Motnja hranjena
Imam problem, ki bi se ga nujno rada rešila.
V 3 mesecih sem drasistično shujšala s tem (iz 52 na 45KG), ko sem se stradala, jemala odvajala in razne shujševalne tablete, sedaj pa se iz dneva v dan borim z prenajedanjem.Imela sem železno voljo kar se tiče prehrane, sedaj pa je le ta odšla neznano kam.
Nikakor ne zmorem več kotrolirati, koliko jem, saj sploh ne občutim sitosti (in tudi lakote skoraj ne) in se “nažiram” dokler nisem tako polna, da res ne spravim vase več ničesar.
Zaradi tega sem se sedaj v treh tednih zredila za 4kg in me je kar strah, kako bo šlo naprej, če s tem ne neham.Ko začnem jesti, ne morem nehat.Imam dneve stradanja (ko v celem dnevu pojem le pest solate ali malo juhe), prevladujejo pa dnevi, ko pojem neomejene količine hrane (3000- 3500 kcal).Ko me prime tisti občutek, da moram jest (čeprav NISEM lačna ali sem celo SITA), bi pojedla verjetno tudi surovo hrano, v bistvu mi je vseeno, samo da se z nečim “napolnim”.Zaradi tega me je počasi strašansko sram, tudi v šoli sem začela jesti nenormalno veliko, zato se včasih skrivam, ko jem, da ne bi ljudje me imeli za požeruhinjo, prav tako doma.
Res si ne morem pomagati, kot neka sila, ki me žene, da pojem vso to hrano, brez nekega razloga.Poskusila sem tudi že tablete za zaviranje apetita, ampak mi pomagajo samo v tej meri, dokler ne začnem jesti.Ko začnem jesti, pa naj bo to le košček kruha ali solate, se bom začela nažirati.Po tem ko pojem, se grozno sekiram, ampak med tem ko jem, mi pa na pamet ne pade, da bi nehala.Ker je preprosto tako fajn.Pa čeprav tista hrana nima okusa, ker se bašem z vsem kar mi pride pod roke.To ni več normalno in se mi bo počasi zmešalo od vsega tega basanja.
Ker se res nočem več rediti in bi rada spet začela normalno jesti (ker je grozen občutek, da ne znam niti več normalno jesti – 3x na dan oz. takrat ko sem lačna).In me je res strah, kaj se dogaja z mano, da se tako nenormalno bašem.
Kaj lahko naredim, da telo spet navadim na nek določen ritem?
Hvala!
Draga Katarina
Tvoj naslov je kar pravi. Imaš motnje prehranjevanja. Najprej si se ubadala s stradanjem, sedaj se je temu pridružilo še prenajedanje. Vse to ni samo posledica tega, da bi bila rada suha in podobne stvari, ki se kažejo na površju. Stvari se bo treba lotiti bolj sistematično. Za vsem tem se skriva nekaj več, kot pa samo to, da tvoje telo nima nobenega ritma pri prehranjevanju. Menim, da je malokateri človek tako discipliniran, da je vedno ob isti uri, vedno isto število obrokov na dan in se nikoli ne pregreši z “nezdravo” prehrano. Ampak hkrati pa tudi ne strada po par dni, ali celo mesecev niti se ne prenajeda do te meje, da ima hrano že na vrhu požiralnika, ali pa hrano izbruha. Marsikateri človek se tudi odloči za dieto in shujša pa potem lahko živi normalno. Ti pa se vrtiš v začaranem krogu stradanja in prenajedanja se pravi ene skrajnosti ali druge. Brez tega več ne znaš živeti in s tem verjetno, ne verjetno skoraj sigurno kompenziraš težave ali probleme, ki nimajo nobene veze s hrano. Mogoče bi bilo dobro, da bi se poskusila pridružiti kakšni skupini za samopomoč z motnjami prehranjevanja in pa če se le da, poišči pomoč bližnje osebe, ki ti bo pripravljena prisluhniti in te podpirati. Naredi nekaj za sebe čimprej, saj je pot iz tega kar naporna in dolga. Začela pa se bo takrat, ko boš ti pripravljena na to.
Veliko uspeha pri reševanju težav ti želi
mama deklice, ki se uspešno bori z anoreksijo
Živjo!
Sej si si že nekako sama odgovorila – potreben je ravno RITEM hranjenja: več (4 ali 5) obrokov na dan v približno enakih presledkih (recimo vsake tri ure). Pomembno je, da imaš obroke vsak dan ob isti uri.
