni vzel 46- letnega dragega moža, sem imela občutek, da se ne bom nikoli več pobrala. Kamor sem se ozrla sem videla njega. Njega, ki sem ga ljubila bolj kot svoje življenje, njega, očeta mojih štirih otrok. Bilo je zelo, zelo hudo…..Ko so me otroci spraševali o tatiju, ma ni za povedat, kakšna bolečina je bila to. Pa se vsak dan okrog obrne in pride noč. In dnevi so tekli in jaz sem se po drobtincah pobirala. Danes, 2leti in pol po njegovi smrti, razmišljam o tem, kaj vse sem v tem obdobju preživela. Ko je bila včasih kar tema, ko nisem videla žarka sonca. Ampak nekoč, v nekem trenutku,nepričakovano, kot da bi mi nekdo rekel, ma daj zberi se, dvigni se in poglej v sonce.In sem se postavila pokonci in se zazrla v ta kruti svet. In to želim tudi vam. Da bi zbrali vse svoje moči in se zazrli v daljave prihodnosti v očeh svojih otrok. Nekatere doletijo v življenju zelo hude in težke preizkušnje, vendar iz teh pride človek še močnejši in na življenje začne gledati z drugačnimi očmi.

Pozdravljena mrkn,

Hvala vam! Ja, tudi jaz sedaj mislim, da se ne bom nikoli več pobrala in da je zame sonce utonilo. Zelo, zelo mi je hudo. Bolečina je vsak dan hujša ………. ne morem verjet …………
Razmišljam, ko bi bila otroka še pri meni, bi bilo morda lažje, tako pa ………..
Tudi jaz sem, tako kot vi pravite, svojega moža ljubila bolj kot svoje življenje, tako da si sedaj neprestano ponavljam, zakaj se to ni zgodilo meni, zakaj nisem jaz zbolela …….,,,,,
Hvala za vaše dobre želje …..da bi zbrala svoje moči ……….. in gledala življenje z drugačnimi očmi …….., sedaj mislim, da brez njega ne bom mogla nikoli zaživeti ………………
Dobro in sreča, da je za vas prišel trenutek, ko ste se pobrali. Hvala vam in srečno!

Pozdravljeni!

Grozno mi je, grozno! V sobot mi je umrl partner, ostala sem sama z dvema majhnima sinovoma. Sploh ne vem kaj nas čaka, ne znam si več predstavljati življenja. Strah me je za otroka. Vse ostalo bom verjetno zmogla, samo kaj bo z otrokoma!
Lepo vas prosim vse, da mi svetujete, kako ste vse skupaj olajšale otrokom. Moja sta stara 7 in 11 let. Niti ne vem, ali naj jih jutri vzamem s sabo na pogreb ali naj jim to prihranim. Bojim se, da mi bosta kdaj očitala, da se nista mogla posloviti od atija, po drugi strani pa se bojim, da bo to zanju prehudo, ponoven šok. Prosim vas za nasvet, saj najbolje znate svetovati tisti, ki ste to dali skozi.

Pozdravljena sara30,

Ja, zelo vas razumem, je grozno, hudo….. Sama sem pred dvema mesecema in pol izgubila moža in doživljam zelo hude bolečine. Jaz imam sicer že odrasla otroka, vendar mislim, da zato ni lažje – nimam za nikogar več skrbet in samota je nepopisna (več sem že napisala zgoraj). Sedaj celo razmišljam, da bi mi bilo mogoče lažje, če bi bila otroka še pri meni, bi morala za njih skrbet, za njih živet ……. Res pa je, da če se to zgodi, kot se je vam, morata otroka odraščati brez očeta, kar je za otroka zelo, zelo hudo ………..

Glede vaše prošnje za nasvet pa vam jaz, brez pomisleka, absolutno svetujem, da sinova vzamete seboj na pogreb. To bi svetovala tudi, če bi bila otroka manjša. Vaša bojazen, da bi vam lahko kdaj očitala, da se od atija nista mogla poslovit, je popolnoma utemeljena. Tega, da ste ju peljali na atijev pogreb, pa vam prav gotovo ne bosta nikoli očitala, zlasti zato, ker sta že toliko stara, da se bosta vsega spominjala. To svetujejo tudi vsi psihologi in boste njihovo mnenje kasneje lahko tudi sami prebrali.

