Motnja pozornosti
Dragi starši in strokovnjaki,
če ima kdo otroka, ki kaže znake motnje koncentracije, bom zelo vesela za kakršno koli uporabno informacijo, kako otroku pomagati. Na preglede smo že naročeni, in sicer k defektologu ter k psihologu. Težave opažamo že od prvega razreda, zdaj je hči v 6 razredu. Vedno so nas učiteljice opozarjale, da je sicer dokaj mirna, vljudna, empatična in prijazna deklica, vse super, edino s koncentracijo ima velike težave. To se žal kaže tudi pri ocenah. Pisno piše praviloma skoraj vedno vsak oceno manj kot dobi ustno. Težavo ima, da ji zmanjka časa in koncentracije, sploh pri daljših testih. Pri SLO in MAT so pisali kar po 4 strani, ona vmes doživi stisko in paniko, ko pogleda na uro, zmede se pri branju navodil ipd. Namesto, da bi preprosto prebrala navodila naloge in po vrsti reševala, kakor ve in zna, se njen po njenem opisovanju dogaja marsikaj. Tudi za učenjem doma rabi dosti miru, ki ji ga zagotovimo. Ampak žal v šoli to ni tako in pogosto pride domov utrujena že od samega hrupa v razredu. Zelo je žalostna in vsi smo zaskrbljeni, ker doma snov zna, v šoli pa ni zmožna to vse preliti na papir. Otrok to doživlja tako, kot če bi odrasel človek delal pošteno pol delovni čas, konec meseca bi mu pa dali recimo samo pol plače. Doživlja frustracije, razočaranja in izgublja voljo. To ji povzroča stisko in bolečine v trebuhu, tudi slab spanec zadnje čase. Razredničarka je težave tudi letos opazila, nanje me je takoj opozorila, svetovalna služba na šoli je obveščena, problem nastane samo, ker brez nekega izvida od zunanjega specialista otroku nočejo ponuditi nobene pomoči ali olajševalne okoliščine. Pa mislim, da bi morda lahko. Mislim oz. slišim od drugih staršev, da je na naši šoli problem tudi premalo kadra v svetovalni službi. Mesec dni je okoli in svetovalna delavka sploh še ni imela časa hčere poiskati na šoli, da bi jo vsaj spoznala. Razredničarka mi sicer ni predlagala kakšne pomoči, ona je na moje vprašanje, kaj naj naredim, odgovorila, da se otrok pač mora odločiti in začeti delati stvari drugače. To v primeru moje hčere zveni tako, kot če bi imela zvito nogo, pa bi ji pri telovadbi rekli, da se dovolj, da se sama odloči in bo lahko normalno telovadila. Mislim, da imajo na šolah že preveč dela z otroki s posebnimi potrebami in se pač izogibajo, če se lahko. Meni se to ne zdi prav in seveda bom naredila vse, da ji olajšam.
Zanima me, če zna kdo svetovati, kako bi lahko izven šole hčerki pomagali pri učenju in koncentraciji. Guglam in najdem marsikaj, obstajajo ljudje, ki privat nudijo pomoč, verjetno je vse to precej drago, ampak bi že nekako zmogli. Je pa vsega veliko. Od hipnoze, do freestyle učenja… ni da ni. Obstaja podjetje Neuromedis, kjer celo slikajo možgansko delovanje in naj bi se videlo, kakšne težave naj bi človek imel glede na sliko delovanja možganskih valov. Ima kdo kakršne koli informacije ali izkušnje s čim takim ali podobnimi zadevami? Hvala.
Ne vem, zakaj ji niste že prej pomagali? Punca ima težave že od malega pa ste jih spregledali, si zatiskali oči. Seveda, v 6.razredu je toliko različnih stvari, učenja, da otrok z motnjami v razvoju tega ne zmore. Čimprej zrihtaj odločbo, da bo imela podaljšan čas pisanja, večje črke, napovedano spraševanje. Še sanja se vam ne kako se otrok počuti, trpi. Takoj do kliničnega psihologa in pedopsihiatra, da podata strokovno mnenje, bo treba kar samoplačniško, drugače se čaka 2 leti.
In seveda nujno zdravilo Ritalin, da bo zmožna koncentracije, da se bo lahko zbrala, učila.
Pa prosim nehajte razmišljati o nekih alternativah, čajčkih, hipnozi, otrok rabi psihološko pomoč in ustrezno zdravljenje.
