Hudo, zelo hudo je ko ostaneš brez osebe, ki si jo resnično ljubila in sta si veliko pomenila, a sprejmimo to kot da so bili dar v našemu življenju in ker se vse enkrat konča je to pač tako, da neglede nato kako trpimo in jih pogrešamo moramo dalje brez njih.
V bodočnost glejmo pozitivno saj nas samo to lahko drži.
Vsem sotrpinom želim veliko energije za naprej.

Dana, vidim, da ste začeli pisati na ta forum leta 2004, in še vedno ste tu… Gledate danes na stvari drugače, ste bolj pozitivni, ali pa ostane praznina, ki je ne moreš nikoli zapolniti. Sama imam dva mala otroka, ki me sicer ženeta naprej, ampak sama kljub podpori okolice čutim, kot da ne pripadam prav nikamor in niti ne vem, če si še kaj želim… Da ni najinih otrok, ne vem, kje bi se moja zgodba lahko končala………

LP B

pada -odgovor

Vse to sem tudi jaz preživljala kot zdaj opisujete vi. Tudi meni so dajale moč moje hčerke in iz dneva v dan sem se borila sama s seboj. Praznina je še danes. Hodim na pokopališče in se pogovarjam v mislih z mojim dragim in potem se počutim lažje. Zdaj bo kmalu sedem let, ko je odšel a kot da bi bilo včeraj. Za vas je tudi hudo , ker sta vaša otroka še majhna a moči morate zbrati za dva čeprav mislite, da nimate moči verjemite, da jo imate, otroka vas rabita zelo, zelo
breme, ki ga nostite ne kažite otrokom zjočite se, ko ste sama to pomaga.
Želim vam, da čimlažje prebrodite to obdobje, bo boljše, čas zaceli rane a spomini ostanejo in nas spremljajo. Pogumno naprej.
Lep pozdrav.

Četro leto teče odkar sem vdova in vsaki dan pogledam ta forum. Še vedno je praznina, še vedno ga zelo pogrešam. Ostajajo mi lepi spomini, ki me držijo pokonci.

Lep pozdrav,
B.

Vsem skupaj iskreno sožalje. Iskreno žal mi je za vse vaše najdražje. Na forum se prišla slučajno, žalujem nad nerojenim otrokom, ki me je zapustil v 18 tednu nosečnosti, a je bil del mojega življenja. Vem, da je angel, ki se je pridružil Očetu in zagotovo mu je tam dobro, vendar mi je žal, da ga ne bo med nami…Moja bolečina se ne more primerjati z vašo, zato ne zamerite…
Naj vašo žalost, čimvečkrat zakrije veselje (čeprav vem, da večkrat pride na dan)…naj vas skozi življenje vodijo tiste majhne lučke….prijazne besede soljudi, svojcev, klic prijatelja…Ne zapirajte se vase, temveč izpovejte se …veliko ljudi je pripravljenih prisluhniti, le poiskati jih je treba.
Velik objem in vse dobro,

Maja

Praznina, ki je nastala, ko sem izgubila dragega moža se ne zapolni in najbrž bo vedno tako. Dnevi tečejo tako hitro in hitro se vse obrača, da težko sledim vsem, kar se dogaja okrog mene. Zelo pogrešam mojega moža. Hčere so že odrasle in so si ustvarile svoje življenje, kar je tudi prav in sem vesela za njih. Sem optimist in verjamem v lepe stvari to me tudi najbolj drži. V življenju se nekaterih stavi ne da spremeniti čeprav je to težko sprejeti a tako je.
LP

Moj dragi je zaspal pred tremi dnevi, na rojstni dan najine hčerkice. Držali smo se za roke, to me pomirja.

Draga d10!

Tebi in tvoji hčerkici izrekam sožalje. Sedaj imata svojega angelčka na nebu, ki vaju bo vedno pazil.

Draga d10!

Iskreno sožalje, tudi naš ati je zaspal tako, pred približno pol leta… Držite se.

Hvala!
Danes sem na pokopališču (čudno naključje) srečala mlado mamico, ki je rekla svoji deklici “Pridi, greva pogledat, kje spančka ati.” Tudi sama imam hčerko in ljudje me sprašujejo, kako sem in jaz govorim o svoji bolečini, o strahovih, o žalosti. Kako pa otroci sprejmejo in prebolevajo smrt?
Kakšne so vaše izkušnje? Moja hči ne joka za atijem, si pa postavi npr. njegovo sliko na hrbet, ker jo je ati masirčkal. Potem joka za kup malenkosti, želi mojo kompletno pozornost,…
Kar ne morem doumeti, kako se ti življenje postavi na glavo.
Lepe praznike želim!