Na začetku je zelo težko tako “fizično” kot psihično. Telo ni navajeno prepoznavat lakote, zato se ti bo včasih zdelo, da sploh še nisi lačna, pa boš vseeno mogla jest, kdaj drugič bo pa obratno. Tu pa pride do psiholoških problemov, ko se začneš spraševati, zakaj bi jedla, če nisi lačna, in razmišljanja, da se boš zredila, če boš jedla.
Postopoma bo vsak dan lažje. Telo se bo navadilo, kdaj dobi za jest.
Vztrajaj, ker se SPLAČA!
LP
Draga Katarina,
moram ti povedati, da se nič ne bo dalo narediti na hitro, čeprav si še tako želiš, da bi se to takoj končalo. Problem ni samo v hrani in ti ne morem reči, da začni jesti redne obroke, ker ti to ne bo pomagalo. Glede na to kako si opisala dogajanje okoli hrane gre pri tebi za očiten prehod iz anoreksije v bulimijo. Čeprav se tebi tvoja telesna teža ni zdela prenizka pri 45 kg je to za tvoja leta premajhna telesna teža. In dobro je, da si dobila še 4 kg gor, čeprav na način ki ni ustrezen.
Sprašuješ kaj storiti. Moram ti povedati, da boš sama to težko premagala. Potrebno je, da si poiščeš strokovno pomoč – da greš na terapijo ali svetovanje, ali da se priključiš podporni skupini za pomoč ženskam z motnjami hranjenja. Pri motnjah hranjenja ne gre zgolj za to, da ne ješ takrat ko si lačna, da stradaš oz. da ješ takrat ko nisi lačna, ko si sita in da se ne moreš ustaviti. To so le zunanji vidiki tega kar se dogaja pri motnjah. Pomembno je tisto kar je v ozadju. Koliko časa že trajajo te težave, kdaj se je začelo, kaj se je takrat dogajalo? S čim nisi zadovoljna pri sebi, v svojem življenju – ali je kaj takšnega kar ti je težko pa tega ne moreš nikomur povedati, ali lahko rečeš da si jezna, žalostna, lahko rečeš ne ko hočeš? Potrebno je pogledati kaj sproža te napade po hrani in kaj je sprožilo potrebo po stradanju. Če boš delala samo na tem, da boš začela uvajati redne obroke in ne boš pogledala kaj je v ozadju te potrebe po stradanju oz. po prenajedanju, ti redni obroki ne bodo pomagali oz. ne boš zmogla jesti tako kot drugi ljudje. Vprašaj se kaj ti hrana nudi, kdaj se ti zgodi, da jo najbolj potrebuješ – v kakšni situaciji – ko ti je dolgčas, ko si osamljena, ko si žalostna, te je kdo užalostil, prizadel – poglej kaj se dogaja s tabo v trenutku oz. pred tem, ko začutiš, da potrebuješ hrano?
To boš težko storila sama, zato bi bilo dobro, da se obrneš na koga, ki se s tem ukvarja. Lahko ti posredujem ustrezne naslove in imena ljudi v tvojem kraju, če si kje izven Ljubljane, lahko pa se obrneš direktno na naš naslov [email protected] in bomo skupaj pogledali kako naprej.
Lahko si pomagaš, vendar potrebuješ pomoč. Dobro je, da se zavedaš, da to kar počneš ni v redu. Vendar je potrebno nekaj v zvezi s tem storiti, da bi lahko zaživela polno življenje brez težav, ki te obdajajo sedaj.
Verjamem, da te je strah komurkoli osebno zaupati kaj se dogaja s tabo in kaj počneš. Vendar so ljudje, ki so pripravljeni prisluhniti, ki razumejo, da je težko in ne obsojajo. So tu samo za to, da skupaj iščete pot ven iz tega pekla.
Srečno.
