Prehranjevanje je človekova temeljna nagonska potreba, čeprav jo oblikujejo mnogi zunanji dejavniki. Duševne in vedenjske motnje pri prehranjevanju izvirajo bodisi iz frustracij potrebe po hrani bodisi iz motenih socialnih odnosov. O motnjah spolnega nagona se veliko piše in okoli tega se vrti celotna psihoanaliza. Pogosto pa se pojavljajo tudi motnje prehranjevalnega nagona oz. potrebe po hrani. Posebno sodobni svet je naravnost obseden z uživanjem hrane, pogoltnostjo, dieto, izbirčnostjo in prostovoljnim stradanjem, ki lahko privede celo do smrti.

Ravno spolnost in prehranjevanje sta najpogostejša tabuja tako v preprostih plemenih kot v visoko razvitih civilizacijah. Spolnost seveda bolj kot prehranjevanje. Verniki ne smejo jesti mesa ob petkih, muslimani se med ramadanom postijo mesec dni, hinduisti ne uživajo govedine in muslimani svinjine, v nekaterih plemenih pa so bile posamezne jedi rezervirane samo za posebno kasto. Smisel teh navad je najbrž v tem, da človeka uklonijo in ga prilagodijo družbenem redu.

Nekoč so mislili, da hranjenje nadzoruje količina hrane v želodcu, ki pritiska na želodčno steno. Prazen želodec spodbuja prehranjevanje, poln pa daje občutek sitosti. Toda to je samo eden od dejavnikov hranjenja. Saj celo bolniki, ki jim odstranijo želodec, še vedno kažejo potrebo po hrani.

Hranjenje nadzirata dva možganska centra: center lakote ali LH (lateralni hipotalamus) in center sitosti ali VMH (ventromedialni hipotalamus). Draženje prvega povzroči lakoto in hranjenje, drugega pa sitost in prenehanje hranjenja. Draženje sproži obilica ali pomanjkanje sladkorja in maščob v krvi.

Toda to je samo fiziološki mehanizem hranjenja. Nič manj niso pomembni psihološki in socialni vzroki in razlogi. Ugotovili so, da ljudje v skupini pojedo več kot posamezni jedci. Tudi pestra ponudba hrane zbuja večji tek kot siromašna ponudba. Nadvse pomembne so navade. Nihče v civiliziranem svetu ne je žuželk, čeprav imajo veliko hranljivih snovi. Le redki jedo konjsko meso, ki ima odličen okus in malo maščobe. S pogojevanjem lahko razložimo izbirčnost, ki se pojavi zgodaj v življenju, največkrat že v otroških letih. Kdor uživa neko jed, ko je bolan, mu ta jed kasneje ne diši. Enako se zgodi, če otroka silimo k hranjenju, kadar je sit ali kadar iz kakršnegakoli drugega razloga ne želi jesti. To velja posebno za hrano z izrazitim okusom (npr. ribe in paradižnik), manj pa za jedi z nevtralnim okusom (npr. krompir, riž in kruh).

Poleg diamantov, zlata, dragih oblek in drugih prestižnih predmetov je tudi hrana lahko znak odličnosti, npr. jastog, kaviar ali ostrige. Še bolj pa restavracija, v katero zahajamo. V Parizu, na primer, slovi Maxime, v Ameriki pa restavracije Antony. V nekaterih restavracijah je hrana kar desetkrat dražja kot v drugih in te veljajo za posebno odlične (čeprav ni rečeno, da so jedi v njih bolj okusne). Prehranjevanje je konec koncev tudi družabni ritual, npr. pri porokah, na rojstnih dnevih, proslavah in ob podobnih prilikah.

V razvitem svetu je kakih 25% ljudi predebelih in 10% presuhih (več v ZDA). Zato se sprašujemo, zakaj se narobe hranijo? V nekem poskusu so otroke do dveh let hranili samo s hrano, ki so jo sami izbrali. Razvijali so se hitreje in bili so bolj zdravi kot v drugi skupini, v kateri so jih hranili starši. Znani fiziolog Cannon je temu dejal “modrost telesa”. Žal ne traja dolgo. Zaradi neprimernih navad, siljenja staršev, neustreznih prepovedi, vsiljivega oglaševanja v medijih in še marsičesa drugega, se začnejo otroci hraniti nepravilno, posledici sta debelost ali mršavost (če izključimo genetske in bolezenske vzroke) ter razne druge motnje jedenja, npr. izbirčnost.

