Najdi forum

Prosim, dajte mi razložit: zakaj se očetom j…. za svoje otroke? Kako lahko zaplodijo froca in potem se delajo, kot da ga ni? Potem čez sto let pa mislijo, da bojo s kešem vse popravili.

Moški so brezčutni, ne znajo poslušat in jih nasploh briga. Samo da imajo svojo kariero, ostalo pa en podenj.

Saj se nam ne!
Delamo pač kot vemo najbolje:
– delamo po liniji najmanjšega odpora
– poslušamo hormone
– učimo se v izobraževalnem sistemu, ki nam omogoča odlično nepoznavanje sebe in življenja
– sledimo projeciranim vrednotam življenja s strani medijev
– za partnerski odnos nas ni nihče pripravil
– in ko nam drugje ne uspeva najdemo mašilo v karieri..

Torej takšni smo moški, kakršnega si tudi ti kupila. V kolikor potrebuješ več, je cena večja. Plačuje se v poznavanju sebe, komunikaciji, razmejevanju odgovornosti, stalnem učenju.. Naporno, a vredno cilja.

on

ga nisem nič kupila, me je kar on zaplodil!

nima smisla…

življenje te še čaka, pa morda paziš kaj boš “kupila” sama, očeta pač ne boš mogla spremeniti, stik preko podobnih težav so tudi dolžni najti starši, žal bo to v tvojem primeru težko…

želim ti vse lepo

Škoda se je obremenjevati z jezo in obžalovanjem o tem, za kaj smo bili prikrajšani. Sčasoma boš ugotovila, da si bogatejša prav zaradi takšnega očeta. Vse to trpljenje nas še bolj utrdi in iščoč odgovore postanemo širše razgledani in več zadev nam je jasnih. So imeli svoje vzorce, svoje strahove, delali so tako, kot jim je najdlje potegnilo, očitno več ni šlo.Morda tudi ti čutiš, da si krhka in občutljiva kot najfinejši porcelan, vendar je to tudi občasno počutje vseh ostalih ljudi. Sama sem svojo dušo zelo natančno prepoznala v knjigi Eme Kurent:Sonce in luna, poglej in mi povej, kaj meniš. Ko si tako jezna, bi uživala v dveh knjigah: Clarissa Pinkola Estes:Ženske, ki tečejo z volkovi in Johnson: ONA.

Poznam tudi družine, ki bi jim na prvi pogled zavidali družinsko srečo, so vedno nasmejani, skupaj držijo( ker če bi nekdo povedal resnično svoje mnenje, bi se sesuli kot domine pod matriarhatom ali patriarhatom), po sistemu”kaj bodo pa ljudje rekli” in ne postanejo nikdar tisto, kar so in si želijo.Nekateri svoje hrepenenje odnesejo v grob.Nekaterim nikoli ne preklopi na ljubezen do ženske, temveč bi želeli biti vedno sveže zaljubljeni, ko slišiš travo rasti.

Oče kot ignorant je pač veliko zamudil, ko ni znal ceniti otrok in uživati v svoji očetovski vlogi. Bil je nezrel in nedorasel, poln hormonov, misleč, da kaj zamuja, če ni IN v delu. Zdaj te je izgubil, ker si tvoje ljubezni ni zaslužil in ni zgradil zaupanja vrednega odnosa. So pa tudi časi finančno neusmiljeni in se bosta na tem področju lažje zbližala, če ti bo finančno pomagal, da se v prihodnje s tega naslova ne boš preveč mučila.

Verjemi, da če mlad par nima na začetku fin.težav, veliko dlje ohrani miren in ljubeč odnos, sploh če je tu še otrok.

Tvoje poslanstvo so tvoje sanje, dobro pa je vedeti, kakšen je oče in ga pospraviti v svoj predalček. Ti si zvezda tvojega življenja!

In potem ženske vidimo, da četudi smo se na zobe metale, smo samoumevne.Z vso modrostjo, ki jo premoremo, se trudimo za otročke, močnejši spol pa nas budno spremlja izpod časopisa, kavča,odkoder gleda tekmo in nadzira preko mobija, ko razvažamo otroke, srečujoč same sebe.

Ampak kako si pa ti spregledal, me pa zares zanima.

Dobro jutro – on. Ampak tvoj odgovor je pa “hladen”
Veš, tudi me bi lahko poslušale hormone in delale po liniji najmanjšega odpora, za partnerski odnos se pripraviš lahko sam, če si le malo realen in tega željan. Kar so ti starši dali, so pač dali, sam pa lahko določene stvari spremeniš, če jih želiš.
Tudi mamicam bi kdaj pasal kakšen dan frej in bi poslušale hormone, pa čakale, da kaj pade na talar, skuhanega, pa da bi kdo drug zlikal itd.
Ne morem razumeti, da ste tai tepci, da se ne morete vzeti v roke in kaj narediti. Seveda, radi imate družino, otroke – predvsem delati in želeti si jih-, pa dejstvo, da ste oženjeni, … Otroke moraš imeti rad, še prehitro bodo zrasli, ko ti bo žal, da si izgubil njihovo mladost, otroštvo.

Ne pisati take bedarije, ker s tem samo pakažeš, kako strašansko drži dejstvo, da ste očitno iz drugega planeta. Pa sami iz sebe norce brijete.

Prav lapo je videti očeta z otroci!!!
Če si res tak oz. tako misliš, se malo v roke vzemi.

LP,

Pozdravljeni!

Iz vašega pisma je najbolj in predvsem razvidna jeza na vašega očeta. Lahko vas razumem, saj bi kot otrok nujno potrebovali in tudi zaslužili njegovo ljubezen, podporo in prisotnost. Vloga očeta v družini, za normalen razvoj otroka, je enakovredno bistvena kot vloga matere. Še posebej pomembno vlogo pa oče odigra v razvoju identitete in ustrezne samopodobe v življenju deklic-žensk.