Draga gospa, hudo, hudo, strašno ………, besed tolažbe nimam, ker jih ni, jaz to razumem …….., vendar Vi boste morali živeti za sinova …….., držite se …………

Moj objem vsem trem, boly

Danes je minilo tri mesece odkar je odšel moj dragi, ljubljeni mož. Še vedno ne morem dojet, da ga nikoli več ne bo …………….boli, boli, strašno boli, vedno bolj ……….., kako zelo mi je hudo ………. ……..

Vse, ki ste ostale same z majhnimi otroki prosim za nasvet oziroma izkušnjo žalovanja otrok. Meni se zdi kar nekako nenormalno, da ni večje krize pri otrokih. Ko se pogovarjamo povesta, da zelo pogrešata atija in vse kar sta počela z njim, večji gre vsak dan zraven prižgati svečko atiju, mlajši pa niti tega ne. V nič ju nočem siliti, ker sta drugače krasna otroka.
V začetku sem mislila, da niti ne dojameta, da atija res ne bo več, vendar jima je jasno, da je smrt dokončna. Vsekakor pa nas vse tri tolaži in ” gor drži ” misel, da nas ati vidi in da je naš angel varuh.
Sicer pa sta večino časa v družbi drugih otrok in sta kolikor toliko normalno razigrana, dobre volje. Tudi ko sta sama ne jočeta, niti ob pogovoru ju ne premaga jok, kljub temu da jaz ne morem zadržati solz. Skratka, bojim se, da se delata močne, da pa ju bo zato toliko bolj strlo kdaj kasneje ali pa da ju bo bolečina spremljala vse življenje, ker sedaj ne bosta normalno prebolevala situacije. Vsake par dni začnem pogovor o tem ali jima je zelo hudo, ali bomo zmogli, pa pravita, da je hudo ampak bomo zmogli, bo šlo. Povem jima, da bi rada, da mi povesta, ko jima bo hudo, da je tudi meni hudo, da nam bo lažje, če se bomo skupaj zjokali, vendar pa zvije samo mene, otroka pa sta trdna kot skali. Nočem preveč siliti vanju in ju kar naprej spominjati na atija, kljub temu da itak verjetno kar naprej mislita nanj, ker sta ga res oboževala. Res sem zgubljena, ne vem ali ju naj pustim pri miru in ne silim kar naprej vanju ali pa bi bilo boljše večkrat na dan pričeti pogovor o izgubi našega ljubega atija.
Prosim vas za vaše izkušnje, kako je bilo v prvih tednih, mesecih in v naslednjih letih. Vaše izkušnje mi bodo zlata vredne.
Pa zraven pripišite še prosim, kako ste ve same preživele na daljši rok, ker sedaj na začetku je res hudo, sploh se ne morem pogovarjati o partnerju ne da bi mi zraven tekle solze.

Spoštovana Sara

Moja otroka sta bila podobnih let kot vaša, ko je umrl mož, otrokoma oče.

Lahko bi sicer pisala na dolgo in na široko. Pri nas nista skoraj nič jokala, popolnoma sta se zavedala situacije, delala sta se močna, ko sta videla kako se lomim sta mi želela pomagati, tako da sta bila včasih zelo zelo pridna, ko pa sta se onedva lomila, je pa še danes težko.Lahko bi rekla, da vse frči po zraku. Edino kar mi prostane je 100% poštenost, doslednost in prvičnost, to je lahko reči, težje pa izvajati, ko si sočen z najstnikom/ najstnico.