Motnje hranjenja pogojuje več vzrokov. Nekdo je predebel, denimo, predvsem zaradi dednih vplivov, drugi zaradi neprimernih navad, ki jih je pridobil v otroštvu. Tretji pa išče v hrani zadovoljstvo, ki mu ga življenje odreka. Vedno pa sodeluje več dejavnikov.

Vpliv dednosti dokazuje podobna teža ožjih sorodnikov. Otroci debelih staršev imajo npr. desetkrat večjo verjetnost, da bodo debeli, kot je verjetnost, da bi suhi starši imeli debele otroke. Na to vplivajo tudi enake življenjske jedilne navade, a korelacija je pomembna tudi v primerih, ko otroci in starši ne živijo skupaj.

Oglejmo si najprej pretirano ješčnost, katere posledica je debelost. Zaradi nje duševno trpi – upravičeno ali neupravičeno, trajno ali občasno – skoraj polovica ljudi. Le 10% otrok ter 15% mladostnikov pa je v resnici predebelih, pri odraslih se odstotek povzpne na 25%. Te vrednosti veljajo za razviti svet in za osebe, ki imajo vsaj za 20% večjo težo, kot predvidevajo norme. Debelost resno ogroža življenjske funkcije (npr. vpliva na koronarne bolezni, bolezni ledvic in mehurja), poleg tega povzroča občutke krivde in sramu, negativno samopodobo in osamljenost.

Naš prednik pred 50.000 ali 100.000 leti je bil večkrat lačen kot sit. Če pa mu je kdaj uspelo uloviti kak večji zalogaj, npr. mamuta, ga je moral čim več pojesti, da je pridobil čim več rezervne maščobe za “suhe dni”. V tisočletjih so se razmere spremenile, kmetijstvo in živinoreja sta postala najpomembnejši vir prehrane, ki je manj odvisen od srečnih ali nesrečnih naključij. V družbah izobilja se pojavlja višek hrane, ki je tako poceni, da si jo večina prebivalstva lahko privošči. Toda utrjene dedne lastnosti delujejo naprej, kot da bi še vedno živeli v razmerah pred deset tisočletji. Zato čutimo potrebo, da jemo, kadarkoli vidimo hrano. Posledica je pretirana debelost, ker hrane ne “pokurimo”, kot jo je naš prednik.

Ješčnost in debelost sta odvisni od števila in velikosti maščobnih celic v organizmu. Medtem ko se njihova velikost v življenju spreminja v odvisnosti od prehranjevanja, je njihovo število stalno in odvisno od števila celic ob rojstvu ali kmalu po rojstvu. Zato debeli otroci največkrat zrastejo v debele odrasle in suhi dojenčki v suhe odrasle, čeprav lahko obilica ali pomanjkanje hrane spremeni to razmerje. Stradajoči afriški otroci ne morejo biti v noben primeru debeli! Iz tega razloga je prostovoljno stradanje ali dieta za ljudi z velikim številom maščobnih celic, veliko bolj mučno kot za ljudi z majhnim številom teh celic.

Eden od vzrokov pretirane ješčnosti je pogojevanje. Ugotovili so, da normalno debeli ljudje jedo tedaj, ko imajo premalo hranljivih snovi v krvi in dobivajo stiske v želodcu, predebeli pa vedno, ko vidijo ali vonjajo hrano. Na živilskem trgu skušajo hrano tudi poskusiti, v kuhinji in shrambi pa jo ščipljejo in si jo tlačijo v usta. Celo govorjenje o hrani jim zbuja tek.

Na hranjenje vpliva tudi ritem hranjenja. Ljudje jedo trikrat, štirikrat ali petkrat na dan (odvisno od njihove navade) ne glede na stanje organizma. Vsakdo lahko pri sebi opaža, da postane lačen ob uri, ko se običajno hrani, če pa hrane ne dobi, občutki lakote počasi popustijo. Ljudje, ki jedo skoraj nepretrgoma, imajo potrebo, da tudi vnaprej jedo nepretrgoma, čeprav se odločijo stradati. Ko gledajo televizijo ali berejo knjigo, si mašijo usta s “čipsi”, celo ko se pogovarjajo, jim usta meljejo hrano.