Moja hčerka ima 7 let in je v lanskem letu izgubila svojega dragega tatija, ki je imel šele 46 let. Tako zelo pogreša njegovo crtanje , saj ima še tri brate in je bila tatijeva ljubljenka. Pa me vpraša: ZAKAJ MI NIMAMO TATIJA? Pa zelo boli, skeli, peče. Pa ji pravim, da je naš tati na oni strani mavrice, da tam nič več ne trpi, saj je bil zelo bolan. Pa je nekaj časa dobro, pa spet,… In tako gredo dnevi naprej, kakšen dan bi jaz najraje kar” dol se usedla”, že naslednji dan je malenkost bolje. V glavnem, v njegovi bolezni smo kot družina veliko “dali skozi”, sedaj pa nam vsakdan prinaša nove in nove notranje stiske .

pred sestimi meseci je moj dragi moz vecno zaspal po teski bolezni!stara sem 33let,imava 3 otroke,sinova stara 14 in 10 let in hcerkico 2 leti!vsak dan brez njega je tezji,bojim s prihodnosti brez njega,pogresamo ga…zjutraj vstanem iz postelje samo zaradi otrok.moji starsi so pred leti umrli,ostali smo sami..prosim za kaksen nasvet

Zelo vas razumem, draga Edal. Tudi moj mož je lani februarja umrl zaradi težke bolezni. In toliko smo se trudili, toliko dali skozi, največ on, pa tudi mi ostali, da bi se le kako ozdravil. Pa ni šlo… Ostala sem sama s štirimi otroki. Dva v osnovni šoli in dva v gimnaziji. In povrhu še z kmetijo. Ker izhajam iz mesta, priženila sem se na vas, mi tudi to povzroča še dodatne težave. Vsak nov dan mi predstavlja novo psihično obremenitev, posebno, ker vidim, da tudi otrokom oče zelo manjka. Manjka nam podnevi, ponoči, za mizo, na morju,… Če bi kar v hiši obsedela in ne bi šla ven med ljudi, bi me bilo konec od živcev. Meni pomaga, da grem ven, čeprav samo v trgovino, pa je že malenkost bolje. Ne smem pa preveč srečevati njegove žlahte. So tako tečni in vtaknjeni, da je tudi v tem nek notranji mir, če jih ne srečam. Je tudi res, da se sprostim tudi pri opravilih z živalmi, katere imamo na naši kmetiji. Nekje v zadnjem kotičku mojih možganov pa zadnje čase tli tiha ideja: da bi se enkrat od tu preselili v nek drug kraj in bi si življenje čisto na novo zastavili.

ne spomnim se kdaj sem nazadnje noc prespala,zaspim okoli seste zjutraj za tri ure.tableti mi ne pomagajo.pocutim se prazno,polno bolecine..mislim na svoja tri otroka kako naprej!!!moževa zlahta nam je takoj obrnila hrbet,ker ga nismo pokopali v rojstnem kraju.vsak dan je tezji!strah me je bodocnosti brez njega in kako bom sama otroke postavila na noge…..

Sožalje vsem, ki ste utrpeli izgubo tako ali drugače.

Ob prebiranju vseh prispevkov, sedaj mogoče za kanček razumem kaj prestaja mama. Sicer nima skrbi za otroka, ker sva že oba na svojih nogah, vendar skozi vse vaše črke, besede in stavke vidim težo in grenkobo, ki jo čuti. Rad bi vam rekel hvala!

janez-Žan nad vašim prispevkom pa sem bil naravnost očaran. Neverjetno!

Vse dobro!

Nina4, upam, da ti je v nadaljnih štirih letih bolečina vsaj malo pojenjala. Pri meni mineva štiri leta in bolelo me je najprej mnogo to, ker se nisva pričkala, pa sva se tisti neki dan “spričkala” zaradi tako nesmiselne stvari, kjer bi se še otroci smejali, da se dva “tastara” ne znata zmeniti. Za prazen nič, za eno frdamano deko. Če bi bila pri meni vsaj bolezen, nesreča, bi verjetno lažje sprejela (pa se verjetno tudi zaradi deke ne bi “spričkala” po “otročje”, kot bi oni rekli). Pa je odšel naravno, kot da ni bilo nič, kot “prepirček”, ki je nič pomemben bil. Zaspal, nihče prej ni nič opazil o kakšnem zalivanju vode organov. Vse kar je povedal je, da ga nekaj črviči, kot nas občasno kakšna driska ali da ga občasno boli glava, kot vse nas občasno. In tudi ni bilo nič videti, da bi bilo kaj narobe. Podobno, kot bi rekel, sedajle luč gori, čez deset minut je ni, brez, da bi bila elektrarna kriva ali on ali jaz. In ne razumem še danes. Star le 32. Slaba tolažba je z sad te ima, sad te nema, pa niti ne veš pri slednjem za kaj gre. Kar tako. Pri živih bi rekli, da je nekaterim pač dolgčas in se malo igrajo kar tako. Kot se je tista neprava Štefka poigrala.