V desetih letih skoraj nikoli sama ne spregovorita o smrti očeta. Danes vidim kje sta na čustvenem področju, na videz sta enaka vrstnikom, v nekaterih reakcijah, situacijah pa popolnoma drugačna. Svet dojemata drugače kot ostali najstniki. V mejnih situacijah sta ali bolj napredna, bolj sočutna, bolje se znajdeta, ali pa ravno obratno. Eden je imeli več psihološkihh testiranj ( štipedinija, šport, sodelovanje v projektu) in vedno je izpadel iz t.i. pričakovanih rezultatov in bil od psihologa celo “obtožen”, da je goljufal in ni govoril resnice, ker so se nekateri odgovori preveč križali. ( Eno takih: Ali ima željo po vodilnem mestu v družbi? Napisal je NE, ker kamor pride se, če to želi postavi v sredno kroga in nima še večje želje po dominanci.) Po daljšem pogovoru sem ugotovila, da je pač tak, malo je temu pripomogel osnovni značaj, malo pa katastrofa ob smrti očeta pri nas doma. Je popolnoma nepredvidljiv. Ti otroci natančno vedo kaj pomeni: Vsi smo umrljivi in ne vemo kdaj bo prišla zadnja ura.
Otroka – najstnika se šolata v okolju, ki ni bilo z njima ob smrti očeta in so reakcije sovrstnikov različne.

Sama sem iskala, da bi mi kdo v Sloveniji razložil in me nekako vodil, kako naj kot popolnoma sesut starš delam z njima, pa so žal ta vrata ostala zaprta. Na tabor Levjesrčnih nista želela iti, ker jima nisem mogla zagotovili, da bo tam za njiju dovolj športa.

Največ psihološke podpore sta našla v svojih športnih trenerjih, ki pa veljata v slovenski športni sredini za človeka z veliko začetnico.
Ti otroci se vedno zavedajo, kako je biti na robu in jim je to tudi lahko iziv, pozitiven ali negativen.

Pošiljam ti objem.

mama dveh najstnikov

Otroci in, hvala ti za odgovor.
Ravno tega se bojim, te nepredvidljivosti, da ne veš kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ker do sedaj je bilo vse idealno, vsaj navidezno predvidljivo, vse tako lahko. Oba otroka veljata za nadarjena, najboljša v razredu, vedno pohvaljena. Z malo truda smo dosegali odlične šolske rezultate. Tudi sicer sta lepo vzgojena in neproblematična. Zadnje dneve pa pri starejšem sinu opažam kar pretirano pozornost do mene, kar naprej me sprašuje kaj bi jaz rada, obenem pa je do mlajšega brata ukazovalen in na trenutke pri tem že nesramen. In to kljub temu, da sva ju oba s partnerjem že čisto od malega učila, da se morata imeti najbolj rada na svetu in da morata brata vedno držati skupaj,… Saj ne, da je ves čas tak, ampak ko pa ima svoj trenutek, pa zbode in zaboli še mene, ne samo mlajšega sina. Prej je bil seveda ob kakšni takšni izjavi kregan in sledila je pridiga zakaj se tega ne dela in da tudi njemu ne bi bilo prijetno, če bi kdo njemu to rekel in njemu ukazoval, sedaj pa enostavno nimam srca kregati ga, ker vem, da je zelo prizadet ( seveda pa mu kljub temu povem, da ni bilo prav, kar je storil ). Vendar pa se obenem bojim, da se bo to vedenje stopnjevalo. Bojim se, da se bosta spremenila, da bosta postala problematična, da se bo poslabšal učni uspeh in da bosta postala nesamozavestna. Bojim se novega šolskega leta in morebitnih vprašanj njunih sošolcev,… v glavnem tisoč vprašanj in praktično nobenega odgovora.
Ali so se vaši otroci karakterno zelo spremenili in v kakšnem smislu ter v kakšnem času so se opazile spremembe v karakterju? Res bi jima rada pomagala, a jima prvič v življenju ne znam. Vsi mi pravijo, da imata srečo, ker imata krasno mamico, jaz pa sem popolnoma odpovedala.
Vem, da bomo sedaj živeli iz ure v uro, kvečjemu iz dneva v dan, vendar mi je težko, ker sem navajena planirati iz leta v leto, zato se počutim tako negotova.
Vaše izkušnje mi bodo mogoče lahko dale kakšno pametno idejo, usmeritev, zato vas prosim, če mi jih napišete.

Vnaprej hvala vsem sotrpinkam in sotrpinom!

