Tudi jaz sem nevede zasla v zacarani krog hrane iz katerega ne znam vec vn…Vse se je zacelo pred enim letom, ko sem se odlocila da shujsam 2kg, kr tko za hec. In seveda ni ostalo pri 2kg ampak pri 7, kar je blo za mojo visino ze ful. Visoka sem 180cm teza pa se giblje ok 60kg(+/-) 4kg. Naj omenim, da se ukvarjam z manekenstvom in da sem tudi kar uspesna-kolikor se da bit seveda v Sloveniji. Stara sem 22.let. Izgubila sem menstruacijo za cca 1leto in jo ravno danes dobila, seveda s pomocjo tablet, ki mi jih je predpisala ginekologinja. Ko sem shujsala so me vsi opazili, zaceli so se ukvarjati z mano, in jst sm rabila in se rabim to njihovo pozornost. Vendar sedaj, kadar sem sam a oz se pocutim samo tolazbo iscem v hrani. Dobesedno se nazrem-naskrivaj in potem ali bruham ali jem odvajala. Doma nic ne opazijo. Na zivce si grem, ker se ne obvladujem vec, ker nisem dovolj vztrajna, ker vsakic recem to je bilo zadnjic. Ampak zatem vsakic pride, samo se danes, potem zacnem jest normalno. Ce sem v Lj na hrano niti pomislim ne, ko pa pridem domov pa…Aja, pa vedno sem ful malo pojedla, pa veliko se tudi ukvarjam s sportam. Do 1.letnika faxa so me zafrkavali kako sem suha, dokler se nisem uveljavila kot manekenka…Zato bezim v lj in komaj cakam da se pricnejo predavanja. Vendar, ko sem v lj komaj cakam da pridem domov in velikokrat se je zgodilo da sem tako jokala, da so me mogli prit nasi iskat.Zelo sem navezana na mamico in gozd, ki me obdaja doma.Z ocijam se ne razumem najbolj, saj nas fizicno in verbalno zlorablja. Sovrazim ga! Ceprav se je stanje izboljsalo…letos je pozabil na moj rojstni dan…Sovrazim sebe, ker si to delam in ker nimam dovolj samozavesti in samozaupanja!Vsem drugim pomagam (delam kot prostovoljka), sama sebi pa ne morem…Zakaj???Zacela sem lagati in sedaj si niti v cerkev ne upam vec…
Nit ne vem zakaj to pisem, vendar sem se mogla nekomu izpovedat…Niti ne vem, kaj bi rada slisala od vas…Mogoce kaksen nasvet…mamici ne morem povedat, ker bi jo zlomilo, ker sm jst tista, ki vedno vse naredi tako kot je treba-lahko recem, da sem pridna, aktivna na veliko podrocjih, uspesno delam fax (ped in zg, letos grem v 4.let), vedno nasmejana in ne morem ji tega naredit…
Hvala! Ze to mi veliko pomeni, da ste prebrali…