Tatjana
katarina ne znam svetovati niti sebi, kaj sele drugim, tako da nekih nasvetov ne mislim dajati, lahko te le malo “potolazim”. tvoja in moja zgodba imate neke skupne vzorce. tudi jaz sem na hitro shujšala 10kg in se nato zacela PREnajedati, nato spet shujsala za 12kg, potem spet prenajedanje itd itd. nocna mora… vsakic sem si obljubljala da je danes pa RES zadnjic in da jutri zacnem spet s kako dieto, ali pa stradati… in pa tist obcutek sramu… skrivanje hrane… ce pomislim da sem izgubila ze vec kot dve leti zivljenja s tem da se ves cas ukvarjam s tem kaj bom jedla, kaj ne smem jesti itd…in na to da imam sele dobrih 19, kar pomeni da sem si zafurala najlepsa najstniska leta…
katarina, ne vem koliko casa ze traja vse to pri tebi, ampak ne dovoli, da ti bosta pocasi v zivljenju ostala samo se hrana in hujsanje. poisci si pomoc (ceprav si verjetno sedaj prepricana, da ti jo pa res ne rabis in pa da ti bos ze nekak se sama znajdla, samo voljo moras zbrati). zasvojenost s hrano je pekel, ne bos se mogla sama potegnit ven iz njega, potrebujes nekoga, ki te bo usmerjal. tvoje telo je ritem vrjeten ze popolnoma izgubilo zaradi vec mesecnega stradanja, potrebovala bos ogromno samodiscipline in volje, da bo telo spet zaznavalo obcutek lakote in sitosti. in potrebovala bos ljubezen do sebe. in da bos to našla, potrebujes za zacetek nekoga, ki se bo pogovarjal s tabo in te razumel.
drzim pesti zate!!!
Draga Kia, tvoje pismo je polno nežnosti in razumevanja. Tokrat te vrstice namenjam tebi. Kot si rekla si stara šele 19 let in nič ni še izgubljeno. Čeprav se ne boš mogla vrniti v ta leta, ki so ostala za tabo lahko leta, ki prihajajo doživiš tudi v polnosti. Ne vem kako si ti in ali si zase poiskala kakšno pomoč. Želim ti povedati, da za nič na tem svetu ni nikoli prepozno. In vedno je čas tisti, ki je na razpolago. Kar želiš narediti lahko narediš kadarkoli, ne glede na starost, če so želje tvoje . Vztrajaj na tem, da bo tudi zate nekoč bolje in tudi ti poišči nekoga, ki mu lahko zaupaš, če seveda to že nisi storila. Želim ti veliko sreče.
Lep pozdrav,
Tatjana
TatjanaR, strinjam se z vami, da je še kako pomemben problem, ki je v ozadju, saj se je zaradi njega vse skupaj začelo. Sem pa prepričana, da je treba oba problema (vzrok+hrana) reševati istočasno.
Ko pride do tega, da se hočeš prenajest/stradat/bruhat, se moraš vprašat, če si fizično lačna. Ampak pri motnjah hranjenja je fizično lakoto težko prepoznat, zato tu pridejo do izraza redni obroki. Če si lačna, jej. Če nisi, se vprašaj, zakaj vseeno hočeš jesti. Kaj je tisto, kar ti bo hrana nadomestila? Si osamljena, jezna, žalostna, te je strah česa…? Včasih se toliko časa sprašuješ, da te vmes mine potreba po hrani. 🙂 Ko ugotoviš vzrok, imaš spet dve varianti: če ga lahko popraviš, ga popravi, če ga pa ne moreš, pa ga sprejmi in se ne maščuj s hrano sami sebi.
Če te pri vsem tem nekdo vodi, je pa res veliko lažje, zato si le poišči pomoč…
Srečno!
Tina prav imaš ko praviš, da je potrebno oboje reševati istočasno. Eno brez drugega ne vodi nikamor, oz. lahko prideš delno ven iz tega začaranega kroga, potem pa zopet padeš nazaj noter. Potrebno je gledati oboje.
Včasih se nam vprašanja res kar naprej podijo po glavi pa ne najdemo odgovorov. Naši možgani so naravnani tako, da jih tudi ne bomo našli, če nismo psihično pripravljeni sprejeti tega kar je v naši podzavesti (obrambni mehanizmi, ki nam pomagajo, da živimo). Včasih tudi hočemo pa spet nočemo razmišljati o tem kar se nam dogaja, včasih pa res enostavno ne vemo. Veliko je stvari.
O tem ali lahko nekaj popravimo ali ne pa je spet stvar o tem-ali se problem tiče nas-se pravi, da je naš, ali je od koga drugega, vendar vpliva na nas. Če gre za nas se lahko odločamo zase, pri drugih pa res lahko spet sprejemo odločitev kaj bomo storili, če naših potreb, želja misli ne bodo upoštevali – lahko oddidemo, sprejmemo, da oseba takšna je, se odločimo, da bomo kontaktirali le toliko kot rabimo ali da ne bomo dovolili, da bi reakcije druge osebe kakorkoli vplivale na nas. In to vse je težko doseči. Vse je proces. Celotno okrevanje traja. Učimo se namreč celo življenje. Je pa možno.
