Pozdrav!
Stara sem 18 let in tezave s hrano imam od 13-ega leta, ko sem zacela hujsati.Takrat so bile na mojem seznamu le diete, pri 14-ih pa sem zacela z bruhanjem.
Pred vec kot enim letom sem se zdravila v bolnici 4 mesece, vendar se nisem pozdravila.Se vedno se ubadam s hrano…Nekako si zelim, da bi hrano sprejela, vendar me je prevec strah, da bi se zredila.Vedno, ko si zastavim cilj in ga nato dosezem, je isto kot, da si ga ne bi.V stegna sem priblizno v dveh letih izgubila 16 cm, a kaj, ko sem se vedno debela.Lahko pojem samo sadje, pa bom imela zelo slabo vest.Zadnje case pa sem se na odvajalih…uspe mi jih na dan vzeti kar 15…nisem si mislila, da bom pristala na tem, ampak pri meni je zgleda res vse mozno…Navelicana sem taksnega zivljenja.Zelim si drugace ziveti, ozdraveti, a je strah pred kilogrami prevelik.Poleg tega sploh ne vem vec, kaj pomeni ziveti brez stradanja, bruhanja, odvajal…Mislim, da nisem tako mocna, da bi mi uspelo…

Draga Zoey,
vsakemu lahko uspe, če se zato odloči. Na forumu lahko prebereš številna pisma takih, ki so bulimijo uspešno premagali. Seveda je potrebno, da čutiš, da je napor, ki bo zato potreben smiseln. Pot ven ni lahka, zato je potrebno, da veš, če se sploh splača. Razmisli, kakšno je tvoje življenje, kaj je bolezen v tvoje življenje prinesla in kaj morda odnesla. Kaj ti nudi, da se je oklepaš. In kakšno ceno plačuješ. Razmišljaj o vseh področjih, od odnosa do sebe, svoega telesnega in psihaičnega zdravja, do svoje uspešnosti v šoli ali službi, socialnem, intimnem življenju, odnosu z najbližjimi, tvojih pogledih na prihodnost…
Lahko si pomagaš tudi s tem, da si napišeš dve pismi, kot bi pislala najboljšemu prijatelju čez pet ali deset let, eno na temo o tem, kako si in kaj živiš, v primeru, da bo bulimija še vedno tvoj spremljevalec in drugo v primeru, da si se je že davno pred tem znebila.

Oglasi se se kaj,

Marija ANderluh

Pozdrav!

HVala za Vase besede.Vsake taksne vzpodbudne besede sem vesela.Res mi ne gre najbolje…danes sem nekoliko slaba.Niti sam ne vem, kaj je prineslo motnje hranjenja v moje zivljenje.Toliko enih stvari se je nabralo…Sem imela pred kaksnim letom in pol tudi tezave z vdihavanjem oz. vohanjem lepil in podobno, ampak vem, da je to v primerjavi s hrano kaplja v ocean.Brez tega lahko zivim, brez hrane pa ne.Zelim si, da bi lahko zivela brez tega, ampak enostavno se nekaterih stvari prevec bojim.Poleg tega je hrana edina stvar, na katero imam lahko nekaj vpliva.Z njo se tako ubadam ves cas in mi za druge stvari ostane toliko manj casa, kar je po eni strani v redu.Moja najstniska leta so tako ali tako zapravljena…Lahko bi si polepsala kasnejsa leta…Veliko sem zamudila.Obsojam se zaradi stvari, na katere nisem imela vpliva.Ne poznam drugega veselja, kot trenutke, ko imam moznost, da se s clovekom, ki ga imam rada lahko odkrito pogovarjam, ko mu lahko zaupam, se z njim tudi nasmejem ali celo zajokam…Edino v zvezi z ljudmi sem lahko sreca, a tudi to ne z vsemi…Imam polno enih strahov, ki so prisli scasoma, s kaksnimi dogodki, dejanji…
Niti z ljudmi nimam prevelike srece, saj se na koga ponavadi zelo navezem in do sedaj je bilo tako, da me je prav ta oseba najbolj razocarala, ko se je odmaknila…Z vrstniki se nekako ne morem tako zelo ujeti.Odrascala sem med odraslimi, s sosolci v osnovni soli pa nekako ni slo.
Ah, tudi ce zelim, vsega tako ne morem napisati…
Ce bi zeleli, mi lahko pisete tudi na moj email.Tam se tudi nekako lazje izrazam, ker se pocutim bolj varno, saj so moje tezave pred vecino se skrivnost…

Lep pozdrav in vesela bom se kaksnega vasega sporocila!

