Motnja hranjenja…?
Živijo!
Stara sem 22 let, visoka sem 165 cm in imam 38 kg. Sumim, da imam motnjo hranjenja, se pa ne najdem v anoreksiji ali bulimiji. Ne bruham, ne hujšam namerno, zavedam se da sem presuha in da to vpliva na moje fizično zdravje, tega niti ne delam z namenom hujšanja ali oblikovanja postave, imam željo po tem da pridobim najmanj 10 kg. Telovadim/gibam se sploh ne, ker nimam energije za to in mi predstavlja napor.
Suha sem že od malih nog…spomnim se, da sem velikokrat zavračala hrano in ko sem jo jedla, sem pojedla bolj majhne količine.
Danes so moje prehranjevalne navade zelo slabe. Pojem 2, včasih 3 obroke na dan – kar ni namerno, na kratko povedano me nekako ne briga za hrano ter se mi “ne da” ukvarjati z njo. Predstavlja mi breme. Zelo poredko občutim žejo, včasih tudi po cel dan ne spijem ničesar.
Od malega me je bilo sram jesti v javnosti – pred drugimi, tega sramu pa zdaj ni več.
Iskreno povedano, ne vem od kod to izhaja, zadnje čase pa se mi pojavlja strah pred slabostjo, če pojem bolj obilen obrok.
Borim se z anksioznostjo in depresijo že 4 leta, zelo hitro se utrudim, sem brez volje, imam nizek pritisk, pogoste vrtoglavice, vsakodnevne bolečine v črevesju ter pogoste glavobole – po novem tudi migrene, zdravnica sumi tudi ledvične kamne. Imunski sistem je začuda v redu, nimam anemije, krvni izvid je tudi super, kar vse zdravnike čudi. Imam tudi zelo nizko samozavest, neprijetno mi je biti v javnosti zaradi suhe postave in vidnih kosti, v nepoznani družbi ter na splošno med ljudmi (npr. trgovina..) mi je vedno nelagodno ravno zaradi tega.
Menstruacijo še vedno imam, niti mi ni nikoli izostala.
Zanima me, če je to motnja hranjenja, kljub temu, da ne ustreza standardnim opredelitvam ter kako si lahko pomagam in na katerega strokovnjaka naj se obrnem (psihiater, psiholog, nutricionist…?)
Zanima me tudi, če bi mi v tem primeru pomagali antidepresivi – če bi mi mogoče kako zjasnili pogled na te zadeve, dali več volje za ukvarjanje s tem?
Bi mi mogoče koristili praški (shake, Herbalife in podobni?) , ki naj bi imeli veliko hranilnih snovi noter?
Že vnaprej hvala za pomoč!
Lep dan, Aleksija
Pozdravljena Aleksija,
tvoja telesna teža je zaskrbljujoče nizka, dobro pa je to, da si v kontaktu s svojo osebno zdravnico. Rekla bi, da gre pri tebi za atipično obliko motenj hranjenja – se pravi, da so določeni elementi prisotni, ki kažejo na motnje hranjenja, vendar odstopajo od običajnih značilnosti. Poleg tega je možno tudi, da zaradi depresije čutiš pomanjkanje motivacije tudi za hrano in vse kar je povezano s tem. Običajno psihiatri predpišejo določena zdravila oz. antidepresive, tudi v tvojem primeru. Z njimi skušajo vzbuditi ravnovesje v telesu, ki je bilo zaradi različnih stvari porušeno. Gre sicer za umetno pomoč telesu, vendar menim, da bi bilo to v tvojem primeru dobrodošlo. Predlagam ti, da se o tem pogovoriš s svojo osebno zdravnico, naj te napoti naprej k psihiatru, kjer ti bodo predpisali ustrezna zdravila. Vendar pa menim, da bi bilo dobro, da poleg tega začneš hoditi tudi v psihoterapevtsko obravnavo. Namreč šele kombinacija obojega bi lahko privedla do izboljšanja počutja oz. bi k temu privedla hitreje, kot če bi jemala samo antidepresive ali hodila samo k psihoterapevtu. Kar se tiče naslovov in kontaktov, ti predlagam, da pobrskaš v naslovu kam po pomoč v Sloveniji. V priponki imaš navedene različne kraje in tudi naslove psihoterapevtov, ki se ukvarjajo s psihoterapijo in motnjami hranjenja. Psihiater je lahko tudi iz tvojega zdravstvenega doma v domačem kraju, če pa študiraš pa tudi iz zdravstvenega doma, ki je v bližini tvojega študenta ali stanovanja. Odvisno kaj je lažje tebi.