Vendar menim, da imamo možnost izbire. Kot praviš tudi ti sama.
Lep pozdrav ti želim,
Tatjana
Eno vprašanje samo..če nekaj dni pojem na dan bolj malo (500kcal ali manj), me začne ful matrat.Namreč počutim se popolnoma brez energije, komaj se premikam, noge kar vlečem za sabo, tudi če grem spat, se v spanju komaj obrnem okrog, kot da bi mi roke pa noge omrtvele (tak šibke, slabotne so).Ker se to drugim tudi če so več dni brez hrane ne dogaja, zakaj se meni? Zakaj lahko ene zdržijo z 200kcal na dan po več tednov, jaz pa imam občutek da bom “zlezla” skupaj, če ne bom pojedla nekaj.Pa nisem lačna, niti apetita nimam, sam ta upad energije.Drugih težav nimam.
Pa še to bi vprašala..menstruacijo sem imela nazadnje februarja, od takrat naprej pa več ne.Kdaj bi bilo vredu obiskat zdravnika, če je ne dobim? Pravijo, da včasih zaradi stresa in podobnega lahko pride do tega, da menstruacije par mesecev nimaš, ampak da ne bi bilo kaj dolgotrajno narobe, raje preventivno vprašam.
Pozdravljena Katarina,
pri tebi je problem v tem, da poješ premalo hrane. Odrasla oseba potrebuje od 2000-2500 kalorij na dan. Praviš, da lahko drugi zdržijo z manj več tednov. Mogoče nekaj časa lahko telo zdrži, vendar ne dolgo-kmalu postane šibko, utrujeno in nimaš moči za nič-kot se dogaja tebi. To da se tudi v spanju težko obrneš ti pove kako na meji je že tvoje telo.
Praviš, da ne ješ ker nisi lačna. Pri motnjah hranjenja se občutek lakote in sitosti poruši in skoraj izgine, tako da verjamem, da ne čutiš potrebe po hrani v smislu fizilčne lakote, vendar jo telo vseeno čuti. Ker ne dobi dovolj se pojavijo težave. Ena izmed posledic stradanja je tudi izguba menstruacije. Tu ne gre za stres ali kakšno drugo težavo, temveč za pomanjaknje hrane. Ne boš je dobila nazaj dokler ne dosežeš neke minimalne telesne teže, ki bo odgovarjala telesu, da se vrne menstruacija nazaj. seveda to dolgoročno lahko postane težave, če je dalj časa ne boš imela – kar se tiče kasnejše želje po otroku.
Svetujem ti, da greš k osebnemu zdravniku, da pogleda kako je kaj s tvojo krvno sliko, kaj se dogaja v tvojem telesu. Vendar bo edina rešitev da začneš jesti. Tako kar se tiče menstrruacije in kar se tiče utrujenosti. Lahko se ti pojavijo še druge posledice zaradi anoreksije pri zdravju – poleg omedlivic, vrtoglavic, lahko pride zaradi pomanjaknja hrane do krhkosti kosti – skoraj vsak majhen udatrec lahko povzroči, da se ti lomijo, lahko pride do gangrene, do povečane dlakavosti po telesu in celo hujših zdravstvenih težav, če ne boš jedla tudi do smrti.
Samo uvajanje redne prehrane pa ne bo rešilo tvojih težav. Motnje hranjenja so odgovor na stiske ki se v človeku pojavijo, so klic na pomoč, način kako preživiš nekaj kar drugače ne moreš sprejeti.
Poišči si pomoč. Terapevt ali svetovalec ti bo znal prisluhniti brez očitkov, brez obsojanja. Vendar si moraš želeti živeti, želeti si moraš, da želiš pomoč. Sama ne boš zmogla.
Pazi nase. Srečno,
Tatjana
Katarina, 500 kcal na dan je zelo premalo!!! Tako kot avto rabi gorivo, da te kam pripelje, ga rabi tudi telo za svoje delovanje. Rezerva sicer nekaj časa deluje, ampak slej ko prej se izprazni in crkne. In tudi telo lahko crkne. Si pripravljena sprejeti to? Najbrž ne, zato se le potrudi, da mu nakloniš vsaj tisto malo, česar te prosi.
Sreča ni odvisna od številke na tehtnici. Dokler se ne boš imela rada takšna, kot si, te noben izgubljen kilogram ne bo osrečil.