Pozdravljena Zoey,

Začela bom kar z odgovorom na tvoj zaključek pisma: živeti brez stradanja, bolezni in odvajal pomeni “živeti življenje”! Izgubila si že 5 let, v katerih bi lahko doživela marsikaj lepega.
Ne dovoli si, da leta še dalje bežijo mimo tebe… Slej ko prej boš obžalovala.

Malce se ozri naokoli – na svetu niso samo twigice… Pa četudi ima kdo par kg preveč, pa kaj potem, glavno, da se v svoji koži dobro počuti. Kaj pa pomagajo manekenske mere, če si psihično čisto uničen in nesrečen? Bore malo….

Ljudje te prav gotovo ne bodo ocenjevali po tvojih stegnih in ravnem trebuhu, ampak po tem, kakšna oseba si. Naj ti ne bo cilj par kg manj, ampak naj ti bo cilj za začetek preživet npr. 3 mesece brez bruhanja. In ko ga boš dosegla, si ga podaljšaj… Verjemi, da boš ponosna nase. Vsekakor pa ne živi po motu “Ko bom shujšala, bom…. bom počela to, pa ono….” Ker ne boš….

Pa začni se s čim aktivneje ukvarjat, več se druži z ljudmi, skratka – najdi si zaposlitev, športno dejavnost, zmeni se s kom za kosilo in ga skušaj brez slabe vesti pojesti.

Pa tudi na hrano ne glej kot na sovražnika. Ogromno je živil, ki jih lahko ješ v neomejenih količinah, pa se ne boš zredila. Pomembno je le pravilno kombiniranje hrane. Za normalno psihično in fizično funkcioniranje potrebuješ hrano, tudi sladkarije, če jih telo zahteva – seveda v mejah normale….

Sori, malce sem se razpisala – upam pa, da ti bo v pomoč. Sama sem šla skozi vse to, zato vem, kaj pišem.

Z močno voljo ti bo uspelo!

Lili

Draga Zoey,
nikar se ne obtožuj za zapravljena leta – vsak ima svojo pot in nekateri rabimo več ali drugačne izkušnje, da najdemo sami in sebe in to, kar v življenju res želimo. Mladost je čas odraščanja in je namenjena prav temu – ne gre za izgubljanje čase, pa če dogaja karkoli že! Vsi ti poskusi, tudi tisti, ki se zdijo neuspešni (kot pomagati si s hrano) so poskusi poti do zrelega in željenega življenja. In kot vsaka izkušnja so dragoceni.
Glede na težave, ki jih opisuješ v stikih z ljudmi, v želji po veliki bližini, ki pogosto pripelje v velika razočaranja, mislim, da bi bilo fino, če bi si našla kakšno strokovno pomoč, s komer bi se o tem lahko pogovorila. Včasih se res zapletamo v odnose na način, ki nam ne prinaša veliko dobrega, ampak nove rane in potem novo nesigurnost.
Pri tvojih letih je najboljši čas, da te stvari prepoznaš in jih poskušaš spremeniti.
poskušaj najti strokovnjaka, lahko psihiatra, ki mu boš lahko zaupala in se o tem pogovorila.
Glede hrane same pa morda lahko najdeš oporo tudi v kateri od skpin za samopomoč, kot sta Muza in Ženska svetovalnica.

Lahko pa se še oglasiš tudi na forumu seveda,
lepo pozdravljena,
Marija Anderluh

Pozdrav!