Predraga Sara

Kot si sama napisala morate sestaviti vsak da, vsako minuto posebej. Lahko reči, a v tvojem primeru težje narediti.

Lahko ti povem, da sta bila tudi naša t.i. pridna otroka, kar sta na nek način še danes. Hotela pa sem ti povedati, da se določene reči pri teh otrocih potencirajo in so bolj dojemljivi za robove, kot bi bili brez izkušnje tragedije doma. Kot da vedo, da česar ne bodo poskusili danes, tega ne bo v njihovem življenju. Po moji oceni se mojima karakterja nista spremenila, le bolj sta potencirana, tako v dobrih stareh, kot v slabih rečeh.

Kako se to vidi: bolestna želja po uspehu, skoraj popolna odsotnost strahu, želja po dominaciji, pretirano prehranjevanje v + in -, želja po poskušanju vsega prepovedanga (alkohol, trava, cigareti, provokacije tako v šoli kot doma), poskušanje kako izgleda, če si v šoli na – strani, postavljanje za šibkejše, direktnost, čustvenost ali zaprtost,

Zaradi tebe bosta ljubosumna drug na drugega. Ugotovila bosta, da se je stopnja domače kontrole padla. Večji bo želel tebi pomagati pri malem kot partner in bo lahko zelo pokroviteljski.

Res edini tak splošen nasvet: moraš biti zelo korajžna, imeti v njiju zaupanje in ju spodbujati.
Moja dva točno vesta kje so meje, eden hodi ob meji , eden pa provocira in hodi točno po robu.

V osnovni šoli sta onedva sama našla učitelje, ki so bili bolj subtilni, vsak svojega, malo pa sta si jih tudi sposojala.

Ja, veš tisto o krasni mamici je bolj zato, da tebe podprejo in pa da se znebijo bremena, ki bi padlo na njih, če tebi slučajno spodrsne. Tega je strah vse okolice.

Ko danes gledam z razdalje na naše prvo leto brez njega,…, sama sem bila v popolnem transu in sem delala le nujne reči. Kako bo šel tvoj osebni razvoj?, ampak če bo lomljenje trajalo predlogo ali boš padala in padala ti svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč.
Tu govorim o tistem žalovanju, ki bi naj bilo po pravilu končano v letu dni, pri meni pa je trajalo prvo leto žalovanja 5 let, tako da sedaj po desetih letih končujem drugo leto. Zdi pa se mi kot , da je on umrl predvčerajšnim,..

Naj bo to za danes dovolj.

Draga” Otroci in “!

Hvala ti za poštene in realne odgovore. Trenutno se kar nekako najdem v teh tvojih občutkih in izkušnjah. Imam občutek, da si tudi ti zelo realen človek, ne depresivna, vendar očitno globoko prizadeta zaradi izgube moža, še bolj pa mogoče zaradi izgube očeta tvojih otrok. Takšna sem tudi jaz trenutno.
Kar ne morem verjeti sama sebi, da se večkrat na dan potikam po forumih na temo žalovanja. Jaz, ki so se mi forumi vedno zdeli za ljudi, ki ne vedo kam sami s sabo, za ljudi ki znajo samo stokati in kritizirati! Enostavno se ne poznam več. Jaz, ki sem bila še mesec nazaj polna energije, do zadnje minute izkoristila dan, vedno postorila še kakšno reč več kot sem si jo zjutraj zadala, običajno ” držala gor ” sodelavce, sorodnike, prijatelje,… danes pa sem brez volje, ne da se mi niti pospraviti hiše, oprati avta, še jesti komaj pripravim. Služba me zamoti, prisiljena sem se zbrati in nekako oddelati svoje delo, vendar v meni ni energije, ki bi jo nujno potrebovala za delo, ki ga opravljam in si upam trditi, da je precej odgovorno. Delam, ker pač vem da moram in da sem to dolžna partnerju in otrokoma. Ni pa v meni istega žara, s katerim sva delala skupaj s partnerjem. Enostavno se ne morem spraviti dlje od tega, da nekako opravim tisto kar je nujno in to me moti.
Najbolj me lomi ob večerih, na grobu, skoraj ne mine dan, da se ne razjokam ali s stisnjenimi zobmi ostanem zgolj pri parih solzicah, medtem ko sta otroka ob meni trdna. Pa se imam za pogumno, vsi mi pravijo, kako dobro se držimo, jaz pa bi jokala. Saj tudi jokam, tako na skrivaj, da otroka ne vidita, niti ne okolica.

