Zelo sem žalostna in še jezna, ker se mi dogajajo zelo čudne stvari. Nakratko bom napisala par stavkov. Najprej, da se zdravim ambulantno zaradi ponovnih motenj hranjenja. Vsa stvar je že dosti boljša. Na kar sem ponosna. Zadnja tri leta sem skoraj skozi v bolniški. Dobila sem tretjo kategorijo, s polnim delovnim časom in lažjim delom. Delam v zdravstvu, kjer je delo zelo zahtevno. To kar sem pozimi doživljala na komisiji, da se je psihiater norčeval…Tako, da sem napisala pritožbo za štiri urnik.Prejšnji teden končno odgovor in to seveda negativen. Priznam, da sem odkolonila zdravljenje v Ljubljani. Niti malo mi ni žal, ker sem svojo mladost preživela na pediatrični kliniki v Lj. Ni bilo bistvenih razultatov samo, da so me poredili. Sedaj, pa se na vsakem koraku norčujejo. Žalostno, da so takšni psihiatri. Kar odleglo mi je, da sem malo napisala.Zelo se bojim, ker sem prešibka, da bi zmogla službo. Pa želim si it delat.
Hvala in lep dan!

Draga Anja, vsak korak na poti zdravljenja je izredno težak in izčrpajoč, vendar je nujno potreben za boljše življenje. Rada bi ti čestitala, da si se odločila za zdravljenje in da pri tem vztrajaš. Ta pot je trnava in polna vzponov in tudi padcev kot ugotavljaš najbrž sama, vendar je vredno. Bori se zase. Pomembno pri vsem je, da upaš priznati, da si jezna na ljudi, ki ravnajo v nasprotju s tvojimi pričakovanji in da tega ne potlačiš v sebi. Izkoristi to jezo v svoje dobro in se še bolj bori zase in za svoje pravice.
Če sem prav razumela te je strah ponovnega vključevanja v družbo in med ljudi – če sem narobe sklepala me popravi. Vsak vstop v službo je prežet s strahovi, dilemami kaj bo, mi bo uspelo, kako me bodo drugi sprejeli, bom zmogla,…? Bistvo je, da poskušaš v majhnih korakih in vidiš sproti. Ne odnehaj že na začetku, brez da bi sploh poskusila. Če se boš počutila slabo, to povej in si vzemi čas za počitek. Če sem prav razumela greš delat poskusno. Vsaj probaj, mogoče pa se bodo stvari obrnile tebi v prid. Najlažje je odnehati že na začetku in se prepričati, da ni vredno, da tako ne bo šlo. Želja bo ostala, bori se zase, za svoje boljše življenje, govori o svojih strahovih, jih daj na papir, svoji terapevtki povej kaj in kako in skupaj poglejte kaj lahko stroita, da ti bo lažje. Poišči načine kako se sprostiti -kaj tebi pomaga, da ti je lažje, ko ti je težko, hudo. Vztrajaj zase, srečno,

Tatjana

Prisrčna hvala za vaš izčrpajoč odgovor. Tako zelo lepo je napisano, da sem ga parkrat prebrala. Zelo dobro ste me prepoznali. Res sem borec in se borim. Moja zdravnica se ne strinja, da grem v službo. Sama pa se odlačam v smeri, da grem. V petek grem k terapevtki, da vidim, kaj porečeva. Čutim, da se ne bo strinjala, da bi šla v službo. Vsi me želijo zaščitit. Žal pred realnostjo, ki je nekje drugje. Tudi mož je skeptičen. Sem pa nekaj pri sebi glede službe spremenila.Ne bom več hotela bit tako popolna in brez napak. Premaknit se je treba iz stagnacje. Doma se tudi nič ne premakne. Zastonj ni v življenju nič in tudi anoreksija ne. Pot ven je pa res težka, ker si vedno pred vrati, da hitro zabredeš. Zato mi je prav hudo, ko berem pisma punc. Obenem pa sem vesela,da se lahko obrnejo po pomoč. Samo pogled na te težave je danes drugačen in to tudi v veliki meri z vašo pomočjo.
Hvala in lep pozdrav!

Draga Anja, če čutiš, da si dovolj pri močeh, da bi poskusila delati poskusi. Še vedno lahko ugotoviš, da če ne bo šlo, ker si fizično prešibka lahko še nekaj časa počakaš, se še malo spočiješ in poskusiš znova. Samo zavedaj se, da je treba delati počasi, čeprav si želiš hitrega napredka. Če čutiš, da bi zmogla, tvegaj, če čutiš, da ne boš zmogla počivaj. dan ni enak dnevu, vsak dan posebej glej in verjemi vase. Zaupaj tudi tvoji terapevtki. Pozna tvojo zgodbo in te spremlja od začetka. Povej ji kaj čutiš, doživljaš in misliš. delaj zase in na sebi. počasi, sigurno, iz dneva v dan. In predvsem nikar ne obupaj. Tudi, če padeš se lahko pobereš in greš naprej.

Lep pozdrav,

tatjana