Ljudje mi sami niso problem…Rada sem z ljudmi, morda ne z vsemi, pa vendar.Nekako se z vrstniki ne ujamem tako…Ne zaupam jim vec toliko.Bila sem razocarana, pa sem se vedno prevec zaupala.Vecina pa je takih, da so s teboj dokler te potrebujejo, potem pa ne obstajas vec.Sedaj v srednji soli vseeno imam sosolke, s katerimi gremo kdaj na kaksno kavico in podobno, sploh pa z eno, ki sva v glavnem veliko skupaj.Starejse od sebe pa vseeno nekako jemljem bolj resno in se lazje strinjam z njimi, kot pa z vecino svojih vrstnikov.Tako sem bila vzgojena….Morda sem res prevec kriticna do sebe in nekaterih stvari, a vsaka izkusnja ti da nekaj za razmisliti.
Bolj kot karkoli je problem hrana in z njo povezane stvari.Pred vec kot enim letom sem se imela psihiatrinjo, potem pa sem nehala hoditi k njej.Zdravila sem se, a ne pozdravila.Veliko pa razmisljam o tem, da bi si ponovno poiskala kaksno psihiatrinjo, a sele cez kaksen mesec ali vec, ko se bo zacela sola in bom tako lahko sla, ne da bi za to kdorkoli vedel.
K sreci imam nekaj ljudi iz sole, s katerimi se lahko pogovorim.Lahko sem srecna, da je tako…

Upam, da se boste se kaj oglasili.Rada preberem kaksno Vaso vzpodbudno misel…

Lep pozdrav

Lili!

Najprej hvala, ker si si vzela cas za pisanje.Vesela sem zate, da ti je uspelo.Morda bo tudi meni, le vprasanje je kdaj.Saj poznas obcutek, ko nimas hrane v telesu…jaz se pocutim svobodno, polno neke energije…takrat imam moc, voljo za vse.Kot da ne bi obstajali lepsi obcutki…
Ko pa vem, da v sebi nosim hrano, je vse drugace.Samo razmisljam kdaj jo bom lahko spravila iz sebe, za koliko se bom zredila, kako in kdaj bom pokurila…Jezna sem nase, pocutim se izdano, brez moci, nimam nobene volje.
Saj vem, da je prvo kar moram storiti to, da sprejmem hrano kot nujno potrebno…A ravno to je najtezje.Govorim si, da bo jutri drugace, potem pa se izkaze, da je vsak dan isti.Kot bi se ustavil cas.
Razmisljam, da bi si poiskala pomoc, a kaj, ko je strah pred kilogrami prevelik.Nisem suha, sploh ne…A tudi majhen napredek, za katerega sem potrebovala 5 let, bo splaval po vodi.
Ne maram se primerjati s svojimi sosolkami…Ne gledam na to kaksne so one in kaksna jaz…Vem samo to, da se pocutim dobro in olajsano, ko jih vidim jesti…ko vidim, kako uzivajo v hrani, ki jo imajo rade, ko se ne obremenjujejo s kalorijami, ko vejo kdaj so site in kdaj lacne!
Ves kako je lepo pred glavnim odmorom slisati sosolke, ko kaksnemu profesorju recejo, ce lahko gremo na malico, da so lacne?Jaz ne vem kdaj sem lacna, ne vem kdaj sita.Nobenega pravega obcutka…

Ah, res sem ze nekoliko dolga s tem pisanjem.Oglasi se se kaj in se enkrat hvala!

Hej Zoey!

Ni za kaj… Rada pomagam, ampak nisem pa prepričana, da sem pri tem učinkovita.

Vse, kar si napisala – vsi ti občutki moči/ nemoči ipd. so mi še predobro znani. Skozi vse to sem že šla. Vem, kako zoprn mi je bil občutek hrane v sebi in da sem se počutila kot grešnica, če sem normalno jedla…

V bistvu ti ne bom dajala nasvetov, kaj ti je storiti, ker se moraš do tega dokopati sama, pa tudi iz lastnih izkušenj vem, da so vsi nasveti kot bob ob steno, dokler v sebi nisi 100% prepričan, da je treba s tem narediti konec.

Sama sicer nisem bruhala vsak dan, ugotovila sem, da se situacija izboljša, ko nisem doma (ko sem bila čez teden v študentu – mimogrede: zdaj imam 28 let) in s tega vidika me je bilo ob petkih kar groza hodit nazaj domov, ker so bili vikendi običajno prava peklenska muka. Pa sem se s starši v redu razumela. Seveda so doma sčasoma ugotovili, kaj se dogaja in so konstantno oprezali za mano….

