Pozdravljeni,

zanima me, kako se znebiti pretiranega kontroliranja vnosa hrane ter bruhanja in samopoškodb, ki trajajo že 15 oz. cca. 10 let (stara sem 30 let, visoka 166 in tehtam 51 kg)? Bolj kot hrana me skrbi skoraj neprestano razmišljanje o samopoškodbah in posledično prakticiranje, ki je sicer redkejše, a vseeno prepogosto. Trajne posledice me spravljajo v zadrego, a očitno ne dovolj, da bi nehala. Zavedam se, da je prisotnost alkoholizma, fizičnih in spolnih zlorab v primarni družini vplival name, ampak trenutno ne vidim konstruktivnega izhoda iz svoje situacije…
Lepo prosim za Vas nasvet in se v naprej zahvaljujem.
LP, A.

Draga Adriana,

v nekaj kratkih stavkih si opisala vso grozo tvojega mladega življenja. Že en sam del tega je težak za vsakogar na tem planetu kaj šele kar ti omenjaš. Sama sem izkusila alkoholizem v primarni družini in verjemi mi, da vem kako grozno je vse to. Kar si doživljala – srčno namreč upam, da več ne – je kljub vsemu kot sama ugotavljaš pustilo na tebi posledice. Verjemi mi, da je samopoškodovanje na nek način tvoj izhod od občutkov in omenjenih dogodkov. Da bi lahko s tem prenehala te čaka pomembna odločitev. Odločitev zate. odločitev, da storiš korak v smeri iskanja pomoči pri konkretnem strokovnjaku, ki ti bo pomagal predelati travme iz obdobja odraščanja. In to je edini možen korak – delo na sebi, delo zase.
Si kdaj razmišljalam, da bi šla h kakšnemu psihoterapevtu in se vključila v proces terapije? Meni je pomagalo in mi še pomaga. Pomaga ti k temu, da se začneš imeti rada, da se naučiš kako izrazioti svoja težjka doživetja in se nehaš kriviti za nekaj za kar sama nisi bila nikoli kriva. Ponavadi se otroci alkoholikov krivimo za marsikaj in prevzemamo odgovrnost za stvari za aktere nismo odgovorni. Sjkozi terapijo se naučiš kako ravnati s sabo, da živiš zase in ne za druge in da lahko živiš s tem kar se ti je zgodilo.
Pot ni enostavna, vendar vedi, da je vse odvisno od tebe. Delala boš točno tisto kar boš zmogla, želela in jkolikor hitro boš lahko. Večina psihoterapevtov je žal plačljivih, vendar pa poznam nekaj ljudi, ki imajo tudi dosti nižje cene ali se lahko celo dogovoriš za brezplačno skozi določeno obdobje. Vendar glavno vprašanje ni denar. Glavno vprašanje je kaj ti misliš o terapiji in kako ti vidiš moj predlog? Bi šla?

Vse dobro,

Tatjana

Adriana tudi sama sem v krempljih te grozote že 10 let,le da namesto samo p. se moja bulimija prepleta z prenajedanjem in v bistvu zadnje 2 leti bolj to prevladuje.tako sem kot en pujs ratala,pa čist depresivna zaradi začaranega kroga,ki posledično prinese vsa bremena!

Ja, v vsakem primeru se ne počutiš dobro, ko vse to traja in si mislimo, da ni izhoda. Težko se je zavedati, da je izhod v naših rokah, ko smo na dnu. depresija pa še dodatno vse poslabša in še toliko bolj ne vidiš svetle točke v življenju. Kaj pa poskusaš, da bi prišla ven iz tega? Si bila pri kakšnem zdravniku zaradi depresije ali si kaj že poskušala sama? Kako se spopadaš s tem kar se ti dogaja ” žalostna”?

Tatjana

Stara sem več kot 40 let in doživela vse možne zlorabe in še vedno sem živa, zato pa se lahko zahvalim tako psihiatru, terapevtki in terapevtskim skupinam. Brez tega ne bi šlo. Pot je dolga in naporna, ampak sama ne bi zmogla. Želim vama da poiščeta pomoč zase, to si zaslužita. Dandanes ni tako težavno priti do pomoči kot je bilo pred leti, desetletji. Včasih enostavno ne zmoremo sami in modro je da si dovolimo pomagati, mogoče prvič v življenju, saj smo bili prej navajeni da so nas zlorabljali ravno tisti ki bi nam morali stati ob strani in da smo mi(tudi že kot otroci) morali pomagati drugim ali celo skrbet za odrasle. Kruto ampak resnično.Srečno.