motnje(za vse)
Da ne pišem več pod temo bruhanje,prenajedanje..odpiram to skupno temo in še vedno čakam punce,da se tle v čim večjem številu razpišemo!
ne vem zakaj ostane vse pri 2,3 vprašanjih,pol pa zatišje.
zanima me kje ste vsa dekleta,ki ste recimo sm pisale že pred par leti?
ki ste že prosile za pomoč,oz se že zdravile,mogoče-kar tudi upam,že ozdravele??
verjetno nas bi to zanimalo veliko večino,zato dajmo kaj naredit v tej smeri.
res da smo si tujci,vendar imamo dosti skupnega in si lahko še kako pomagamo,saj beseda je včasih največje dejanje!
čawčaw
Ja, tudi jaz sem prepričana, da se z besedami lahko bodrimo in da to POMAGA – če ne drugega, je to obliž na ranjeno dušo – kdo na tem forumu pa nima ranjene duše ? Meni je recimo že to pomagalo, ko berem, kar napišete konkretne punce in tudi fantje, kaj se vam dogaja, in vidim, da imate podobne probleme, kot jih poznam sama. In res začutim, da bulimija ni nekaj čisto posebnega, nekaj kar se je zgodilo samo meni, vse ostalo je pa neka fama v časopisih, potem pa daleč naokoli nobenega človeka, ki bi bil taka zguba kot jaz. Vidim, da nas je veliko, in občutki krivde, sramu in ponižanja se topijo kot milni mehurčki…
Za mano je petindvajset let bulimije, šit – petindvajset let ! Sicer se že par let ne omamljam več (dolga zgodba, kako je to bilo, jo bom v kratkem zapisala na forum, samo da malo zberem misli). Ampak si ne domišljam, da sem ozdravljena, ampak zdravljena. Kljub vsem sedanjim križem je pa moje življenje zdaj lepše kot kdajkoli.
Res bom v kratkem več napisala, čao
Pozdravljene vse sotrpinke!
Prebiram te žalostne zgodbe na forumu – stiske, za katerimi se skrivamo ljudje, ki (bolj ali manj) želimo živeti in preživeti. Tudi sicer poznam kar nekaj deklet, ki imajo ali pa so imele anoreksijo, bulimijo oz. so se prenajedale. Spoznala sem jih v dolgih, predolgih letih, ko sem se sama bojevala z vsemi temi oblikami motenj (in se še vedno). Ta znanstva in spoznanja so ena od največjih dragocenosti, ki jih takšna bolezen/motnja lahko prinese – vsaj nekaj dobrega… Zaupala vam bom svojo zgodbo.
Lahko bi rekla, da sem letos dopolnila deset let boja s hrano. Pred tem si nikoli, ampak res NIKOLI nisem znala predstavljati, kako je sploh možno, da se nekateri tako močno izstradajo, da umrejo, ali pa celo bruhajo pojedeno hrano!
Vedno sem bila izredno pridna v šoli in v vseh interesnih dejavnostih, ki jih je bilo ogromno. Moji dnevi v OŠ so bili dobesedno zasedeni od jutra do večera… Starši me nikoli niso silili v katerokoli dejavnost (prej obratno…), vse sem redno obiskovala na lastno željo in pobudo, hkrati pa imela bleščeče ocene (če sem kdaj dobila manj kot 5, sem že skoraj razmišljala o samomoru).
No, prišla je gimnazija, ki je bila v mestu – zamenjala sem okolje, v šoli nisem bila več vedno in povsod najboljša, začele so se krize. Proti koncu gimnazije sem tako začela hujšati s telovadbo, zdravo prehrano,… Zadeva je (še sama ne vem, kdaj in zakaj) prerasla v anoreksijo, nato bulimijo… Sledila so leta boja. V študijskih letih sem se zdravila tako pri psihiatrinji, ki jo obiskujem še zdaj (in je res super gospa!), udeležila pa sem se tudi nekaj skupin za samopomoč. In uspelo mi je, da sem svojo bulimijo ukrotila. Štiri leta nisem bruhala. Enostavno sem ugotovila, da tega ne potrebujem več in da je čisto brez veze – po bruhanju sem se praviloma počutila zelo slabo, redila pa sem se kljub bruhanju – skratka – bruhanje ni imelo več smisla.
Po tem, ko sem opustila bruhanje, sem se počutila odlično. Življenje sem si uredila (služba, partner, sreča…). Mislila sem, da je to to, da je bulimija za vedno odšla in čeprav nisem bila ravno suhica (debela pa tudi ne), sem bila bolj ali manj zadovoljna s sabo in z življenjem.
