MOŽ
Pred kratkim sem nenadno in nepričakovano izgubila moža. Razlog smrti je srčni infarkt in sicer je bil v službi, ko se je to zgodilo. Ne morem verjeti, da ga ne bom več videla. Nikoli se nisva o smrti pogovarjala, ker je bil star 49 let.Šok je bil zelo hud zame in za moje hčerke. Imam dve prekrasni hčeri, ki mi stojita ob strani in me tolažita jaz pa njih. Boli me v prsih ne morem normalno spati iščem odgovore, ki jih ne najdem. Verjamem v posmrtno življenje in tudi, da se bova srečala, ko pride moj čas. Težko si predstavljam življenje brez njega zato, ker sva se lepo razumela in se imela rada. Tolažba razen najinih otrok so mi knjige, ki sem jih začela brat in me zelo pomirijo, čeprav je bolečina stalno prisotna ostaja ves čas. Tudi pisat sem začela in sicer pišem njemu pisma, ki verjamam da jih bo prebral. On je zdaj moj in od najinih otrok angel varuh .
Mož
Izgubila sem moža, umrl je za rakom. Ne morem verjeti,da ga ni več ob meni. Dan za dnem se sprašujem ali je to res? Moje telo je izčrpano in bolečina me bo pokopala. Utrujena sem. Pride trenutek ko bi zaupila sredi dela ali med vožnjo bi zapeljala s ceste. To ni res. Vem, da moram živeti, ker imam otroka, katera mi stojita ob strani. Trpita ob izgubi očeta in pogledu na mene. Živim sama v hiši, katera je polna spominov….Žal vam ne morem v uporo napisati kaj da bi vas spodbudila, ko pa sem sama ena sama bolečina. Samo vem in poznam bolečino, katero nosite v sebi. Mislim na vas.
Nevenka hvala, da si se oglasila. Jokala sem, ko sem prebrala tudi tvojo usodo. Če si imela lepo življenje kot jaz je še hujše sprejeti resnico. Jaz sem srečna zato, ker sem ga imala za moža in čutim ga včasih ob sebi s nežno toplino, ki me segreje. Predlagam ti, da tudi ti prebereš kakšno knjigo boš videla, da dobro vpliva za nadaljnje življenje.
Lep pozdrav.
Hvala dana-f za nasvet, saj sem že vse poskusila: čitanje, hojo, šport,učenje,potovanje…Vse je samo za trenutek miru in strah ko bom stvar končala, da ga še vedno ni. Danes je petek, tako teško pričakovani vikend, ko je bil mož še živ (6 mesecev) vem odšla bom na pokopališče, kjer
se bova pogovarjala. Kako to, da sem pomirjena tam?Vsi pravijo čas, čas.
Sovražim čas, saj mi ga čas nebo vrnil, zakaj bi s časom pridobivala mir, ljubljene osebe pa ni. Javim se ko …….
Dana ne pišem ti ker bi imel podobno izkušnjo,upam tudi da jih ne bo..vesel pa sem da veš,da nisi ostala sama in da še vedno čutiš,da je prisoten nekje ob tebi,kot angel varuh..vem,da marsikateri spomini,določene stvari ki te spomnijo nanj povzročijo bolečino in jezo,ker je odšel prezgodaj,a nosi v srcu vse lepo kar si doživela z njim in bodi srečna za ta trenutek,ki ti je bil dan da si ga preživela z njim in z njim delila sebe z vsem kar lahko daš..ne boj se samote,ker bodo ob tebi vedno ljudje,ki te imajo radi,teh nisi izgubila in tudi z možem boš ostala povezana,če ne drugače z mislijo,ki mu jo boš posvetila ali z dobro željo,ki mu jo boš zaželela..pravijo,da bo nekdo ostal z nami vse dokler ga bomo nosili v srcu in verjamem temu,tudi v tvojem srcu bo ostal on in ga boš vedno imela ob sebi,tega ti nihče ne more vzeti,zato se ne boj nadaljevati svojo pot in strmeti naprej za novimi cilji in novimi sanjami,…še mnogo lepih stvari je pred teboj in vedi da na poti ne boš nikoli ostala sama..želim ti srečno pot in veliko svetlih dni..