Srečno pot!
Spoštovani
Prosila bi vas za pomoč.Odločila sem se, da v kolikor boste presodili, da je moja težava “dejanska” (meni se sploh ne zdi, to kar počnem težava, kaj šele da sem bulimik/anoreksik/prekomerni jedec – zdi se mi, kot da to kar počnem, počne veliko ljudi), bom kontaktirala skupino za motnje hranjenja in poskusila najti rešitev za svoje težave.
V prvem sporočilu, ki sem vam ga napisala, sem povedala o stradanju in prenajedanju.Dva tedna nazaj, ko je tehtnica pokazala 54 kilogramov, sem se odločila da je s tem konec.Začela sem bruhati.Bruham ne vsak dan (ne bruham takrat, kadar se držim jedilnika), sicer pa poskušam izbruhat vsaj toliko, da v želodcu nimam občutka polnosti, ki ga ne prenesem (bruham nekje 3x tedensko, včasih večkrat na dan) – zvečer ne morem zaspati, v kolikor imam v želodcu hrano, ker me spravlja ob živce.Na bruhanje mi gre za vsak, ko karkoli jem.Nesrečna sem če jem, utrujena in lena če ne jem.Brez hrane ne morem, s hrano pa tudi ne.Že skoraj 3 mesec mineva, odkar sem brez menstruacije, za kar me tudi že počasi precej skrbi.Ne bi želela postati neplodna, saj imam otroke rada.Nočem pa biti debela in zavaljena, kot sem sedaj.Ne vem več, kaj naj naredim, saj skoraj veš čas razmišljam o tem, kako se naj izognem obrokom doma, kako naj neham mislit na hrano, kako naj prikrijem bruhanje, v kolikor so starši doma.
Najbolj me jezi, da kljub temu, kako zelo se ubadam s prehrano, imam še vedno odvečen špehec – nosečniški trebuh in debela stegna.In najbolj kruto je to, da ljudje ne vidijo tega špeha – ali pa se delajo, da ga ne vidijo, da bi se jaz počutila boljše.Ne upam nosit kratkih hlač,letos me kopalke spet ne bodo videle. Ko sedim, se mi trebuh nakolobari in izgledam kot “špeh” bomba, ko se vsedem se mi stegna sploščijo in povečajo obseg za 5x, špeh mi prav visi.In jaz sem tako nesrečna.Par dni nazaj sem med prenajedanjem celo jokala – tako sem si želela nehati, pa nisem mogla.Bilo mi je hudo, bilo me je sram, ampak tista sila ki te kar vleče.. potem sem tudi bruhala.Ko sem začela jesti, sem se s celo torbo dobrot skrila v klet našega bloka in si privoščila.Pa mi vest še tam ni dala miru.
Glede na to, kakšno postavo imam, bi človek rekel, da jih imam sigurno 58 – 60kg.Imam jih pa 51/52.Hočem shujšat, a ne na račun svojega zdravja oz. ne na račun dolgoročnih posledic za svoje zdravje.V bistvu mi je vseeno za uničeno sklenino, ki jo bom pridelala z bruhanjem, vseeno mi je za vse ostale posledice, a otroke bi nekoč rada imela.
Mogoče imam težavo, ampak se tega ne zavedam.Starši so mi vcepili v glavo ko sem bila mlajša, da naj se ne delam, da imam probleme, naj se ne smilim ljudem, ker je to najslabše.In zato še danes ne znam ločit pravih problemov od namišljenih.Prav tako ko berem o wanna be anoreksičarkah/bulimistkah in podobno ter kako ene punce pri 55kg na 160 cm označujejo same sebe za anoreksične, ker se en teden stradajo in ker je to češ v modi, mi postane slabo, prav tako raznorazne pro ana-mia spletne strani, kjer oglašujejo motnje hranjenja kot nekaj, v kar se lahko prisiliš in to pač počneš, ker je v modi.Kaj pa če sem jaz enaka? Sebe nimam za anoreksičarko ali kaj takega, ampak kaj če si samo namišljam, da je to problem? Da si sama ustvarjam probleme? V bistvu si jih res, ker sem sama odgovorna za svoja dejanja, ampak… upam da kdo razume, kaj hočem reči.V čem je meja med namišljenimi problemi in dejanskimi? Če pomislim – ali bi lahko nehala s tem? Je odgovor, da ne vem, ker v bistvu nekako nočem nehat .. ali pa samo ne morem? Ne razumem sama sebe.Kaj natančno definira, kdaj je to bolezen – motnja hranjenja in kdaj je to samo občasno?
