Opažam, da obstaja povezava med zlorabo hrane in depresijo.
Ali je bila najprej depresija in kot poskus samopomoči, zloraba hrane, ali obratno…

Pri hranjenju se da veliko narediti, če vnašamo v telo hrano z nizkim glikemičnim indeksom. To bo blagodejno vplivalo na motnjo hranjenja, ter na depresivnost.
Me zanima, ali imate izkušnje o slabem delovanju trebušne slinavke, nihanje nivo sladkorja, nihanje psihičnega počutja in uravnavanje tega?

Kopiram dnevnik nihanja v počutju:
_____________________________________

Spet se je začela nova faza. Tokrat se bom bolj opazovala in si vse zapisala, ker drugače ne bom razumela kaj se z mano dogaja iz meseca v mesec, že 30 let.
Gledala sem oddajo o enem debelem fantu, ki je zaradi debelosti tvegal srčni nfarkt, čeprav je imel šele 17 let.
Vprašala sem se, če se res hočem pripraviti na nosečnost. Namreč to pomeni, da bi morala zmanjšati težo za vsaj 10 kg, ker drugače, bom komaj hodila.

Nakopičila se je zaspanost, slabo prehranjevanje, malo gibanja, lenobnost, pasivnost, prilagojenost itd… in spet mi je bilo tega dovolj.
Par tednov sem bila pridna gospodinja, obremenjevala sem se s tem, da je kosilo narejeno, da pospravim, čeprav se mi ni dalo, pravzaprav se mi je upiralo. Nisem imela idej kaj kuhati. Bila sem zmedena, spet tudi se je pojavil strah. In spet sem jedla slabo hrano. Preveč hidratov, malo sadja, malo zelenjave itd. Spala sem po 10 ur.
V meni prevladuje v tej prvi fazi naravnanost, da sem dolžna drugim, posebno, če zame kaj naredijo. Zasačila sem se pri tem, da ko kdo zame kaj naredi, se čutim dolžno biti do te osebe nezahtevna, prilagojena. Ne upam si oporekat. Ne upam si misliti svoje misli. Zdi se mi, da ne smem biti nehvaležna, brezobzirna. Namreč vsako moje nestrinjanje z nekom, nepraipravljenost ustreči, poimenujem kot nesramnost.
V tej fazi tudi nisem toliko družabna. Sem bolj depresivna, celo prestrašena.

No, ta nova, naslednja faza, “acting out”, zgleda tako:
Postala sem spet bolj vihrava, živahna, nasmejana, bolj samozavestna. Manj mi je mar, če ni vse pospravljeno itd. Postala sem bolj flegma. In danes je tudi tretji dan, ko jem dobro. Vsaj upam, da je dobro. Za zajtrk sadje, za kosilo zelenjava in beljakovine, popoldne spet sadje, proso. Skratka abstiniram od ogljikovih hidratov (ne jem kruha, belih testenin, riža). Neham jesti ob 19h. Spat grem okrog 24h.

Počutje v meni oz. naravnanost je pa taka: postajam bolj zahtevna. Pa lahko rečem tudi sitna.V trgovini recimo sem bolj nestrpna. Sem manj razumevajoča, bolj klepetava, manj potrpežljiva.

Že čutim pa v sebi en glas, ki ni zadovoljen, da sem manj razumevajoča – spet občutek krivde, sramu. Ena misel, da sem “poredna”, neposlušna.

Pravzaprav ves čas niham med prilagojenostjo in uporništvom. Vsaj jaz vse to skupaj tako ocenjujem. Za merila, ki jih imam v sebi vdelana.
Niham med tem, da sem na razpolago in med tem, da ne poslušam pozorno vsake besede, ki mi jo kdo pove. Niham med tem, da se brigam zase in med tem, da ves čas opazujem, ali PRAV RAVNAM.

Tej notranji glasovi, so ubijalski. Zbujam si občutke krivde. Kontroliram se in zgražam nad seboj. Seveda vem, kdo se je tako vedel v moji družini – mama. Pa to sedaj ni pomembno.
Sedaj bi rada razumela te glasove, saj so postali del mene, ne glede na to, kdo je iniciator.