Hrana pa je lahko nadomestek za prikrajšano ljubezen in neprijetnosti v življenju. Človek, ki ga nihče ne mara (korenine največkrat vodijo v otroštvo) najde ljubezen v hrani. Po mnenju psihoanalitikov naj bi bila hrana nadomestek za prikrajšane spolne užitke. Pretirano debelost (kot tudi mršavost) opažamo često pri nesrečnih osebah, ki imajo občutek, da je njihovo življenje izgubljeno, zavoženo, čeprav se tega dostikrat sami ne zavedajo. Na ješčnost vplivajo tudi drugi stresi in mnoge študije so pokazale, da jim sledi povečana ali zmanjšana ješčnost.

Proti pretirani ješčnosti se prizadete osebe borijo z dieto. Namerno uživajo malokalorično hrano, manj hrane ali pa nekaj časa sploh ne jedo (zaradi drugačne motivacije k njim ne prištevamo posameznike, ki gladovno stavkajo). Zato je presenetljivo, da je le 8% poskusov trajno uspešnih, pri veliki večini shujševalcev pa se kilogrami kmalu povrnejo.

Študije hranjenja kažejo, da se pojavljajo pri neuspešnih shujševalcih tudi druge, blažje motnje jedenja. Ena od njih je “hranjenje v sunkih”. Zmernemu hranjenju sledi sunkovito hranjenje, ko pojedo kar veliko količino hrane.

Ameriška psihologa Herman in Polivy razlikujeta napete (nevrotične) in sproščene jedce. Prvi neprestano mislijo na hrano, obenem jih skrbi, da se bodo preveč zredili. Zato se postijo, ko pa kontrola popusti (ob raznih priložnostih, npr. na poroki), pojejo neizmerne količine. Temu spet sledi zmerno hranjenje itd. Pokazalo se je, da jedo preveč tudi med doživljanjem stresov, pri tem pa ne gledajo na kakovost jedi (niso gurmani) in jedo tudi manj okusno hrano.
Najhujši motnji hranjenja pa nista povezani z debelostjo, temveč mršavostjo: to sta anorexia nervosa in bulimia nervosa. Zaradi pomanjkljivega hranjenja izgubi organizem kakih 20% telesne teže in resno ogroža zdravje, včasih celo življenje bolnikov. Pri ženskah izpade menstruacija. Pojavljata se pogosteje pri mlajših ženskah (na enega moškega pride 10 žensk), zlasti dijakinjah in študentkah, ki napačno zaznavajo svoje telo in se vidijo bolj debele kot so v resnici. Obenem imajo veliko željo po shujšanju. V zadnjem desetletju se življenjska meja za nastanek obeh bolezni znižuje.

Anorexia nervosa pomeni “pomanjkanje apetita nevrotičnega izvora”. Kljub dramatičnemu upadu telesne teže pa bolnica ne priznava, da je presuha ali da je njeno zdravje ogroženo. Včasih trdi, da je predebela. Da bi prikrila svoj suhi videz, si lahko nadene ohlapne obleke z žepi, v katere skriva hrano, ki jo noče pojesti. Izguba apetita ni nujna (zato ime ni pravilno) in ji stradanje povzroča muke. Upade pa zanimanje za seks. Po nekaterih podatkih naj bi umrlo kakih 5% anoreksičnih žensk.

Bulimia nervosa pomeni v dobesednem prevodu “volovska lakota nevrotičnega izvora”. Zanjo je značilno stradanje z občasnim “žretjem” velike količine hrane, celo do 5000 kalorij. Napadi se dogajajo trikrat do desetkrat mesečno. Sledi jim bruhanje, ki ga bolnica sama izzove, mnoge jemljejo tudi odvajalna sredstva ali pretirano telovadijo. Bulimija je manj nevarna kot anorexija, ker bolnica manj shujša, kljub temu pa pušča razne telesne in duševne posledice (npr. utrujenost, oslabelost, vnetja grla, občutki gnusa in krivde).

