Sem vzgojiteljica in v vrtcu imam 6 letnega dečka, ki ima motnje kakanja in lulanja. Začelo se je z lulanjem. Na 5 min je hodil v stranišče in spustil par kapljic. Ker se je to dogajalo tudi doma, sta ga starša peljala k zdravniku. Izvidi so pokazali, da je deček zdrav.
Pred mesecem se je pa začelo s kakanjem. Včasih se mi zdi, da se celo sili in mu tudi uspe. Sam sebi prigovarja, da je res čudno, da ga kakat, pa ne more. Tudi doma počne enako. Še posebej se to pojavi, ko izve, da kam gredo. Obvezno gre še na stranišče. Nikoli se ne polula ali pokaka v hlače.
Otrok ima zelo urejeno družino, v vrtec hodi zelo rad, v skupini je priljubljen, le včasih potrebuje še posebno potrditev. Ko pohvalim celo skupino, se obvezno oglasi on in vpraša: A jaz tudi?
Radi bi mu pomagali in prišli do dna njegovim težavam. Ali obstaja kakšna literatura, s katero bi si lahko pomagali?

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem

Nečakinja,

na vaše vprašanje bo odgovorila Francka. Trenutno je na seminarju, zato se vam bo oglasila v naslednjih dneh.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

nečakinja,

težko bi vam svetovala kakršnokoli literaturo, ki bi neposredno odgovorila na vaše vprašanje. Kot ste sami ugotovili gre za motnjo (za nekaj kar onemogoča in/ali moti ter speljuje otrokovo zaznavanje, učenje, mišljenje, čustvovanje, motivacijo), ki otroku onemogoča običajen potek razvoja. Skoraj prepričana sem, da je nastala težava v času privajanja na čistočo. Iz vašega pisma je razbrati, da otroka zelo skrbi kaj bo, ko bodo na poti. Kaj če bo moral na stranišče, oni pa bodo v avtu- oče pa ne bo mogel ustaviti? Kaj pa če je očetu (komurkoli) ustavljanja in iskanja stranišča že zadosti in postaja nekoliko bolj kot običajno nestrpen, siten, jezen. Kaj pa če že pred odhodom naroča: »Sedaj še pojdi na stranišče, da ne bom potem ustavljal takoj, ko bomo speljali?« In potem se kljub temu, da je še tik pred odhodom šel na WC, zgodilo prav to?
Fant je zelo občutljiv na pohvale in dokaj, bi rekla, negotov. Ne upa si pripisati pohvale, ki jo namenite vsem. Ne ve, če velja tudi zanj, zato vas sprašuje. Ali jo je vreden tudi on, ali velja tudi zanj. In k temu si zamislite še tak »neuspeh« kot je zastokati, da ga tišči na stran, čeprav je v želji, da bi šlo vse dobro, bil na stranišču pred odhodom kar trikrat in je hudo tiščal in si govoril, da bo sedaj vse OK. Prav zaradi izjemne želje, da bi šlo vse dobro postane napet, nemiren, pojavi se občutek, da ga tišči in hkrati zavest, da tega ne sme narediti v hlačke. Seveda ne, saj ima že 6 let in bi bil to zanj resen poraz. Kakšna pa boi bila reakcija staršev? Zato je toliko bolj previden, veliko preveč previden in za njegovo starostno obdobje. Veliko, veliko preveč pozoren in občutljiv na kakršen koli znak, da mora na WC. Od kod ti občutki, ki pri množici vrstnikov niso običajni, niso v centru njihovega mišljenja, čustvovanja, zavesti? Pri vašem fantku pa so. In ga motijo, in spet ga delajo napetega, nesproščenega, zaskrbljenega. In krog je res sklenjen in vodi v vedno večje in ne manjše težave. Negotovost in skrb, da mu ne bo kaj ušlo v hlačke rešuje pač tako, da nenehno prazni mehur, črevo. Ne takrat, ko je res potrebno in te tovrstno sporočilo »prebudi«. On počne to tako, da izloča že prej in vedno pogosteje – da ja ne bi bilo kakšne nesreče. Njegovo reševanje stiske je seveda otroško. Zato potrebuje pomoč odraslih. Mogoče bi bilo prav, če bi starša (po vašem pripovedovanju urejena in razumevajoča) napotili npr. na svetovalni center v vaši bližini. Situacija je namreč taka, da bosta sama težko poiskala prave vzroke otrokovih težav in rešitve iz njih, še posebej ker se negotovost širi na otrokova druga področja funkcioniranja. In negotovost je vedno večja, tako pri otroku kot starših.

Poskusite jima svetovati pomoč psihologa (saj sta zdravstveni razlog izključila). Škoda, da tega ni storila že zdravnica ob pregledu.

Upam, da odgovor zadošča. Oglasite se še kaj v zvezi z vašim fantom.

Lepo pozdravljeni,
Francka