Kako sem se rešila iz tega in kdaj, še sama točno ne vem. Se je pa misel, da moram končati s tem, neprestano valjala v moji glavi. Vedela sem, da škodujem sebi, svojemu zdravju in zdravju svojih staršev in da vse to že predolgo traja.

Mama je bila obupana in tega tudi nisem mogla več prenašati… Opazila sem, da so posledice bulimije vidne na sklenini mojih zob… Začelo me je skrbeti … Skratka, čedalje bolj sem razmišljala o negativnih posledicah bulimije, o tem, kako uničujem samo sebe itd… in postajalo me je vse bolj strah in pa tudi sram, da to počnem. Rekla sem si, da tako ne bo šlo več naprej, ker sem dno itak že dosegla… Seveda o tem ni vedel nihče razen domačih, tudi takratni fant ne.

Končala sem faks, se vrnila domov, se še prenajedala, ampak bruhala čedalje manj – res sem se v tistem obdobju kar zredila in seveda se nisem počutila fino v svoji koži – bila sem prav zamorjena, razmišljala o dietah itd…
Nato sem spoznala super fanta – in to ravno v svoji “debeli fazi” – in svet se je začel vrteti okoli drugih stvari – ne več okoli hrane. Kot da ga moji odvečni kg niso motili. Z občudovanjem sem ga gledala, kako z veseljem je in jedla sem zraven. Da ne bom predolga: začela sem aktivno hribolaziti, danes z veseljem kuham in priznam, da rada jem 🙂

Seveda tu pa tam še pretiravam s količino hrane, ampak ni več slabe vesti in še manj mi pride na misel, da bi hrano izbruhala. In še to: ko sem začela jesti normalne obroke (tudi 5 na dan), so začeli kg kopneti!

Ugotovila pa sem tudi, da so me drugi ves čas sprejemali takšno kot sem bila, težava je bila le v tem, da se sama nisem hotela sprejeti take. Ampak slednjič sem se! In od takrat je šlo le še navzgor. Še nikoli ni bilo v mojem življenju toliko sonca in sreče.

Res upam, da ti bo vsaj nekaj od napisanega v pomoč, da se boš malce zamislila in kot prvo spremenila svoje mnenje o sebi in temeljito razmislila, kakšne koristi imaš od razmišljanja o kg in od stradanja/bruhanja. In upam, da boš uspela pokukati in zlesti skozi vrata svojega malega sveta (sveta, ki se vrti okoli hrane), kajti zunaj teh vrat te čaka super življenje! Le dovolj močno si ga moraš želeti.

Sem se kar razpisala – Zoey, pogumno naprej, s pozitivnimi misli!

Pozdrav!

Lepo, da si se spet oglasila.Vsak dan sem bolj prepricana, da tako ne bo slo, da bom morala nekaj narediti.Prevec sem ze utrujena in mi za stvari postaja vseeno.Samo naspala bi se rada…..
Veliko razmisljam o tem, da bi imela stanovanje, vendar si trenutno cesa takega ne morem privosciti.Rada bi se pozdravila, a tukaj mi ne gre dobro.Hrana pri vsem tem ni kriva nicesar.Vem, da sem kriva jaz in tezave, ki jih ne znam resiti.Hrana pa je neka tolazba.Nekaj, kar odvraca misli od tezav, ki jih ne mores resiti.Ne, tukaj se ne morem pozdraviti.
Komaj cakam, da se bo spet zacela sola.Takrat mi gre nekoliko bolje, vsaj s hrano.Takrat imam ob sebi druge ljudi, sosolke, s katerimi gremo na kavo, se pogovarjamo, vse je bolj sprosceno.
Zadnje dni ni nic od mene.Utrujena sem, a se kljub temu trudim ostati na nogah in kaj narediti doma.
In vedno bolj sem prepricana, da bom poiskala kaksno pomoc takrat, ko se zacne sola.Pa cetudi si premislim, vseeno bo drugace…Ni isto kot biti ves cas doma.Saj ves o cem govorim….

Lp