Živjo!
Imam eno težavo. Stara sem 15 let in menim, da imam motnjo hranjenja – kompulzivno prenajedanje. Ampak doma mi nihče ne verjame, saj se mi na postavi in teži prenajedanje še ne pozna tako. Največji problem je, da ves čas mislim na hrano. Ugotovila sem tudi, da če nikjer ne vidim čokolade ali kakšnih peciv, mi še uspe, da na to tudi ne mislim. Ko pa sem sama, ali pa ko na pultu vidim kakšno hrano, si rečem, da bom pojedla samo košček. Ko začnem, pa jem, dokler vsega ne zmanjka. Potem imam razumnljivo slabo vest in se sramujem svojega početja.

Vse to se mi dogaja približno eno leto. Moji bližnji menijo, da je to le prehodno obdobje, jaz pa za mnenje sprašujem vas.

Na koga naj se obrnem, če je to res motnja hranjenja? K svoji osebni zdravnici pa tudi ne upam, saj se bojim, da bo rekla, da me bo minilo ali pa da si vse skupaj samo domišljam.

Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Najbolj lahko zaupaš sebi. Če slutiš, da se nekaj dogaja in da je glede hrane drugače kot prej, bi bilo res dobro, da poiščeš pomoč. Včasih motnje hrnajenja res povezujejo z videzom, vendar ni nujno, da so na začetku vidne neke večje spremembe na telesu oz. videzu. Zaupaj sebi. Dobro je, da greš nekam na pogovor. Imam različne informacije o bolikah pomoči, vendar, da bi ti lahko posredovala ustrezne, bi te prosila, da mi napišeš samo za okolje kamor bi lahko šla na pogovor – je to LJ, MB, Celje – kraj, ki je zate blizu in posredovala ti bom informacije, ki jih želiš.

Vedi, da je bilo že za pismo potrebno veliko poguma, si pogumno dekle. Ti kar poslušaj sebi in si verjemi – če zaznaš, da je nekaj drugače kot je bilo, je tvoja odločitev, da poskrbiš zase ob pogovoru z nekom dobra. Še naprej verjemi vase in si zaupaj.

Tudi, če gre za prehodno obdobje, se očitno v tem obdobju nekaj dogaja, da posegaš po hrani, na način kot opisuješ.

Ti bom posredovala informacije, ko poveš za katero okolje, takoj, ko bo mogoče.

Srečno.

Tatjana