motnje pri prehranjevanju

spoštovani,

sem študentka, 20 let, in imam že nekaj časa motnje pri prehranjevanju. Jem namreč (skoraj) non stop. Kadar sem in kadar nisem lačna. Nekaj bi vedno grizljala in imela v ustih. Poskusila sem že s pitjem vode, da bi imela poln želodec, poskusila sem s sadjem, surovo zelenjavo (korenček), ali pa se s čim zaposliti, pa mi ne pomaga. Prav nič. Še vedno mi nekaj manjka, čeprav sem sita.

Zelo rada imam slane stvari: kokice, prestice, čips, smokije…kar je najslabše, torej tudi ko sem sita, si vseeno zaželim še kokic ali nečesa slanega.

Menim pa, da je moj problem psihičen. Lačna ponavadi takrat nisem, pa vseeno segam po različnih stvareh. To sem ugotovila, saj sem bila že večkrat dalj časa zdoma, se imela fino in mi hrane ni prav nič manjkalo. Ampak tako ne gre. Ne morem biti ves čas zdoma, na sprehodih in potovati.

Ampak, kaj storiti?
Tudi če sem doma in imam zelo veliko dela, si pripravljam obroke, majhne prigrizke, ali pa si vzamem čas za v trgovino in si grem kaj kupit.

Sama si ne znam pomagati, kaj mi predlagate vi?
Poiskala sem tudi že pomoč v Muzi/ Kongresni trg, pa so mi rekli, da so vse skupine že polne, pa še plačevati je potrebno mesečno, da si sploh v skupini. Če se drugače ne bo dalo rešit, bom tudi plačevala, samo da bo. Ta problem me že resno skrbi, vpliva na moje počutje, večkrat sem zaradi tega tudi depresivna, saj imam slabo vest, ker zvečer jem.

v upanju na najboljše se vam najlepše zahvaljujem in vas lep opozdravljam

oli

Pozdravljena!

Nekajkrat sem ze odgovarjala na teh straneh o vprasanjih, ki se nanasajo na motnje hranjenja. Vprasanja so si zelo podobna, zato upam, da ste si odgovore prebrali.
Nastela sem institucije kamor se lahko obrnete po pomoc in njihove kontaktne osebe. (odgovor na vprasanje bulimija, anoreksija)! Na zalost vam jaz ne bom mogla drugace pomagati, saj se sama osebno pri svojem delu srecujem z ljudmi, ki imajo tezave zaradi uzivanja drog in se z motnjami hranjenja srecujem le redkokdaj.
Svetujem vam, da kljub temu, da ste se ze poskusali vkljuciti v skupino Muza, vztrajate se naprej in si poiscete skupino kamor se boste lahko vkljucili. Zelo pomembno je, da se prenehate ukvarjati samo s hrano in da svojo energijo usmerjate v stvari, ki jih se radi pocnete (ali ste jih radi poceli v preteklosti). Zapolnite si dan z dejavnostmi, sportnimi aktivnostmi, obiscite prijatelje, pojdite v gore, pisite….pocnite karkoli, kar vam daje dober obcutek. Ce ste se odlocili, da boste temu naredili konec, potem morate zaceti delati korake v tej smeri. Nihce tega ne bo naredil namesto vas (tudi, ce se vkljucite v katero od skupin za samopomoc ali v individualno svetovanje).

Zelim vam veliko uspehov pri premagovanju svoje tezave!