Kar se tiče nutricionista vem samo to, da se lahko na Ženski svetovalnici obrneš z vprašanji okoli hrane na zaposleno, ki tam dela. Njihova tel. št. 01/25-11-602, ime ji je Katja. Mogoče ti bo lahko odgovorila na kakšna vprašanja glede prehrajevanja. Vendar to je lahko zgolj dodatek, terapija pa je nujno potrebna.
Umetnih praškov se raje izogibaj. So umetni nadomestek. Bolje bo, da boš na sebi delala postopoma in s pomočjo terapevta odkrivala kako si lahko pomagaš, da bo sprememba na bolje dolgotrajna.
Iz tvojega pisanja sem začutila, da ti je res težko. Ni treba, da si v tem sama. Ne vem, če ste se z zdravnikom pogovarjala o terapiji z antidepresivi ali psihoterapiji, vendar glede na tvojo situacijo sem mnenja, da bi to bilo potrebno.
Želim ti vse dobro na tvoji poti.
Tatjana
Najlepša hvala za odgovor in usmeritev!
Pri psihiatru sem naročena čez 3 tedne, psihoterapijo že obiskujem zaradi anksioznosti, vendar bolj poredko, ker si je žal ne morem privoščiti tedensko. Pred kratkim sem šele začela razmišljati v smeri, da bi mogoče lahko imela kakšno obliko motenj hranjenja.
Antidepresivi so mi bili predpisani že dvakrat – vendar jih nisem začela jemati, ker sem imela občutek, da zmorem situacijo sama kontrolirati in da je celotna stvar samo z leti pogojena in prehodna…zdaj pa mi postaja žal, da jih nisem začela jemati takoj, ko sem jih dobila. Sigurno bi se izognila vsaj 3 letom nepotrebnega vegetiranja.
Zanima me še, če je možno, da slabo prehranjevanje vpliva na vid, v smislu povečane občutljivosti na svetlobo?
Ali bi mi lahko predlagali kakšno literaturo o motnjah hranjenja, ki ni toliko osredotočena samo na te tipične vrste motenj?
Lp, Aleksija
Draga Alexia,
odločitev, da greš k psihiatru je super, enako obiskovanje psihoterapije. Žal je kot sama praviš tako, da velikokrat cena onemogoča redno obiskovanje, je pa dobro, da greš vsaj občasno. Če meniš, da bi hodila pogosteje imaš marsikje možnost dogovora za nižjo ceno, mogoče celo brezplačno. Pobrskaj malo v knjižici kam po pomoč v Sloveniji.
Kar se tiče antidepresivov ti nič ne bo pomagalo, če se zdaj kriviš za odločitev, ki si jo sprejela pred leti. Dejstvo je, da takrat nisi vedela, da brez njih ne bo šlo. Marsikdo skuša prebroditi krize brez antidepresivov, žal pa se pogosto zgodi, da brez njih ne gre. Še vedno ni prepozno, da jih začneš jemati. Posvetuj se s psihiatrom. Verjamem, da si takrat verjela, da bo šlo brez. Je že tako, da nimamo čarobne krogle, ki bi nam povedala ali smo se odločili pravilno. Nihče je nima. Zato si skušaj odpustiti. Kriviti se za nekaj na kar nimaš vpliva ni smiselno. Važno je, da si sedaj uvidela, da potrebuješ pomoč in da sama ne boš zmogla. Zato si lahko ponosna nase.
Sama nisem zdravnica. Kot laik sicer mislim, da lahko nepravilno prehranjevanje vpliva na marsikaj in posledično tudi na vid. Če imaš težave kot praviš, ti predlagam, da obiščeš okulista, ki ti bo svetoval kaj lahko narediš in kako bi lahko odpravila težave.
Kar se tiče literature me zanima kaj točno pa iščeš? Namreč nikjer ni prav posebej opisano specifično to področje o netipičnih značilnosti. Kar velja na splošno velja tudi zate. Mogoče ti bom lažje navedla kakšen predlog, če mi poveš kaj je tisto kar te zanima in kaj upaš, da boš v knjigi našla?