Ampak bulimija ni šla, pač pa le spala. Po štirih letih premora sem nekega dne zbolela za trebušno gripo in mi je bilo zeeeloooo slabo. Spet se je vame povrnil tisti občutek, da bo precej bolje, če bruham. In je tudi bilo. Ni pa ta občutek izginil, pač pa vsake toliko priplaval nazaj in sem tako po malem, enkrat do 2x na teden začela spet bruhati. Psihiatrinja je prepoznala znake depresije, začela sem jemati antidepresiv, nekaj mesecev je bil mir pred bruhanjem, potem pa spet. In tako je še danes. Vsake toliko spet izbruhne bulimija. Z njo pa vsi tisti ogabni občutki, da si uničujem življenje, da počnem nekaj prepovedanega, kar bi prizadelo ljudi okoli mene, če bi za to izvedeli, da mi uničuje zdravje, da se lahko zgodi, da bom težje zanosila, ko se odločim za otroka, da mi to početje na veliko krade čas, energijo, veselje do življenja… Vse to vem, pa se vseeno kdaj pa kdaj spet znajdem pred straniščno školjko.
Imam pa to srečo, da se vedno lahko zaupam svoji najboljši prijateljici, ki ima tudi sama za sabo izkušnjo motnje hranjenja, ki jo je uspešno prešla. Tudi s partnerjem se o tem veliko pogovarjam in se me trudi razumeti ter podpirati, verjamem pa, da je tudi njemu težko, ko me vidi vso depresivno in mi ne zna več kot toliko pomagati.
Pisala bi lahko še veliko in veliko o sebi, o motnjah hranjenja, pa se bojim, da je moja zgodba že sedaj predolga, da bi se jo komu sploh dalo prebrati do konca…
Samo še to: Če bi kdo od zunaj gledal moje sedanje življenje, bi mi ga verjetno na prvi pogled zavidal, saj mi res ničesar ne manjka. Po svoje ga poskušam ceniti, se imeti rada, gledati optimistično na svet. Po vsakem bruhanju pa se mi ta sončen pogled na svet podre in ga moram sestavljati na novo. Pa spet in spet in spet. Ampak trdno verjamem, da bo prišel dan, ko bo ta demon, če lahko uporabim Mancin izraz, odšel za vedno od mene oz. bo ostal samo v moji črni skrinjici spominov. Bila sem priča veliko zgodbam s srečnim koncem, tako da lahko odgovorim tistim, ki ne veste, kako iz začaranega kroga: upanje JE in motnje hranjenja SO ozdravljive.
Vso srečo vsem sotrpinkam in upam, da bo še katera delila svojo zgodbo z nami!
Vse dobro…
Živjo, Barbapapa!
Prebrala sem celoten tvoj post in neverjetno-na začetku sem imela občutek,kot da bi opisovala mene, prav neverjetno koliko podobnosti si naštela! Tudi sama se, na žalost malo dalj časa od tebe, bojujem z bulimijo in na žalost meni ni uspel ta pogumen podvig, kot je tebi, da bi vmes uspela prekinit s to osovraženo nadlogo:-(.
Navzven tudi sama izgledam, kot najsrečnejše bitje, ki mu nič ne manjka, imam zelo zelo ljubečega, razumnega in potrpežljivega fanta, nekaj prijateljic, sem komunikativna in družabna (čeprav, zaradi moje”bolezni” vedno manj in sem kakšne prijateljica kar malo zanemarila…), no vsaj uspem hitro navezat stik z ljudmi :-). Tudi finančno mi nič ne manjka (čeprav se vedno bolj sprašujem, če ni izobilje v katerem živim tudi malo krivo za vse te moje težave?)
Ja, me pa žre še en velik problem: kljub svoji starosti, ki nikakor več ne sodi v študentsko dobo, še vedno nisem diplomirala in trenutno tudi nimam službe.:-( Pa si jo, čeprav se mogoče čudno sliši zelooo želim in imam študentovanja čez vse moje glave dovolj! Veliko je k napredovani bolezni pripomogel prav sam študij, saj sem težko sedela pri miru in takrat sem bila kar naprej lačna in med študijem sem si kar naprej kaj basala v usta, potem je seveda prišel občutek krivde, strah pred debelostjo in… šprint na WC.In potem si lahko predstavljaš, kako uspešno sem se pač naučila za kakšen izpit…Pa sem vseeno prigurala do skoraj konca( diplomo imam že skoraj vso spisano in bom po vsej verjetnosti diplomirala do srede januarja.:-)
Muči me to, da ne uspem zbrati toliko moči, vztrajnosti in volje, da bi s tem nehala. …Vsakič, ko začnem po nekaj dni dormalno (še vedno precej malo ) jesti, najprej pride potem naznosna sla po tem, da bi se spet prenajedla, da bi lahko jedal vse tisto “prepovedano”. In velikokrat se ob kljub precej majhnih obrokih zredim , kar je razumljivo,saj je organizem bil do tedaj naštelan na minimum hrane in potem vsak najmanjši obrok hrane maksimalno izkoristi.