Vsi mi pravijo, da moram z otrokoma na dopust, pa se mi zdi da ne morem. Kdo bo šel prižgati svečko in povedati kaj smo počeli čez dan, če nas ne bo doma. Pravzaprav pa se verjetno bojim, da nam bo na dopustu še težje, ker bomo imeli več časa in s tem več časa za razmišljanje o krivici, ki se nam je zgodila. Nikoli si nisem vzela več kot deset dni dopusta na leto, letos pa si še tega ne upam, vendar pa iz popolnoma drugačnega razloga kot prejšnja leta. Že vikendi so težki, kaj šele dopust.
Vem, da moram preživeti čimveč časa z otrokoma, vendar mi je hudo, kajti kamorkoli gremo vsepovsod srečujem očke z otroki. Ko gremo v kino vidim poleg nas vse polno družin, otrok, ki prosijo atije za kokice, ko gremo na kopališče zopet same srečne družinice, kakršna smo bili tudi mi pred mesecem. In to me dotolče, da moje dva otroka ne moreta več poklicati svojega atija, da ne moreta z njim na bazen, da se ne moreta stisniti v njegov objem. To me pa res zlomi, boli da se ne da povedati. Ko bi vsaj vedela, kaj otroka razmišljata v svojih glavicah, ali tudi onedva razmišljata isto kot jaz?!?

Vem da sem dolga, vendar se le tu lahko izpovem. Vsi mislijo, kako sem močna, pa nisem in prepričana sem, da me lahko razumete le tisti, ki ste to dali skozi.

Otroci in, pa tudi ostali, ali po določenem obdobju lahko pričakujem, da bom spet z veseljem urejala okolico hiše, da bom z veseljem šla kupiti nov kos pohištva in da se bom z otroki z veseljem odpravila na kakšen izlet ali pa bo tudi dolgoročno vse le prebijanje iz dneva v dan in zgolj zapravljanje časa, da pač ure nekako minejo in da se zaposliš in ne žaluješ ves čas? Bojim se tega životarjenja, pa ne toliko zase, bojim se zaradi otrok.

Upam, da s tem dolgim izlivom čustev nisem koga preveč zamorila, vendar mi je to trenutno najboljša uteha, vaše izkušnje neprecenljive in lahko bi rekla nekakšna tolažba.

Želim vam lep večer!

Berem tvoje vrstice in se spet vračam leto dni nazaj, ko sem tudi sama izgubila moža. Nenadoma, naenkrat sem ostala sama z dvema odraščajočima otrokoma.

Natančno tako je kot si napisala, razumemo te smo tiste oz. tisti, ki smo to izgubo doživeli tudi sami.
Mislila sem, da te bolečine in žalosti ne bom zmogla prenesti, ampak veš, KO NEKAJ MORAMO – TAKRAT ZMOREMO.

Jaz veliko berem – knjige o žalovanju, posmrtnem življenju… to me nekako pomirja in seveda ravno tako kot ti, sem pregledala vse mogoče forume o smrti, izgubah, žalovanju. In potem nekako vidiš, da nisi sam, da nas je veliko z isto usodo.
Sara , morala se boš nekako zaposlit, pa ne mislim z delom oz. otrokom, pojdi na kakšen tečaj, delavnico, nekaj moraš narediti samo zase in svoje veselje. To ti bo dalo vsaj malo moči, pa čeprav ti bo včasih vse skupaj brez veze.

Kar pa se tiče otrok – otroci zelo trpijo, ampak na nek način tega nočejo kazat navzven. Moja dva večkrat pravita, da najbolj sovražita občutek, da se ljudem smilita ker sta brez očija. Otroci se zaposlijo z šolo, treningi, druženjem z vrstniki (večkrat pa pravita, da iščeta očetovski lik, pa naj bo to v učitelju, trenerju… ). Jaz ju nikoli ne silim v nič , vse težave skušamo nekako skupaj rešiti.

