Ja, je že tako da so polulane školjke in nogavice poleg postelje naš vsakdan:))). Pri nas polula školjko…ne boste verjeli…mlajša hči. Tudi vodo redko potegne za seboj, kar pa jezi predvsem moža in ne toliko mene. Tako da mora otrok za seboj lepo obrisati in potegniti vodo. Deklica je še majhna, ampak učiti jih je potrebno od malih nog.
Meni gredo pa zelo na živce pozabljene nogavice. Ampak moram zopet reči, da ji mlajša hčerka bolj pogosto pušča po stanovanju kot mož:)))). Najdem jih lahko povsod, ker ji je vedno vroče v nogice in jih daje dol in popusti kjer je. No, sedaj ji enostavno ne oblačim več nogavic in jih tudi ni potrebno več pobirati oziroma opozarjati otroka, naj to stori. Ko pa srečam kje nogavice od moža, jih enostavno prestopim in spregledam. Saj jih pospravi. Ugotovila sem namreč, da je škoda mojih živcev, da bi se obremenjevala s takimi stvarmi. Meni se zdi v življenju kaj drugega pač bolj pomembnega recimo zdravje, razumevanje v družini, skupni pogovori, prijazna beseda, nasmeh….življenje je vse preveč kratko, da bi si ga grenili.

Kdo bi si misli, da bo zadeva dobila take razsežnosti.
1. cmokanje pri jedi: to je bil zame grozovit problem od pubertete dalje; ni me motilo le pravo mlaskanje, ampak vsako “zvočno” žvečenje, grizenje jabolk, srkanje, smrkanje, celo glasno dihanje; in nikakor ni povezano samo z možem; v službi sem iz sosednje pisarne slišala sodelavca, ki je jedel jabolka; nisem se mogla več koncentrirati; mejilo je že na psihozo; doma smo pri obedih zadevo uredili tako, da smo si pač ustvarili ustrezno zvočno kuliso, dober CD in prijetno kramljanje; resnega poglobljenega branja v navzočnosti kateregakoli cmokalca pa še vedno nisem sposobna, tudi če gre za mojega lastnega, nadvse ljubljenega otroka;
2. nogavice zame nikoli niso predstavljale problemov;
3. še moje dodatno mnenje o lulanju: v naši družini (otroci so že odrasli) že dolgo vsi lulamo sede; niti spomnim se več ne, čigava ideja je bila; zdi se mi precej bolj deplasirano letati za uporabniki stranišča, jih sproti siliti, naj čistijo za seboj, ali pa to “iz ljubezni” brez napora delati za njimi.

Karmen

Pogovorite se z možem o stvareh, ki jih drug pri dugem cenita in ki so vama všeč – in začnita se osredotočati na njih.

Tisto, kar vas moti, pa lahko rešite potem tudi drugače:

npr. Res bi bila vesela, če bi lahko malce stišal TV ali pa Zelo bi cenila, če bi dvignil pokrov, ipd. (upam, da ste razumela).

Pazite na ton in trenutek, ko to govorite. Ton naj bo umirjen, trenutek pa dobro izbran – npr. uvedita dnevno “urico za pogovor” in se takrat pogovorita o vseh vajinih načrtih, željah, občutkih in težavah. In ostanite spoštljivi – sicer stvar ne deluje.

Ne pustite se zmesti, če bo vaš mož nespoštljiv. Vztrajnost se vedno izplača – in če boste VI vztrajna (in spoštljiva), se bo tudi on premaknil v isto smer.

Sicer pa lahko najdete še kakšen koristen nasvet za vaše življenje tudi na straneh:

http://come.to/komunike/

In majhen namig: tisto, kar piše, da so motivacijska sporočila, so vmes tudi življenjski nasveti. Poglejte, morebiti boste našla kaj zase ali za moža. In potem na tiskalnik, pa malce skrivnostnosti, potem list “pozabite” na mizi – in mož ga bo prebral – vaš prvi korak pa je narejen USPEŠNO.

Veliko sreče.

Jaz lulam sede, tudi zato, ker jaz čistim kopalnico.