…to sporočilo je namenjeno še vsem drugim,ki so doživeli podobno bolečino kot Dana
Samo
samo_edini
Hvala za spodbudne besede, ki so zelo dobrodošle. Saj se trudim, da mislim samo na lepo in tega je bilo dosti. To, da bi tudi moj mož želal, da mi je dobro mi je tudi v mislih. Skupaj sva preživela 27 lepih in srečnih let. Upam, da je tudi on dobro in mislim veliko nanj in molim zanj. Vem, da bo večno on z menoj v mojem srcu in mislih.
Lep pozdrav.
Spoštovani.
Sama sem okusila smrt moža pri svojih 35 letih in ostala sama z dvoletno hečerko in 10 letnim sinom. To se je zgodilo pred 7 leti , leta 1996.. Tudi on je umrl za rakom…. Grozno je bilo.
Takoj po tem (14 dni po smrti), sem se morala seliti ven iz podanjemniškega stanovanja… in preseljevala 4 x v 5 letih po moževi smrti, nakar sem 5 selitev imela z otrokoma k staršem..(nikol se nisem razumelia s starši. Vsi trije spimo v eni sobi.
No po letu in pol ko sem prišla domov je oče zbolel v 82 letu za demenco…(ne vprašajte, kaj vse sta uboga otroka morala videt in poslušat) Doma smo ga z mamo oskrbovali nekako 6 mesecev, ko nisva več mogli, sva ga dali v Dom upokojencev, kamor sva hodili vsaki dan tudi 2 x na dan ga negovati, hraniti ipd…Letos novembra je umrl. V glavnem bi rada povedala, kaj vse sem doživela po smrti moža, takooooooo zelo sem ga pogrešala, prosila ga naj mi pomaga… v teh težkih letih od kar je odšel od nas… Ni pomagalo…. Res pa je, da leta počasi prinesejo olajšanje v duši in srcu.. Kaj čmo, tako je življenje… za nekatere od nas sam boj…. Lahko rečem sam to, da živim iz ure v uro.. ne z dneva v dan…. POskušam se veseliti,,, razvedriti z stvarmi, ki so mi všeč in lahko rečem uspeva… neki narediti zase ko se utapljamo v žalosti … vsekakor pomaga…
SREČNOOOOOOO!!!!!!
Luna
Luna 1
Vsako življenje piše svoje zgodbe in usodo ne moremo spremeniti. Verjamem, da si imela pekel na tej zemlji pri vseh dogodkih, ki si jih doživljala. Ti si imela še majhne otroke in sigurno, da je udarec hud. Otroci so tisti, ki nam dajajo moč za vsak dan posebej. Moje hčere so obe študentke in jih je smrt očeta zelo prizadela. Danes je šest tednov kako smo ga pokopali. Vsak dan grem na pokopališče, sploh nimam občutka, da on tam leži. Ne zavedam se še kaj se dogaja. Najraje bi, da so to sanje in da se zbudim. Vem, da ne morem nič spremeniti a živeti moram naprej.
Tebi želim, da se bi uredilo vse kar potrebuješ in ti želim veliko sreče.
Lep pozdrav.
Že 16 tednov je minilo, odkar sem se poslovila od njega a bolečina je vedno hujša. Ni dneva, da ne bi svojih misli usmerila nanj in s tem živim iz dneva v dan. So dnevi, ki bolj bolijo. Vse je še tako živo in boleče, pa čeprav se zelo trudim pozitivno razmišljati in živeti, samo misel nanj boli. Noči so najhujše, če ne spijem tablete sploh ne spim. Rada bi se zbudli ob njemu, to si tako močno želim a vem, da je nemogoče.
Danes bi imela 26. obletnico poroke. Lani sva šla sama na dopust ob tem času in nama je bilo zelo lepo. Veliko razmišljam o njemu in je skoraj ves čas prisoten v mojih mislih. Upam, da bova v prihodnosti skupaj. Nimam še pravega občutka, da ga ne bo. Pride bolečina, ki jo ne morem preprečit in potem spet dobim moč in energijo za naprej, tako gre iz eneva v dan. Nevenka tudi jaz mislim na vas in na vse, ženske ki jih je doletela taka usoda,da smo spoznale to vrsto bolečine. Korajžno naprej. Lep pozdrav.