Pozdravljena!
Razumem vašo stisko in menim, da vaš problem ni zanemarljiv.
Odrasli ste ob očetu, ki vas je fizično in verbalno zlorabljal. Zato iščete potrditev in pozornost drugje, to potrditev kot manekenka na vaš izgled dobite, ostaja pa notranja praznina in potreba, da bi vas opazili kot osebo kot človeka. Manj ko je dobil otrok ljubezni, bolj ko je pod pretvezo, da gre za vzgojo, doživljal negacije in zlorabljanja, močneje je kot odrasel navezan na starše ali nadomestne osebe in pričakuje, da bo dobil od njih vse tisto, kar so mu starši ostali dolžni v odločilnem trenutku. To je normalen odziv telesa. Telo ve, kaj mu manjka, pomanjkanja ne more pozabiti, praznina je tu in zdaj čaka, da bo napolnjena. Vi iščete tolažbo v hrani, nekdo drug v drogi. Žal je tako, da čim starejši smo, tem težje je dobiti manjkajočo starševsko ljubezen od drugih ljudi. Tako v sebi ustvarimo človeka, ki lahko zadovolji vsaj nekatere potrebe, na zadovoljitev katerih čakamo od rojstva. Zdaj smo si sami sposobni nakloniti pozornost, spoštovanje, razumevanje za svoja čustva, nadvse potrebno zaščito, brezpogojno ljubezen, ki nam je starši niso naklonili. Da pa bi se to zgodilo, nam je potrebna izkušnja ljubezni do otroka v sebi, sicer ne vemo iz česa ta ljubezen sestoji. Če se hočete naučiti tega rabite pomoč ljudi, ki so vas zmožni sprejeti tako kakršni ste in vam nuditi zaščito, spoštovanje, naklonjenost, varnost. Mogoče bi se včlanili v kakšno skupino za samopomoč ali društvo, ki se ukvarja z motnjami hranjenja (kontaktne številke so objavljene na tem forumu), lahko pa pokličete tudi na spodnjo tel. številko in se obrnete na strokovnjakinjo s tega področja Matejo Perše.
Vso srečo v življenju, študiju in manekenski karieri.
Lep pozdrav

javi se mi ….sem imela iste probleme….pa tudi se ukvarjam z manekenstvom….moja številka je 040600180..ne obupaj

Živa 20, pa si sigurna, da si te probleme tudi rešila – da si na stopnji, ko lahko pomagaš drugim? (saj veš, da je govoriti lahko, dejanja so pa težja od besed in tudi začet in končat moraš najprej pri sebi) Kako pa si ‘se rešila’? Si se vključila v kak program?

jaz pa ne bi bila tko kritična, tud če se ziva20 ni resila… vedno je dobro met ob sebi nekoga ki te razume, pa ceprav sam smrdi po istem dreku kot ti. me pa tudi mene zanima “recept” kako se resis iz tega ven?

Pozdravljena zgubljena

Nisi zgubljena. To pove že ta post, ki si ga poslala. Tudi to je ena oblika iskanja pomoči. In smo pri pomoči. Nujno, čimprej, če jo že nisi jo poišči. Pot iz tega pekla je dolgotrajna. Sem mama petnajstletnice, ki je na dobri poti, da se reši iz tega pekla. Ti pa se ne oziraj na mamo, bo že dojela in ti bo pomagala. Ne bo lahko ne njej ne tebi. Govorim iz izkušenj mame in ne iz izkušenj nekoga, ki ima motnje hranjenja. Jaz sem to doživela ob svoji hčerki in preživela, tudi tvoja mama bo.

V tvojem življenju se je nabralo marsikaj. Predvsem pa veš tudi moja hčerka je bila vedno pridna, popolna, vedno je vse naredila najboljše, pa sem vseeno sprejela njeno težavo in ji pomagala in ji še pomagam. Tudi tvoja mama bo tebi. LE POGUM.

Držim pesti zate

Kar povej mamici, izjoči se ji in potem bo obema lažje. Ni res, da mama ne ve, mame to čutimo in trpimo, nočemo pa drezati.

Sploh ti pa ni treba biti tako pridna. Prostovoljstvo za nekaj časa ukini, ker če ne moreš pomagati sebi, tudi drugim ne boš. Prva si ti. Za začetek si določi realno zdravo težo on drži to težo. Imej se rada in delaj na zdravju, da boš nekoč ti zdravo svetovala svojim zdravim otročičkom.

Punce iz PU-ja imajo dober program, morda boš navdušena.

Oče je revež, ki ima sam s seboj težave in v ta krog poriva še ostale. Ne pusti, da bi bila žalostna zaradi tega. Tudi mama mora komu povedati, da ne bo napeta in obremenjena.

Upam, da si gornjo številko že poklicala, saj strokovnjaki vedo, kako se te zgodbe srečno končajo. Drži se !