Mnoge znane osebe so trpele za anorexijo in bulimijo, med njimi slavna princesa Diana, ki je bulimijo sama priznala in jo zelo “plastično” opisala: “Želodec si napolniš štirikrat ali petkrat na dan, nekatere pa še večkrat, kar ti daje občutek zadovoljstva. Zdi se ti, da te objemajo velike roke. Toda občutek je začasen. Zaradi napihnjenega trebuha se nenadoma sama sebi zagnusiš in ga z bruhanjem izprazniš.” Po ameriških podatkih naj bi vsaj enkrat v življenju izkusilo bulimijo kakih 10% žensk.

Obe motnji sta deloma dedno pogojeni. V neki študiji so odkrili, da sta v šestih primerih od petnajstih oba enojajčna dvojčka trpela za anorexijo, a le eden od 14 parov dvojajčnih dvojčkov. Tudi pri materah in hčerkah ter med sestrami sta motnji pogostejši kot med nesorodniki.

Med strokovnjaki so razširjene še nekatere druge biološke razlage, npr. da anorexijo povzročajo endomorfini (opiju podobne snovi, ki jih producira organizem) ali pretirana fizična aktivnost. Na ta način so jo povzročili pri podganah.

Poglavitne pa so psihološke razlage. Teh je zelo veliko in mnoge ne soglašajo med seboj, kar kaže, da motnji pogojujejo različni vzroki. Po teh teorijah sta lahko posledica pritiska vrstnikov, zavrte spolnosti, narcistične težnje po ugajanju, ki je posledica osamljenosti in zanikanja, maščevanje za dejanske ali umišljene krivice itd. Po neki teoriji gre za samokaznovanje oz. kaznovanje introjiciranega starša (=ponotranjene predstave o staršu), s katerim se mladostnica ali mladostnik identificira.

Psihologi poudarjajo, da so bolnice nadvse resnobne, potlačene osebe, ki se lepo vedejo. Ljubijo red in disciplino, občutljive so, če jih okolje zavrača, imajo obsesivne skrbi in iracionalen občutek krivde. Bojijo se, da bi bile ločene od družine. Mnoge ne prepoznajo svojih spolnih želja in potiskov in imajo razvijajoče se žensko telo za nasilje in “vdor tujca” . Po nekaterih razlagah naj bi se anoreksična dekleta bala, da postanejo podobne materam, ki jih zavračajo. S kontrolo lastnega telesa naj bi pridobile samozaupanje. Odklanjanje hrane naj bi bil nadomestek za samostojno življenje. Po nekaterih teorijah skušajo mladostnice s stradanjem zbuditi pozornost staršev, ki jih ne priznavajo kot individualne osebe. Z zanikanjem telesne potrebe skušajo dokazati, da jih ne more nihče kontrolirati oz. da imajo nadzor nad njenim telesom. Pri anoreksičnih in bulimičnih ženskah se pogosto pojavljajo tudi druge telesne in duševne motnje, npr. alkoholizem, depresija, obcesivna nevroza in autistični znaki, kar kaže, da gre pri vsem tudi za motnjo v osebnosti in ne samo za motnje jedenja.

Vsekakor pa na motnje hranjenja vplivajo tudi socialni dejavniki. Lepotni ideal je suho dekle. Množični mediji prikazujejo mršave manekenke in modele kot vrhunec ženske lepote, reklame pa na debelo oglašujejo sredstva za hujšanje. Katero dekle si ne želi biti lepo, zaželeno in iskano?
Vendar se morate najprej vprašati, ali je za to vredno tvegati življenje?

V.P.
To bi bilo vse.
Za morebitne komentarje, vprašanja, pohvale ali pritožbe se že vnaprej zahvaljujem.
S spoštovanjem Piccolo

Živjo!

Hvala za tako izčrpno besedilo o motnjah prehranjevanja. Glede na to, da na slovenskih internetnih straneh najdemo zelo malo o tej problematiki, bo vaš prispevek verjetno marsikomu zanimiv.

Forum Skupnosti srečanje prvenstveno ni namenjen tej problematiki, ampak problematiki zlorabe in odvisnosti od drog. V načrtu je vzpostavitev posebnega foruma, namenjenega specifičnemu področju motenj prehranjevanja. Upam, da boste na tistem forumu vsi, ki vas to področje zanima, našli svoj prostor.

Lep pozdrav!