Kolikokrat sem si rekla, da bi morda lažje razumela, če bi vedela, pa je tako ali tako vse težko, četudi veš, da je bolezen. Dve prej sta bili. Kaj je lažje ali težje – nič, vse je težko.

Tudi sedaj se kdaj namrdnemo z živimi zaradi brez veznih stvari, vendar nikdar ne pozabim na to, da bi “neumnost” prinesla kakšno obžalovanje. Zato vsaj počakam, da se zadiha, da lahko damo nove vzdihljaje naproti s kakšnimi pogovori in z vsem ostalim, gestami ali čem podobnim.

Poslanstvo je živeti in se čeprav iz krutih izkušenj kaj naučiti. In odvržti križ. Ki nas bremeni. Zato pa smo na svetu vsi, ki si pomagamo. Kakorkoli že.

Zdravo,

prebiram vaše zgodbe.. nam je julja umrl ati.. nesreča.. star 54 let.. težko preživljamo čas brez njega, še najtežje pa mami.. ali obstajajo kakšne skupine, kjer se zbirajo ženske ki so zgubile partnerja, oz. moški ki so zgubili partnerko? Stojimo si ob strani (brat, jaz, mami) vendar se mi zdi da bi se npr. moja mama rada vklopila v takšno skupino ljudi, ki so na podobnem položaju kot ona.. z bratom imava vsak svojega partnerja/partnerko, vseeno nama je malenkost lažje kot pa mami.. če kdo ve za kaj podobnega, naj mi prosim javi.. lepa hvala..

sončy, če najdeš kaj zanimivega, prosim javi tukaj gor … jaz že 3 leta in pol iščem nekaj za mojega očeta, pa nimam sreče .. problem je namreč v tem, da moj oče noče na srečanja skupin za samopomoč ipd. … zato bi želela najti kako skupino ljudi, ki se dobiva in počne kaj zanimivega hkrati pa imajo vsi za seboj podobne izkušnje .. s takimi ljudmi se namreč veliko bolj sprosti in lažje pogovarja, saj razumejo pekel skozi katerega se prebija ..

Ja našla sem center34, poslala mail, zdaj pa čakam odgovor. Mami je naprimer z očetom hodila v skupino zdravljenih alkoholikov, oče je pač mel težave s tem. Od oktobra 2010 do januarja 2011. Bil je uspešen. Po dolgih letih mu je uspelo, postal je drug človek, zaživeli smo tako srečno.. ampak sreča je trajala le pol leta, potem pa se je smrtno ponesrečil pri delu 🙁 lepo očitno ne sme trajati..

in podobno skupino kot je obiskovala z očetom, bi zdaj potrebovala v tej smeri.. skupaj so hodili na izlete, srečanja itd. Zdaj pa nima moči, da bi hodila sama z njimi, čeprav se razumejo, ampak se ji zdi da ne paše zraven, če ni očeta, ona sicer ni nikoli pila..

Če bi našla kako skupino ljudi ki so izgubili partnerja/partnerkobi tako našla svoj krog novih prijateljev ki bi razumeli drug drugega.. želi si takšne skupinice.. upam da mi iz centra 34 kaj odgovorijo.. če ima kdo kake izkušnje s tem centrom, naj mi sporoči. Tudi jaz sporočim, če izvem kaj novega..

DOBILA SEM ODGOVOR IZ CENTRA34 :

Najprej mi prosim oprostite zaradi poznega odgovora – spet težave z elektronsko pošto…

Skupine za podporo žalujočim so strokovno vodene in imajo vnaprej okvirno začrtane vsebine.
Običajno potekajo v Ljubljani ali v Medvodah, v popoldanskem času ali pa ob sobotah.

Trenutno ni razpisanih skupin: običajno jih razpisujemo spomladi in pozno pozimi, a letos pozimi jih ne bomo. Skupina za žalovanje, namenjena vsem, ki so izgubili partnerja, se bo predvidoma konstituirala šele februarja oz. marca 2012.

Povabilo za prijavo v posamezne skupine bo na naši spletni strani objavljen predvidoma v roku 10 dni. Če je ta spomladanski termin za vašo mami sprejemljiv, se lahko prijavite že kar sedaj: preko e-pošte, preko naše kontaktne številke 041 364 473 ali preko e-obrazca, ki ga najdete na spletni strani.

Ker se naš Zavod financira zgolj z nudenjem storitev ter iz prejetih donacij in ni uporabnik proračunskih sredstev, lahko brezplačne storitve žal zagotavljamo zgolj tistim, ki so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje in s tem izkazujejo, da so brez edinega vira dohodka za življenje.

Lepo vas pozdravljam in vam želim lep preostanek dneva in miren vikend.