Daj, povej draga Barbapapa- kako ti je takrat uspelo prekinit s tem: si imela strogo načrtovane obroke, si veliko manj jedla ali si normalno jedla, kako si premagala krize?
Vesela bom kakšnega tvojega odgovora, če želiš, mi lahko pišeš tudi na mail: [email protected]
Želim ti veliko lepih dni, neobremenjujočih s hrano in obkroženimi s pozitivno energijo!
m.r.
Sem prav vesela,da se vas je nekaj oglaslo in upam,da nas bo vedno več tu gor in da TEMA NE BO ZAMRLA!!
Saj je to ko lahko beremo zgodbe drugih,ki so v bistvu zgodbe nas samih,čudovit.čudovit zato,ker pomirja,ker daje upanje,ker govori,da nismo sami,da obstaja rešitev.. in več kot se nas bo raspisalo,več kot bomo komuniciralo,lažje nam bo.in mogoče bomo skupaj,oz na spodbudo druge izbrale pogum,pogum ki vodi NA POT OZDRAVITVE!!
No to je samo moje mnenje in moja želja,ki pa upam je želja še marsikatere?!
p.s.:moja zgodba bo pa jutri
OBJEMČEK VSEM
Modra rožca, pozdravljena!
Vesela sem, da si se opogumila in delila z nami svojo zgodbo! In tudi meni se je zgodilo, ko sem brala tvoje boje, tvoje življenje z bulimijo, da se bojujeva precej podobno in da nama je življenje na pot postavilo zelo podobne ovire in bližnjice… Jaz sem glede (zaključka) študija imela vsaj to srečo, da je pri meni konec bruhanja nekako sovpadel z zadnjim letnikom faksa in da mi je bilo nekako lažje zaključiti to poglavje…
Sicer pa bi danes težko rekla, kako je bilo nehati. Vem, da sem delala veliko na sebi, pisala dnevnike, jokala, preživela ure in ure s prijateljicami, našla v sebi nekaj novega, izkopala kaj starega, se učila (bolj za življenje kot za faks… – in ni mi žal niti minute, ki sem jo porabila za učenje življenja namesto, da bi sedela za knjigami…). Velik korak zame je bil, da sem opustila vse omejitve glede hrane – nič več TO JA, TO NE (oz. TO je za zbruhat), nobenih pravil glede hrane – pač pa sem začela jesti vse, kar mi je ustrezalo. In to obdržati v sebi. Na začetku je bilo težko. Imela sem občutek napihnjenosti, teže, da se redim, redim, redim. Ampak sem vztrajala, saj nisem imela ničesar izgubiti. Redila sem se itak že prej, kljub bruhanju. In zgodilo se mi je nekaj zelo zanimivega – po začetnem neravnovesju, ko sem se lovila in pojedla včasih preveč, drugič (zelo redko…) premalo, sem začela (ne da bi se tega prav zavedala ali na to pazila) jesti točno to, kar je mojemu telesu ustrezalo. Brez slabe vesti in brez nelagodja.
Ne bom rekla, da je bil to magični trenutek in potem sem štiri leta jedla ful zdravo, telovadila in imela popolno postavo… Daleč od tega. Jedla sem tako, kot da je hrana res samo hrana. Če se mi je za zajtrk zluštalo čokolade, sem jo pač jedla, če se mi je zluštal potem, ko sem pojedla že dva kosa peciva, še tretji kos, sem ga pojedla. Slabi vesti sem se v takih primerih aktivno upirala… In tudi teža ni šla več kot toliko gor. Pravzaprav se nisem zredila, ko sem prenehala z bruhanjem (ok, nisem ziher, ker se enostavno tudi tehtala nisem več…), počutila pa sem se mnogo bolje. Odprla sem se ljudem, odprla sem srce, v sebi sem občutila nove moči, našla novo mesto pod soncem. Sposobna sem bila videti čez svoje kilograme, čez namišljene ovire, ki so zrasle v letih odraščanja v moji glavi. Kolikor se danes spominjam za nazaj, me je prevzel nekakšen mir. In moje življenje je lahko šlo naprej.