….dani-f…
….umrl mi je mož…pred 4 meseci se je pri svojih 44letih odločil,da ne bo več živel tukaj in zdaj in se za vedno poslovil od mene in najinih dveh punčk…še dobro, da imamo ena drugo…drugače…
bolečina je še vedno tukaj…čeprav čutimo, da budno pazi na nas tri…samo od daleč…za vedno…
v mislih smo vse tri z vami….da nam bo lažje….
z objemi in ljubeznijo….
Torej vem približno kaj preživljaš, ker tudi sama ne najdem smisla nikjer kot samo v mojih hčerkah, ki me potrebujeta. Vse je še tako sveže, da me boli in ne morem se sprijaznit, da ga ne bo več nazaj. Moram dalje, moj mož je vedno ob meni. Vsak dan ga obiščem na njegovem zadnjem počivališču in mu povem vse kar mislim, da bi moral vedeti. Mogoče so nekateri, ki mislijo, da sem nora, me nič ne moti, jaz vem svoje. Bodi pogumna in vedi, da nisi sama. Ko hodim na pokopališče vidim dosti žensk ki so stare od 40 do 50 let in so ostale same. Lep pozdrav.
karmi
Potrebujemo ogromno energije, volje in smisla. Nevem, kej me čaka v življenju, a do sedaj sem imela neke svoje vizije in načela, ki sem se jih držala. Moje punce so stare 22 let in 20 let a me še zelo potrebujeta. Obe sta študentki pa čeprav bi kdo rekel saj so odrasle seveda so, tudi sama sem odrasla a rabim pogovor in nežnost. Tudi VAM TREM ŽELIM POLNO MEDSEBOJNE LJUBEZNI IN SPOŠTOVANJA. LEP POZDRAV.
Taka usoda vsakomur dodeljena je
če želiš jo ali ne!
S to mislijo sprijazniti moraš se.
Ni smrt tisto, kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše,
brez pomena so razdalje kraj in čas.
Kamorkoli zaide pogled,
povsod so tvoje sledi,
veš to nas hrabri,
a vseeno boli.
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
ostala je tišina, ki močno boli.
Čas posušil solze bo v očeh
a v naših srcih bo živel za vedno tvoj nasmeh.
To je le nekaj verzov, ki sem jih začala prepisovat in meni pomagajo.
So življenski in resnični.
Resnično boli, ta praznina je zelo huda in se jo ne da z nobeno stvarjo zapolnit. Vsak dan čutim to in težko prenašam vse to. Pozitivno je samo to, da imam otroke, ki mi resnično stojijo ob strani, čeprav jim ne govorim o težavah vidijo, ko mi je hudo. Moramo naprej je je pač tako. Mojega moža imam zelo rada in mu pišem pisma upam, da to vidi.
Veliko sreče in poguma tudi vam želim.
ŽE ŠTIRI LETA IN POL SE “BORIM” Z ŽALOSTJO,BOLEČINO IN OSAMLJENOSTJO PO IZGUBI MOŽA S KATERIM SVA PREŽIVELA 30 LET. BOLI, ŠE VEDNO ZELO BOLI, PRAZNINA JE NESKONČNA. VEČKRAT SE ZALOTIM OB MISLI, DA BO VSAK ČAS OD NEKOD PRIŠEL, SAJ VENDAR ČLOVEK PRI 54 KAR TAKO NE MORE ODITI. PA ODIDE. ZAKAJ JE TAKO SE JE NESMISELNO SPRAŠEVATI, VENDAR PA TEGA DEJSTVA ŠE NEKAKO PO VSEM TEM ČASU NE MOREM SPREJETI ( PA VEDM, DA BI MORALA). ŽIVIM S SPOMINI IN VELIKO FIZIČNO DELAM ZUNAJ IN SI PONAVLJAM:
JE ČAS, KI DA IN ČAS, KI VZAME.
PRAVIJO JE ČAS, KI CELI RANE.
IN JE ČAS, KI NIKDAR NE MINE,
KO ZASANJAŠ SE V SPOMINE.
NANA