Prosila bi vas za presojo, kajti sama tega ne zmorem.
Najlepša hvala za vašo podporo, ker jo res rabim.
Katarina
Draga katarina,
kar prestajaš mora biti res hudo zate in za vsako drugo dekle, ki to doživlja. V prvi vrsti naj ti povem, da nisi sama, da je še veliko deklet, ki razmišljajo podobno kot ti in so v stiski, ker ne morejo in ne znajo nehati. Ni razlog v tem, da nočeš nehati, ampak verjamem, da res ne vidiš kako bi lahko nehala. Motnje hranjenja ti namreč pomagajo v tem, da na ta način izraziš in /ali potlačiš svoje probleme s katerimi se ne moreš ali ne znaš soočiti. To ni modna muha kot nekateri pravijo in ni nekaj s čimer bi lahko prenehala čez noč. Saj se tudi nisi zavestno odločila zdaj bom pa imela motnje hranjenja in konec. Razumem zakaj ne verjameš, da bi lahko nehala. Težave,povezane s hrano so samo zunanji dejavnik tega kar se v tebi dogaja. S hrano skušaš reševati svojo bolečino, strah, dvom, nezaupanje-probleme s katerimi se srečuješ. Razmisli malo kako se počutiš preden greš jest – verjetno ne ravno lepo. kakšne misli se ti podijo po glavi-te je kdo razjezil, užalostil, prizadel, ponižal, vzel pravico, da odločaš zase? Vse to, če ne zmoreš ravnati s tem, ker se nisi naučila kako se postaviti zase se lahko održa skozi hrano.
Nihče ti nima pravice reči, da nimaš problemov oz. da so namišljeni. Tudi tvoji starši ne. Ravno oni bi ti morali stati ob strani in te podpirati v tem, da se naučiš kako jih reševati. Vsak človek drugače čuti kaj je njegova težava oz. problem. Kar čutiš je zate resnično, kar doživljaš kot problem je problem. Tudi če ga drugi tako ne doživlja. Tudi ne more razumeti, če sam s tem nima težav. Tako te tudi ne bojo razumeli glede problemov okrog hrane – ker mnogi mislijo, da lahko ješ, če hočeš, vendar je pri motnjah hranjenja drugače. In ti katarina imaš motnje hranjenja. Poišči si pomoč. Pojdi na razgovor vsaj prvič, da boš videla kaj ti lahko ponudijo, postavi vprašanja, ki se ti podijo po glavi, da vidiš ali bi bilo svetovanje zate primerno. Drugače pa vem, da ravno sedaj na Društvu Muza (tel.št. je 01/425 03 38) oblikujejo novo skupino za pomoč pri motnjah hranjenja. Pokliči jih in se pozanimaj, če je še prostor. Naj te ne odvrne če ga ne bo več. Razmisli o individualnem svetovanju. Enako kvalitetno delaš na sebi.
Tvoja razmišljanja o telesu so nekaj običajnega za motnje hranjenja. Bojiš se, da se boš zredila, zato drugim ne verjameš, da nisi debela. Imaš popačeno dojemanje svojega telesa. Skozi telo izražaš česa nočeš in na ta način poveš kaj se s tabo dogaja.
Seveda ne veš če hočeš nehat s tem, ker ti ta način ravnanja s sabo prinese tudi nekaj pozitivnega – te pomiri, vsaj za tisti trenutek, ko ješ? Ti daje užitek, pomaga da ne razmišljaš o sebi? To kar vidiš pri hrani pozitivnega bo potrebno poiskati druge načine ravnanja. Delati boš morala na sebi. Iskati nove načine za to, da izraziš probleme in to kar doživljaš, pa te spravlja v stisko.
Katarina še enkrat ti povem. Tvoji problemi so resnični. Menstruacijo izgubiš takrat kadar je tvoja telesna teža prenizka, ko telo ne dobi dovolj hrane in nima dovolj snovi za tvorjenje hormonov, ki so potrebni za to, da imaš menstruacijo. Če boš začela z rednimi obroki in redno prehrano boš dobila menstruacijo nazaj. Poišči si pomoč, da boš lahko živela bolj kvalitetno življenje in bila bolj zadovoljna s sabo. Je možno priti ven iz tega. Je pa potreben trud in odločitev. Kar pogumno. Želim ti srečo.
Lep pozdrav,
Tatjana