Letos smo šli prvič sami na dopust – povsod sem videla samo srečne družine in zaljubljene pare. Težko sem preklopila misli, da smo pa sedaj SAMO MI TRIJE – ampak tako je – to je to, to je realna slika. Trapasto se je primerjati z drugimi, saj ne vemo kakšne zgodbe nosijo s seboj…

Po letu dni sem slekla črnino, ampak solze se po letu dni ne posušijo, žalost ni nič manjša – samo NAUČIŠ se živeti z to bolečino. Včasih imam občutek, da sem že vse življenje sama, včasih pa, da sva še včeraj skupaj pila kavo in se smejala…

Sara, drži se, res nisi sama …

Danes bi moj dragi mož praznoval 49. rojstni dan. Pa ga ni več z nami. Moji štirje otroci in jaz smo ga pred dvema letoma izgubili. Pri 46. letih. Ta prekleti možganski tumor- glioblastom nam ga je vzel. A si lahko predstavljate, naenkrat sem se znašla popolnoma sama s štirimi otroki . Na začetku je bilo vse kot ena nočna mora. Žlahta , pa vsi so nekaj pametovali okoli nas. Mi pa smo se držali skupaj,… Nato smo se počasi začeli po drobtinicah postavljati pokonci. In lani smo se odpravili na morje. Jaz , ki z Sharanom še nikoli nisem šla na Hrvaško, sem svoje otroke odpeljala na morje. Po moževi smrti se mi je počasi po drobtinicah volja in energija- notranja potrojila. Mislim, da ste tudi vi sposobni zbrati vso svojo energijo in voljo skupaj in poskusiti pogledati bolj svetlo v nov dan. Držite se, Draga Sara in nikar ne obupajte, saj življenje vseeno teče dalje in nikoli ne vemo, kaj nam bo še prineslo.

Drage sotrpinke!

Ne, nisem pozabila na ta forum, večkrat na dan pogledam nanj, če je kak nov odgovor, le zopet so bili takšni težki dnevi, pa še vikend, da se mi enostavno ni dalo niti ničesar napisati. Enostavno ne bi počela nič, pa vendar se nekako zberem in naredim tiste nujne stvari. Vendar nimam volje, sprašujem se zakaj sploh delati. Z otrokoma smo preskrbljeni, zato ne vem ali se ima smisel gnati, se zakopati v delo ali pa je boljše vse skupaj pustiti, se ukvarjati samo z otrokoma in ničemer drugim.
Saj ko sem kakšen dan malo boljše mi razum govori, da moram delati, da ne smem vsega pustiti da gre v nič, samo ko res pridejo dnevi, ko sem čisto brez volje in motiva za delo.
Mlajši sin zadnje tedne noče nikamor v varstvo, ves čas bi bil z mano. Kar naprej me kliče in sprašuje kdaj pridem, želi z mano v službo, zjutraj želi da sem ob njem, ko se zbudi. Vendar je med tednom to nemogoče. Vikende sem cel dan z njima, med tednom pa to ne gre, ker moram biti večino dneva v službi. Ali se je tudi vam dogajalo kaj podobnega, ali je sčasoma minilo ali pa se to poencira in pomeni samo začetek krize pri otroku?
Mlajši prvi mesec praktično sploh ni želel iti na grob, sedaj pa vsak dan gre prižgat svečko, še celo sam reče če gremo na grobek, v trgovinah izbira najlepše sveče, v garaži brska med svečami in išče najlepšo,… Ko pa se želim pogovoriti z njim in malo izvleči iz njega pa se o tem sploh noče pogovarjati. Rečem mu naprimer, da sedaj pa rad gre na grob, da je to lepo od njega in ga vprašam, če mu je lažje, pa pravi zakaj ga to sprašujem. Povem mu, da me zanima o čem razmišlja in če se velikokrat na dan spomni na atija, pa pravi da ne, sploh ne. Vem, da to ni res, samo ne vem zakaj noče o tem govoriti. Ali sčasoma otroci lažje spregovorijo? Kakšne izkušnje imate ve?
Starejši pa se mi zdi, da je postal kar preveč aktiven, da ves čas nekaj počne, teka naokrog, skače, počne neumnosti, da bi bil zanimiv in da bi se mu prijatelji smejali. Ne vem, ali ga naj pustim, ker me takšno vedenje malo moti. Ni mu problem pred množico ljudi skočiti na oder in se zvijati in pačiti, samo da zbuja pozornost.