Lepo pozdravljena,
Tatjana
Sem že šla k zdravnici in me je pregledala in mi dala tablete Ultop. prva dva tedna(jedla sem jih samo zjutraj) so mi pomagale pol pa spet ne.. potem sem še šla spet k zdravnici in mi je dala iste tablete le da sem jih morala jesti zjutraj ter zvečer.. po enem tednu so nehale delovati.. skrbi me to da ko bom spet šla k zdravnici mi bo spet dala iste tablete vendar mi te tablete ne pomagajo.
hvala za prejšnji odgovor
lp
Hja, včasih tudi zdravniki potrebujejo več časa, da ugotovijo pravi vzrok. Odločitev, da si šla do zdravnice je dobra poteza. Vztrajaj naprej in hodi nazaj k njej. Če zdravila ne delujejo je lahko vzrok še kje drugje in bodo potrebne bolj temeljite raziskave, da bodo ugotovili padec tvoje telesne teže. Bori se zase in ne dovoli, da te odpika. Gre se za tvoje telo in prav je, da vztrajaš.
Srečno,
lp
Tatjana
Pozdravljeni!
Stara sem 37 let, drugače imam lepo življenje, imam sina, ki ga obožujem, zanimivo službo in veliko prijateljev. Sem družabna, prijazna, ljudje me imajo radi. Nihče pa ne pozna moje težave, ki se mi vleže že dolga leta in je bila verjetno prisotna že v otroštvu. Včasih mi je nerodno, ampak to uspešno prikrijem s svojo duhovitostjo in družabnostjo. Ostaja pa en problem, ki me zelo obremenjuje. Največji stres mi je jesti pred drugimi, posebej v restavracijah- roke se mi treseje, zardevam, glava se mi trese, sem popolnoma nesproščena. Pomaga le, če spijem malo alkohola. Težko opišem, kako se počutim, čeprav vem, da je to popolnoma nesmiselno. Vem, da gre za socialno fobijo, poskušala sem s tapkanjem, z umirjanjem same sebe in včasih ne pomaga nič. zanimivo mi je, da je enako tudi, ko sem v družbi ljudi, ki me imajo radi in jaz njih. Od kod bi to izviralo? Pri zdravniku nisem bila zaradi tega- saj pravim, drugače sem komunikativna in drugim pomagam in svetujem, tudi pri psiholoških težavah. Bojim se, da je moj problem nerešljiv, nerodno mi je, da o tem sploh pišem.
Hvala za morebitne nasvete.
Pozdravljeni,
vaša težava ni nerešljiva, le pravega načina za spopadanje z njo niste še našli. To pa ne pomeni, da ga ni. Predlagam vam, da si poiščete ustrezno psihoterapevtsko pomoč, svetovanje, kjer boste raziskali kaj za vas pomeni jesti v javnosti, kako se s tem spopasti in mogoče tudi odkrili izvor tega. Pravite, da drugim nudite psihološko pomoč. Predvidevam, da od sebe pričakujete, da bi to stanje morali rešiti sami. Dovolite, da uporabim prispodobo, ki jasno pove, da to ni mogoče – tudi kirurg ne more operirati sam sebe, čeprav ima vse potrebno znanje, vendar to pač ni mogoče. Sami ste čustveno vpleteni v svoje težave in ne glede na vse znanje, ki ga imate, ne morete videti kaj je v ozadju problemov. To ne pomeni, da problem ni rešljiv, pomeni pa, da ste človek, kot vsi drugi in normalno je, da v določenih situacijah ljudje potrebujemo pomoč. In ta je že ena izmed njih. Spodbujam vas, da razmislite o tem in si poiščete psihoterapevta – terapevtko.
Pravite tudi, da si za spodbudo pomagate s tem, da kaj popijete. Verjamem, da se vam to zdi kot trenutna rešitev. Vendar je dejstvo, da to ni primerna rešitev, ker vas lahko hitro popelje še do težav z alkoholom. Možni so drugi načini reševanja tega problema, ki ga lahko odkrijete ob podpori za to usposobljene osebe. In verjamem, da je to možno in da vam bo uspelo. NIč ni izgubljeno in nikoli ni prepozno.
Želim vam vse dobro.
Lep pozdrav,
Tatjana