In točno vem, da ko se bo spet nabralo dovolj “dokazov”, bom postala spet pasivna in prilagojena.
In to potegne za seboj to, da rabim sladkor, OH…

Danes sem se srečala z *****. To je ena punca, ki ima tudi motnjo hranjenja. In sva se pogovarjali o inzulinu, trebušni slinavki, debelosti, motnjah hranjenja. In mi je povedala, da je zasledila, da v tujini to našo motnjo hranjenja povezujejo s slabim delovanjem trebušne slinavke, celo preobčutljviost na OH. In v LJ je ena dietologinja, ki je eni punci, ki je predebela že celo otroštvo in mladost, predpisala INZULIN V TABLETAH. Punca jemlje tablete 4x dnevno, shujšala je 30 kg!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Pa se sprašujem, ali je res tudi pri meni kriva trebušna slinavka?!
Menda tudi šport oz. naporno treniranje, vpliva na izločanje inzulina!!!!

Zadnje dni se spominjam sebe, kako me je bilo v otroštvu strah. Strah, groza… ne vem česa. Vsega. Strah, da se bo nekaj zgodilo, da mi bo kdo kaj naredil. Počutila sem se ranljivo, ne varovano, zapuščeno. Zdelo se mi je, da imam še manj let, kot sem jih imela. Kot da sem mali otrok nezaščiten.

In psihološko sem tudi bila. Te’ma, praznina je izhajala iz strahu. Mislim, da sem jo kamuflirala z jezo.

V sebi nisem imela trdne opore. Nisem imela glasu, ki bi me pomirili, potolažil. To bi morala znati sama, pa nisem. Mislim, da je hrana nadomestilo za to trdnost.

Brala sem, da naj bi bila hrana nadomestek za ljubezen. Da poskuša razrešiti nek notranji konflikt.

Glavna konflikta, ki se ju zavedam, je bila potreba po mami (po zaščiti, negovanju, ujčkanju) in sovraštvom do nje.
Pa tudi konflikt med zavedanjem sebe kot vrednega, krasnega bitja in okolico, ki mi tega ni potrjevala.
Večkrat občutim razočaranje, ko so me ljudje zasmehovali. Nisem mogla razumeti, kako to, da me ne obožujejo, kako to, da niso srečni, ko so z mano. To se mi dogaja še danes. Ne razumem kako to, da ljudje ne izkoristijo časa, ko so z mano. To mislim, da vse izhaja iz očetovega vedenja do mene. On me je glede tega najbolj ranil. V meni ni videl (po mojem 5 letu starosti) krasnega bitja. Naenkrat sem mu bila odveč. Motila sem ga. Na živce sem mu šla. Podcenjeval me je. Me žalil. Me zaničeval. Ja, to je prava beseda. Zaničeval.
In tega nisem mogla sprejeti. Sesula sem se v prafaktorje. Kaj sem mu naredila, da se je tako vedel do mene? Sem res tako grozna, nevredna spoštovanja. In že je bil tu konflikt.
In sedaj, tudi v odrasli dobi, se borim s tem, da bi ljudi potrebovala, se jim odprla in med tem, da se zaščitim.

Hvala za izpoved vašega dnevnika. Osnovni odnosi s starši so za razvoj otroka res pomembni in lahko pustijo v otroku različne sledi. Vendar je pot naprej, je mogoče, da človek vse te stiske predela in preseže. Včasih sam, včasih tudi s pomočjo strokovnjaka.

Glede razmišljanja o inzulinu kot terapiji debelosti sem zgrožena. To nima nobene medicinske osnove in uporaba inzulina v ta namen nikakor ni upravičena. Obratno, lahko je celo izjemno nevarna!

Hrana je seveda povezana z razpoloženjem, po hrani, bogati z nekaterimi prekurzorji aminokislin (npr. čokolada je ena takih), so znana kratkotrajna izboljšanja razpoloženja. Pa tudi obratno, pomanjkljivo hranjenje, ki vodi v podhranjenost, značilno za anoreksijo nervozo, pripelje do depresivnega razloženja prek vplivanja na delovanje enega od možganskih transmiterskih sistemov. Tudi pri nerednem hranjenju, ki ga opazujemo pri bulimiji nervozi, so posledična nihanja razloženja zelo pogosta.

vsekakor je pot v stabilizacijo razpoloženja redno hranjenje. Včasih je potrebno zdraviti posebej tudi depresijo, kadar je ta polno izražena in pomembno vpliva na posameznikovo življenje. Vsekakor pa ne z inzulinom!

M. Anderluh

Ja tudi sama sem bila zelo presenečena nad terapijo “proti sladkorni”.

Hvala za vaš odgovor.