Ah, verjetno so podobne situacije pri vseh, ki nas je doletela takšna usoda. Še dan prej imaš vse na tem svetu, idealno družinsko življenje, naslednji dan pa nič, sama žalost, strah kako bo z otroki, njihove stiske, za katere pa sploh ne veš točno kakšne so, nobene volje do ničesar. Pravzaprav mislim, da me mori to, ker niti slučajno ne vem kaj nam prinaša naslednji mesec, leto, naslednjih 10 let. Prej sva imela vsaj vizijo, zdaj je tudi približno nimam več.

Nekako mi je lažje, ko preberem vaše izkušnje in ko vidim, da se tudi ostali borite prav s takimi težavami in občutki. Mogoče bi bilo lepo prebrati še kakšno sotrpinko, ki je na ta forum pisala že pred leti. Če katera še bere, prosim da malo napiše kako je danes, kako se je življenje zasukalo.

Čimbolj znosen dan vam želim!

Danes je minilo že pet mesecev odkar mi je kruta bolezen za vedno vzela dragega, ljubljenega moža. Pa tako zelo se je boril, upal …….. in mi z njim ………. in pred odhodom je moral še tako zelo trpeti….
Ne morem verjet, ne morem doumet ……… Bolečin se ne da opisat, zelo, zelo mi je hudo ………..

Na ta forum sem začela pisat že 27.1.2004 in sem takrat preživljala najhuše v svojem življenju, čas, ko sem močno trpela. Življenje je pač tako, da se mu moram prilagajat v vseh situacijah in ko mislim, da ne morem več se zgodi nekaj, da spoznam, da moram dalje. Sedaj imam že vnuka in vnučko, ki sta moja sončka in mi poleg mojih hčera dajata smisel v vseh pogledih. Tako, da vsi, ki ste doživeli podobno usodo pogumno naprej, še bodo lepi dnevi, čeprav praznina po ljubljenem človeku, ki ga ni več z mano bo večna.

Draga gospa dana-f,

Vse to kar ste Vi preživljali (prebrala sem vse vaše poste), sedaj preživljam jaz, najhujše v svojem življenju -nekaj sem tu že pisala.
Kmalu bo 7 mesecev odkar je odšel moj ljubljeni mož, bolečine pa so vedno hujše. Čeprav nas je zapustil po enoletnem hudem boju z rakom, nikakor ne morem dojet, da ga nikoli več ne bo v najin dom, kjer je toliko njegovih stvari, njegovega dela ……. Vse je še tako kot je bilo, ničesar ne morem pospravit, kot da še vedno čakam …………. – Tudi jaz imam že vnučko in vnučka, vendar se sedaj tudi z njima ne morem nič zamotit, v meni je ena sama bolečina, boleči spomini na najine poti, ki jih nikoli več ne bo ……………, večkrat govorim “zakaj me nisi vzel seboj …….., jaz sama ne morem živet, ne znam …….”?
Otroka imata svoji družini in meni se je res podrl svet – tako zelo mi je hudo ……..

Lepo vas pozdravljam!

Drage moje,

Tudi jaz se vedno znova in znova vračam na ta forum.

14 mesecev je od kar ga ni. Enostavno ne morem verjeti in razumeti. Kako je to mogoče? Kako ???
Zakaj ravno on? Tudi jaz sem ga izgubila nenadoma, tako kot vi dana-f, zaradi srčne kapi. Nikoli, nikoli ni bil bolan.

Tako zelo, zelo ga pogrešam………in tako sovražim to bedno življenje…………….