A danes mi hrana spet ni več samo hrana. Pa ne bom pustila, da me bo to preveč oviralo v življenju. Samo eno imam, to življenje, in nekje globoko v sebi vem, da je preveč lepo, da bi se ga splačalo takole uničevati.
Joj, sem se razpisala… Rade volje pa ti pišem tudi na mail, modra rožca.
Drži se, pa veliko volje in energije pri študiju! Ne pozabi – si tik pred koncem, skoraj ti je že uspelo! Lahko si res ponosna nase!!!!
Držim pesti zate in se ti oglasim na mailu!
B.
Pozdravljena,
vesela sem, da se je odzvalo toliko ženski/deklet, ki “so šle” skozi boj z motnjo hranjenja” in niso odnehale na poti okrevanja. In se oglasile s svojimi zgodbami.
Po moje jih mnogo piše, ko so v stiski, en moment, potem pa “zaživijo na drugih koncih” in malce pozabijo na forum. Sploh ko jim gre na bolje, jih ponavadi zanimajo živi ljudje, oz. ljudje v živo, lotevajo se tega in onega in morda nekatere tudi nočejo nekaj časa govoriti o svojih težavah.
Nekatere pa poiščejo pomoč kje drugje – na svetovanjih, ali v skupinah, v določenem terapevtskem procesu …
Res se mnoge ne javijo več tukaj in je škoda, a nekaj se jih in se lahko o tem “pogovarjajo ” oz. pišejo. Njihova pisanja so še posebej dragocena, bi rekla, sploh za one, ki šele “začenjajo s tipanjem” v smeri iskanja pomoči.
Upam, da se bodo še odzvale, če pa ti bo to premalo, si poišči še pomoč v živo!
Pa še jaz povem svojo zgodbo – s srečnim koncem! – da vam vlijem malo upanja in volje.
Mislim, da se je začelo že v rosnem otroštvu. Bila sem nežen, občutljiv in vase zaprt otrok. Doma so bile vedno težave in prva motnja, ki sem jo razvila, je bilo nočno lulanje (enureza), ki je trajala nekje do 9-10 leta. Čudno, da me pediatrinja nikoli ni poslala k psihologu, saj se ve, da je to duševna motnja. Ampak nihče se ni ubadal z mojo težavo. In je okoli 9-10 leta nekako minila sama od sebe. In je prišla naslednja….
Okoli 12 leta se spominjam, da sem zbolela za anoreksijo. Ne vem, od kod se je vzela, samo spominjam se, da sem kmalu obvladala vse kalorične vrednosti živil, tehtala vsak grižljaj, se gibala kolikor se je le dalo… in kmalu sem tehtala le 38 kg (pri 160 cm). Mislim, da sem takrat na TV gledala en film o anoreksičnem dekletu, ki mi je odprl oči, da je to bolezen. Nekoč je mojo shiranost opazila tudi mama (ko me je videla golo) in zagnala vik in krik. Namesto da bi se z menoj pogovorila, me napotila k psihologu…. me je zmerjala in kričala name.
Nekako, ne vem kako, sem se vzela v roke in se zavedla, da nočem več hujšati. Vseeno pa sem želela obdržati 40 kg. Zato sem še naprej obsedeno tehtala, se gibala…. mislila le na hrano.
Počasi se je anoreksija razvila v bulimijo. Čez dan sem lahko normalno jedla, a zvečer (čas, ko so doma ponavadi izbruhnili prepiri) je moje telo kričalo po hrani. Takrat sem jedla in se nažirala in hodila bruhat. Poznala sem vse zvijače.
Večkrat me je mami slišala, da bruham. Takrat se je kregala name, da naj raje ne žrem. Potem je odstranila ključ od stranišča. Pa sem bruhala v kopalnici v kad ali hodila v klet z vrečkami. Potem pa sem pila še odvajalne čaje.
Takrat se nisem zavedala, a zdaj vem, da sem s hrano tešila svoj strah, žalost, čustveno napetost, živčnost, nelagodje, jezo, mržnjo…. Hrana mi je predstavljala vir užitka in hkrati tolažbe. In ko sem jo izbruhala, sem se počutila sicer fizično izčrpano, a psihično izpraznjeno. Kot da sem se s hrano znebila tudi vseh negativnih občutij in čustev, s katerimi se nisem znala spopadati. Tako izčrpana in izpraznjena sem ponavadi zaspala.
