Motnja?
Zdravo!
Že par let se zdravim za depresijo, bipolarno motnjo. Pred dvemi leti sem imela nek preblisk – poskus samomora. Od takrat naprej nekako sem postala izredno stroga do sebe, psihiatrinja mi je rekla, da kar mi pač ni uspelo takrat, da podzavestno delam sedaj s tem, da ne jem, ne spim in tako. Zanima me v bistvu to…ali imam kakšno motnjo hranjenja? Ne bi rada zašla v to, zato me zanima. Problem je v tem, da sem sposobna zdržati tudi par dni (4-5) brez hrane. Dejansko če imam občutek sitosti (ne prenažrtosti), mi je slabo in me sili na bruhanje. Niti ni potrebna sitost, glavno je, da čutim, da želodec ni prazen. Na silo bruham ne, imam pa mejo čedalje nižjo. Včasih je dovolj že, ne vem, ena banana v celem dnevu in mi je preveč. Potem se pač “kaznujem” z dvodnevnim postom. Problem je tudi v tem, da se imam še vedno za žensko z močnejšo postavo, čeprav najbrž temu ni tako, glede na številko konfekcije. Vse vem, da ni dobro, da stradam, da ni zdravo, pa vendar…ne morem ven iz tega.
Uf, koliko vsega se ti je nabralo. Zadnja leta so najbrž kar naporna za tebe. Postavila ti bom nekaj vprašanj, da bom lažje razumela celo sliko dogajanja in ti odgovorila na tvoja. če ne boš zmogla ali hotela na katerega odgovoriti, ga spusti.
Koliko časa že pri sebi opazaš ta občutek, da se ne počutiš dobro s hrano v želodcu in ali si v tem obdobju zgubila tudi kaj kg? Koliko trenutno tehtaš? In če ješ, kaj ješ? Se ti misli vrtijo okoli hrane?
Vem, da sem ti zastavila kar nekaj vprašanj, vendar ti bom lažje odgovorila na tvoje, ki si mi ga zastavila zgoraj. Super, da hodiš k psihiatrinji na pogovor. Najbrž jemlješ tudi kakšna zdravila. Ti pomagajo srečanja s psihiatrinjo?
Praviš, da si pred leti skušala narediti samomor – kaj te je gnalo v to in kako si danes s temi mislimi?
Upam, da boš našla moč, da odgovoriš na vsa ta vpršanja, ki sem ti jih zastavila.
Najbrž gre pri tebi za neko motnjo. Veš, velikokrat se zgodi, da se potem kakšna motnja prepleta. Vendar se da vse pozdraviti. Prvo kar je potrebno narediti je počsitit pred svojim pragom in si priznati s kakšnimi težavi se soočamo. To pa ti že počneš. Dejstvo, da hodiš na pogovore k psihiatrinji je pohvalno in kaže na to, da ti ni vseeno zase in prav je tako. kar vztrajaj pri tem. Kako pogosto pa hodiš k njej?
Želim ti vse dobro.
Tatjana
Pozdravljena.
Ni mi problem odgovorit na vprašanje. Zdaj ne več. Vedno sem bila bolj močne postave, po porodu pa zelo močne (92 kg pri 173 cm) Takrat sem se malo zamislila in pač začela hujšati (ne jesti, dejansko stradati). Shujšala sem nekako na 65 kg in se pučutila odlično. Trenutno imam 62 kg (+ – 1). Kaj jem? Ko jem, jem vse, ni mi važno kaj je. Sem pa dejansko mesojedec, tako da meso na mojem krožniku nekako mora biti. Naj povem, da imam po mnenju zdravnice kar prenizek holesterol. Da ne mislim na hrano…bi se zlagala, če bi to rekla. Niso pa to neke obsedene misli, da si predstavljam, da jem, da je pred mano polna miza hrane in ne vem kaj… bolj je v smislu tega, kaj bom kuhala…in pa…kako se bom izognila temu, da bi jedla. Domači so me že “naštudirali”, sploh mož, vendar pa njigova reakcija name vpliva ravno obratno. Če mi reče, da moram jest, tisti dan sigurno ne bom.
Samomor… ja… Ne vem, če vam povem po pravici, res ne, zakaj. Preveč veliko stvari se je nabralo, je pa dejansko res, da sem od tistega časa precej bolj stroga do sebe, celo prestroga po mnenju psihiatrinje. Z njo se pogovarjam pribl. enkrat na mesec in pol. Jemljem zdravila, in sicer cipralex 1x na dan in pa helex po potrebi (se ga izogibam, kakor se le da).
Najlepše se vam zahvaljujem za vaše razumevanje in vaš odgovor.
Draga Tjaša, bi rekla na tvoje vprašanje, da imaš težave s hrano vsekakor. Vse zgoraj opisano kaže na to – misli, upor, ko drugi rečejo, da jej, način hranjenja, občutki ob tem,…
Dobro pri tem je to, da itak hodiš k psihiatrinji, slabo pa to, da je 1x na mesec in pol definitivno premalo, da bi lahko sebe začela ceniti, se imeti rada in si namenila življenje, ki si ga zaslužiš. Dejansko sedaj, kot priznaš tudi sama, trpinčiš sebe. Stvari, ki so te prej gnale v samomor, so ostale najverjetneje nerazrešene in sedaj kot si že ugotovila tudi s psihiatrinjo, rešuješ to preko hrane – v smislu kaznovanja sebe, kot nek izhod preusmeritev misli in še bi se našlo. Da bi se rešila iz tega kroga, bi poleg psihiatrinje potrebovala še psihoterapijo. In to ti res priporočam. Psihiatrinjo obdrži, vendar skozi terapijo boš lahko delala konkretno na sebi in razreševanju obstoječih težav. Seveda je ta oblika plačljiva, vendar se lahko kje zmeniš tudi brezplčano, v kolikor bi bil denar težava. Dejstvo je, da se nimaš rada, kar priznavaš tudi sama. Da bi lahko svobodno zadihala je to pot po kateri ti svetujem, da greš. Vredna si, da se ljubiš in iskreno to lahko storiš le sama s konkretnos trokovno pomočjo.
Vse dobro ti želim,
lp
Tatjana