Pa še nekaj, šole bi lahko bile bolj prilagodljive za take otroke, ampak dokler ni odločbe, ne naredijo ničesar. Pa še potem ko je odločba jih moraš skoz preganjat, preverjat, nadzirat, da otrok res dobi vsaj minimalno kar mu pripada. Iz izkušenj ti povem, da v šolskem sistemu ni prostora za otroke s težavami, motnjami, danes štejejo samo otroci, ki so sposobni 8 ur sedeti na miru, se učiti in ki dobijo same petke in to petke z vsemi možnimi točkami. Samo taki otroci so danes zaželeni, vsi ostali so učiteljem odveč, se jim ne da ukvarjat z nekom, ki ne bo uspešen. Pa šolski uspeh v OŠ sploh ni merili o uspešnosti osebe v življenju, ampak učitelji delajo take razlike, da skoraj ni za verjet.
Otrok, ki ima težave je bolj ali manj prepuščen staršem, da vse predelajo z njim, ker je ta naš sistem gnil in nepravičen za otroke s težavami.
Sem čisto tehnični tip osebe, naravoslovka, pa znam svojemu otroku bolje pomagati, ga učiti in naučiti, da razume kot vse specialne pedagoginje na šoli, ki naj bi bile šolane za to. One bi otroka z motnjo koncentracije sterale na Levca in otroku uničile otroštvo in mladostništvo ter življenje nasploh.
Mogoče nekoč napišem knjigo o tem za vse starše, ki se spopadajo s tem.
Dragi Mama 23 in Nadka.., veliko staršev nas je s takšno izkušnjo, ki smo za svoje otroke naredili največ in jih sami izšolali. Tako je, ker je sistem velik, preobsežen in je nemogoče, da bi se ga individualno prilagajalo. Nikakor od splošnega, in včasih je celo bolje, da otrok nima odločbe in se starši sproti dogovarjajo s posameznim učiteljem in kasneje profesorjem ter so sami maksimalno aktivni, kajti nenazadnje gre za njihovega, našega otroka in našo skupno prihodnost z njim. Pri nas ni bilo odločb, je bil pa tak tihi dogovor sklenjen z odgovornim na ministrstvu za šolstvo iz odseka za osnovno šolstvo in za otroke s posebnimi potrebami. Na tem nivoju smo tudi prišli do dogovora za spremljevalca. In ne preko zavoda za šolstvo. Vsega prelagati na izobraževalni sistem se ne da in je že sama ideja nora. Sama sva tako izšolala otroka, ja, ogromno dela je bilo, priznam, veliko potrpljenja in živcev in znanja sva morala imeti in vztrajnosti, pa tudi olike, omike in strpnosti do vseh okoliščin, vpletenih…in se seveda odreči se lastni karieri, ker oboje ne gre, ampak se da, nenazadnje sedaj, ko sta odrasla je vse poravnano…veste, kdo ima edini nekaj od tega? Otroka in midva z možem…in tisti, na katere sedaj otroka naprej predajata, kar sta od naju prejela. Posamezni učitelji so šli ob najinem razumevanju njihove stiske maksimalno na roko, kajti morate razumeti tudi njih, da so enako žrtve sistema, saj je sistem zgrešen in so že tako mnogo preveč obremenjeni, kajti v bistvu veste, tistih otrok, s katerimi res ni nobenih težav je praktično nič. Vsak otrok je svoj butik in dan danes ima zaradi različnih razlogov vse več otrok vse več različnih težav, zato je dobro, ker vsak starš definitivno najbolj pozna svojega otroka, da mu sam pomaga ali pa poišče individualno res kakovostno strokovno pomoč zanj, da si nekdo res vzame čas in uporabi vse svoje znanje, da mu pomaga mimo rednega izobraževalnega sistema.
V današnjih časih obstajajo številne tehnike, da se otroku pomaga, da se lažje uči in več nauči. Dan današnji pa res, je kar izbira. V časih odraščanja najinih otrok jo je bilo precej manj in treba je iskati in preizkušati vse mogoče, kajti kar se bo sedaj v odraščanju v otroka vložilo, se bo zagotovo obrestovalo. Zato kolikor se da in je mogoče, je treba vložiti v dobro otroka in staršev. V grobem. Vsaka napisana knjiga, ki staršem dopove, kako pomembno je vlagati v otroka in narediti vse, da se mu pomaga, to zahtevati od sebe in ne pričakovati od enega sistema, je dobra knjiga. Taka, ki sistem obsoja, pa je neumna knjiga, kajti sistem je prevelik, da bi se sploh od njega lahko kaj takšnega pričakovalo. Žal. To je dejstvo in rezultat mojih dognanj in raziskav v zadnjih dvajsetih letih. Otrok ima nas, on pomoč pričakuje od nas. Mi smo tisti, starši, ki mu lahko edini res pomagamo. Če mu ne znamo, pa je naloga, da najdemo take, ki mu lahko.