In to je trajalo nekje do 20. leta. Moje skrivnosti ni poznal nihče. Doma so me (zelo redko, ker sem se izurila) sicer še slišali bruhati, a so mislili, da to počnem le redko. Nobena prijateljica, noben od fantov – nikomur se nisem zaupala. Ker me je bilo moje bolezni sram. Zaradi nje sem se počutila nenormalna, prizadeta in šibka.
Po približno 19-ih letih napetosti v družini le-teh nisem več zmogla prenašati. Vedno sem bila kot siva miška, ki se je v času prepirov skrila v najtemnejši kot. Ki ni ničesar razumela in ki so ji pravili, da narobe čuti. Da ni res, kar čuti. Staršem nisem želela povzročati še dodatnih preglavic, zato sem se trudila, da sem bila uspešna in neproblematična v šoli.
A tistega dne sem se zlomila. Verjela sem, da bom umrla, če se bo tako nadaljevalo. Nisem več zmogla psihičnega pritiska. In moje prošnje in dopovedovanja, ki so se vrstila vrsto let, niso naletela na ušesa, ki bi mi bila pripravljena prisluhniti in pomagati. Zato sem pred očmi cele družine pojedla pest tablet.
Odpeljali so me z rešilcem in spumpali želodec, na napotnico pa napisali, da je šlo za “klic na pomoč” ter napisali napotnico za psihologa. Ampak starši so hoteli na dogodek čimprej pozabiti in mami moje zdravniške kartoteke ni hotela očrniti z obiskom psihologa. Mene pa je bilo preveč sram, da bi sama poiskala pomoč.
In se je nadaljevalo. Vse po starem. In potem sem nekega dne zbrala pogum in odšla k svoji zdravnici. Povedala sem ji, da imam bulimijo in želim strokovno pomoč. Zdravnica me je pomerila in stehtala ter rekla, da je vse v mejah normale, če sem prepričana, da res želim pomoč. Bilo me je grozno sram. Zjokala sem se pred njo in jo prosila za psihologa. In mi je končno napisala napotnico.
In sem šla k neki otroški/mladinski psihiatrinji. Ki me je poslušala in si vestno zapisovala v svojo beležko. Dala mi je tudi tablete, ki niso imele nobenega učinka, zato sem jih kmalu prenehala jemati. Kmalu sem ugotovila, da me vedno sprašuje ene in iste stvari, da si ne zapomni niti najpomembnejših podatkov. In da mi pravzaprav prav nič ne pomaga.
In sem prenehala z obiski. Tistega dne sem se peš napotila domov. In v moji glavi je odzvanjalo eno samo spoznanje: NIHČE MI NE BO POMAGAL. SAMA SI MORAM POMAGATI.
In sem se odločila, ja, zavestno sem se odločila, da bom odslej poslušala svoje telo in jedla le, ko bom lačna. Če to pomeni, da bom imela nekaj kil več, kot si želim, bom pač to sprejela.
In res mi je uspelo, da sem se tega držala. Zavestno sem se odrekla svoji potrebi po 100% obvladovanju oziroma kontroli nad svojim telesom, saj s tem nisem obvladovala svojega življenja, pač pa ga le še dodatno zastrupljala.
Zaupati moram svojemu telesu, sem si nenehno prigovarjala. In ob večerih: nisi zares lačna, ne želiš bruhati, umakni se in pojdi na sprehod, da te želja po nažiranju mine.
Še danes ne vem, kako mi je uspelo, a očitno se je s tistim spoznanjem, da mi nihče ne bo pomagal, dogodil nek klik, nek preskok v moji glavi. Tisto je bil moj začetek.
Telesno okrevanje je bilo dokaj hitro. V približno letu dni sem se normalno prehranjevala, ne da bi o hrani sploh še kaj razmišljala. A duševno je trajalo celo desetletje (in še vedno traja). Še ko sem se pri 22-ih letih odselila od doma, je trajalo še celih 5 let, da sem se sploh dokopala do izvora bolečine v moji duši. Da sem začela sprejemati sebe, svoja čustva (tudi negativna) in da sem zmogla tudi odpustiti svoji družini.
Danes imam 30 let. Sem zdrava, o hrani ne razmišljam, jem vse (in sem celo suha:-). Ustvarila sem si svojo družino, svoje življenje in uživam v njem.