Jana Hrovat
oli je pisal/pisala:
>
> spoštovani,
>
> sem študentka, 20 let, in imam že nekaj časa motnje pri
> prehranjevanju. Jem namreč (skoraj) non stop. Kadar sem in
> kadar nisem lačna. Nekaj bi vedno grizljala in imela v ustih.
> Poskusila sem že s pitjem vode, da bi imela poln želodec,
> poskusila sem s sadjem, surovo zelenjavo (korenček), ali pa
> se s čim zaposliti, pa mi ne pomaga. Prav nič. Še vedno mi
> nekaj manjka, čeprav sem sita.
>
> Zelo rada imam slane stvari: kokice, prestice, čips,
> smokije…kar je najslabše, torej tudi ko sem sita, si vseeno
> zaželim še kokic ali nečesa slanega.
>
> Menim pa, da je moj problem psihičen. Lačna ponavadi takrat
> nisem, pa vseeno segam po različnih stvareh. To sem
> ugotovila, saj sem bila že večkrat dalj časa zdoma, se imela
> fino in mi hrane ni prav nič manjkalo. Ampak tako ne gre. Ne
> morem biti ves čas zdoma, na sprehodih in potovati.
>
> Ampak, kaj storiti?
> Tudi če sem doma in imam zelo veliko dela, si pripravljam
> obroke, majhne prigrizke, ali pa si vzamem čas za v trgovino
> in si grem kaj kupit.
>
> Sama si ne znam pomagati, kaj mi predlagate vi?
> Poiskala sem tudi že pomoč v Muzi/ Kongresni trg, pa so mi
> rekli, da so vse skupine že polne, pa še plačevati je
> potrebno mesečno, da si sploh v skupini. Če se drugače ne bo
> dalo rešit, bom tudi plačevala, samo da bo. Ta problem me že
> resno skrbi, vpliva na moje počutje, večkrat sem zaradi tega
> tudi depresivna, saj imam slabo vest, ker zvečer jem.
>
> v upanju na najboljše se vam najlepše zahvaljujem in vas lep
> opozdravljam
>
> oli

Oli,

v dnevnih časopisih poskusi najti tel. številko Skupine za samopomoč ženskam (jaz sem jo žal izgubila, pa tudi točnega imena žal ne vem več). Pred ca 2 leti, ko sem imela z njimi oz. eno od svetovalk zadnji stik, so delovali na Masarykovi 24. Pomoč je bila zastonj, imajo pa tako skupine kot tudi individualno svetovanje. Sama sem problem prehranjevanja reševala ca 15 let, pri psihiatrih, v bolnici, pri psihologih, na polikliniki, itd, itd., pa lahko rečem, da mi je svetovalka iz te skupine “rešila življenje”.

Naslov skupine, ki jo omenja Nika je:
Zenska svetovalnica, Masarykova 24, Ljubljana tel:01/433 05 89
Uradne ure: vsak dan (razen oc cetrtkih) od 14.00 do 16.00, cetretek od 10.00 – 12.00.

Jana Hrovat

hvala vama, jana in nika. se bom pozanimala.

lep pozdrav

jrzfh

Iz izkušenj ti povem, da Muza mogoče ni ravno prava izbira. Sama sem bila v skupini eno leto, pa mi ni pomagala. Na koncu sem prišla do mnenja, kaj sploh iščem tam vsak teden, ko se na kupu zbere toliko negativnih čustev in depresije – punc, ki se smilimo same sebi. To bi mi naj pomagalo? Odločila sem se za drugo pot (tudi finančno je Muza kar težka – sploh za študentski žep, drugače je, če ti plačujejo zaskrbljeni starši), pa še sama nisem natančno vedela kaj naj bi to bilo. Moja odločitev je bila, da ne plačujem za nekaj kar mi ne pomaga. Potem sem začela več brati (knjige za samopomoč – posebej od Sanje Rozman, ki pa ni ravno moj tip, saj na primer jutranja telovadba, ki jo zapoveduje kot nujno za utrjevanje discipline, pri meni ne pride do uresničitve.. njen načrt je meni enostavno prestrog, ne moreš se spremeniti v 12 urah. Druge knjige, ki ti jih še priporočam, pa so od Luise Hay (mislim, da sem prav napisala) ali pa kaj od Glasserja – teorija izbire – ki je morda še najbolj priporočljiva!), pa drugače razmišljati (manj dramatiziranja in teženja k popolnosti ter več pozitivnega mišljenja), čas pa namenjati drugim (prej sem se držala doma, najboljši prijatelj je bil internet). Pa še bolj pomembno mi je bilo, da sem ves čas nekaj počela – na primer prala, likala, pospravljala, kuhala, pomivala posodo, celo mami sem šla na vrt pomagat (ko se sploh ne spoznam), zlagala sem po omarah .. kar se je našlo. Tako se je v meni gradil pozitiven občutek, da sem nekaj naredila in nisem samo bluzila, to pa se je močno poznalo na mojem počutju (bila sem manj depresivna, manj sem potrebovala hrano za ‘dobro’ počuje). Mogoče je neumen način, ampak meni je pomagal. Ni bilo naenkrat in takoj vse v redu, ampak popolnosti tako ali tako ni.
Želim ti vso srečo na tvoji poti, glede Muze pa iz lastnih izkušenj… To kar lahko tam dosežeš za tist denar, lahko tudi sama.
Lep pozdrav, Katja

New Report

Close