Ne vem, če vas bo tole potolažilo, pa vendarle: biti starš oz. mama ali oče je ena izmed zahtevnejših vlog v našem življenju. Žal nas nanjo nihče ne pripravi zares: za vožnjo avtomobila, na primer, moramo opraviti vozniški izpit, za vzgojo otrok pa ni predpisanega nobenega izobraževanja, vse je prepuščeno motivaciji in iznajdljivosti posameznika.

Tako se dogaja, da mnogi starši ne znajo zares vzgajati svojih otrok, tako očetje kot tudi matere. Vi ste bolj izpostavili očeta, ker imate sami takšno izkušnjo. Zgodb, podobnih vaši, je še zelo veliko, tudi ko se v Šoli čustvene inteligence pogovarjamo s slušatelji, je vzrok za marsikatero težavo prav neustrezna vzgoja. Starši svoje otroke največkrat vzgajajo po svojih najboljših močeh, a kaj ko tudi sami niso bili deležni ustrezne vzgoje! Marsikateri moški iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zna pokazati svojih čustev, ne zna izraziti naklonjenosti in se lahko zateče v delo in kariero, saj misli, da je dovolj, če bo domov prinesel denar, hkrati pa mu kariera daje tudi samopotrditev.

Kaj storiti? Možnosti je več, katero bomo izbrali pa je odvisno od naše zrelosti in pripravljenosti na spremembe. Lahko svoje starše do smrti krivimo in obtožujemo, ker nam niso dali, kar bi nam morali, ker so bili takšni in takšni … So ljudje, ki umrejo v zamerah in obtoževanju. S tem pa se v resnci izogibajo prevzemanju odgovornosti za svoje življenje.

Obstaja pa tudi drugačen scenarij! Sprijaznimo se s tem, da je bilo, kot je bilo, preteklosti se ne da spremeniti, lahko se le v sebi pomirimo z njo. Morda nam je v pomoč misel, da vse, kar se je zgodilo, se je z nekim namenom, le da ga mi morda še ne vidimo. Pravijo tudi, da vsakdo dobi takšne starše, ki mu prinesejo življenjske lekcije in priložnost za rast in osebno zorenje.

Zaradi pomanjkanja starševske topline in ljubezni, smo danes seveda lahko prizadeti, imamo slabo samopodobo, nizek občutek lastne vrednosti … A skušajmo to sprejeti kot dejstvo in videti, kaj lahko naredimo od danes naprej. Vzemimo svoje pretekle izkušnje kot priložnosti, kot izziv, da stopimo na pot osebne rasti. Svojo prizadetost in bolečino lahko pozdravimo, svojo samopodobo spremenimo, občutek lastne vrednosti povečamo … Nič ni nemogoče in prav slabe pretekle izkušnje so lahko spodbuda za to.

S takšno naravnavo se lahko osvobodimo od preteklosti in ko smo dovolj zreli tudi odpustimo svojim staršem ter gremo pomirjeni naprej. Poznam ljudi, ki so to že storili! Odpuščanje je seveda proces, ki se ne zgodi čez noč, vije se skozi več faz. Odpustiti nekomu, ki nas je globoko prizadel, pomeni biti tudi ga sposoben razumeti in se vanj vživeti, čeprav nam je lahko to zelo odbijajoče in tega ne želimo. Vendar pot do razbremenitve preteklih prizadetosti vodi ravno preko tega. Je pa to dolg proces, za katerega se moramo čutiti dovolj zrele in se za to odločiti, ko prepoznamo, da nočemo biti več suženj svojih neprijetnih občutkov.

Morda vam lahko pomaga, da svoje občutke in čustva izrazite na papir, da pišete svoj intimni dnevnik. Na ta način boste sprostili svojo čustveno bolečino in postopoma naredili prostor tudi ljubezni. Prava ljubezen, ki prihaja iz našega višjega jaza, pa vedno zdravi, celi in osvobaja!

Vse dobro vam želim!

Boštjan Trtnik Šola čustvene inteligence http://www.cdk.si/sci

Saj nisem spregledal, verjetno je le to, da višje ko se vzpenjaš boljši je razgled – učimo pa se celo življenje..
Rastemo pa intenzivno žal le skozi izkušnje, bolečine – tako bo imela s takšno izkušnjo tudi “hčerka” možnosti, da preko sebe najde srečnejšo prihodnost.
Ja sem pa srečen, da moji hčeri ni potrebno napisati takšnih tožb, verjetno sem že odplačal sam..

Razgled je resda lep, samo človek postane strašno utrujen od vzpona. Se ti zdi, da je kdo popolnoma lahko zadovoljen z vsemi platmi medalje?

Kaj pa vem, z leti nam vrednote menjajo vrstni red in tudi cilji se spreminjajo.
Če je zadovoljstvo doseči cilj, potem je umetnost kako visoko si ga zadamo. V kolikor je to previsoko potem zadovoljstva gotovo ni, razlika med doseženim in ciljem pa je običajno odražena v stiski, bolezni..

Si ti srečen oz. je zate sreča tudi to, da so zadovoljni tudi tebi ljubi ljudje, ki te obkrožajo? Sama ugotavljam, da bi bila z nižjimi merili lahko popolnoma zadovoljna, vendar je v življenju edina stalnica sprememba, torej je vedno kaj, kar je še nejasno in povezano z odzivom drugih. Reakcija pa ni vedno odvisna od nas, temveč jo moramo sprejeti, kakršna pač je. Mislim, da je posredi vedno neka zaskrbljenost.Ali pa samo jaz tako mislim-ne vem.

New Report

Close