Moški & Ženska
Jani, dobro jutro. Iščem, pregledujem po naši klepetalnici, pa so smo vsi nekam utihnili, nekaj nas pa še vedno kokodaka. Ti je gospod Blaisem Pascal (francoski mislec in filozof) kaj poznan? Ko sem razmišljala o naših razmišljanjih, mi je prišla na misel neka njegova filozofija o nas ljudeh in sem jo poiskala. Če imaš čas, pa si jo preberi:
“Samoljubje:
Narava samoljubja in človekovega jaza je v tem, da ljubi samega sebe in samo sebe vidi. Kaj pa naj napravi? Ne more mimo tega, da je predmet, ki ga ljubi, poln napak in slabosti. Rad bi bil velik, pa vidi, da je majhen; rad bi bil srečen, pa vidi, da je nesrečen; rad bi bil popoln, pa vidi, da ga je sama nepopolnost; rad bi bil drugim predmet ljubezni in spoštevanja, pa vidi, da njegove napake zaslužijo le odpor in zaničevanje. V tej zagati se v njem spočne najkrivičnejša in prav zločinska strast, ki si jo je mogoče zamisliti: smrtno sovraštvo do tiste resnice, ki ga opominja in prepričuje o njegovih napakah. Želel bi jo ubiti; ker pa nje same ne more, jo, kolikor le more pobija v svojem spoznanju in spoznanju drugih. Se pravi, da se trudi na vse pretege, da bi drugim in sebi prikril vse svoje napake, in da ne trpi, da bi mu kdo nanje pokazal ali jih videl.
Nedvomno je hudo, če imaš kup napak. Še huje pa je, če si jih poln, a jih nočeš priznati, saj jim s tem dodajaš še eno: da se hote slepiš. Ne maramo, da nas drugi varajo; ne zdi se nam pravično, da si od nas želijo več spoštovanja, kakor ga zaslužijo. Zato pa tudi ni prav, če jih mi varamo in želimo, da bi nas bolj cenili, kakor zaslužimo.
…
Človeka je torej samo pretvarjanje, laž in hinavščina, tako v odnosu do sebe kakor do drugih. Ne mara slišati resnice in izmika se, da bi jo povedal drugim. Vsa ta nagnjenja, ki so daleč od pravičnosti in razuma, že po naravi koreninijo v njegovem srcu.”
No, Jani, morda bomo našli tudi kanček sebe v Pascalovem razmišljanju, kaj meniš. In glede na moje razmišljanje, katero pa ni vsakemu pogodu, bi pa lahko napisala še eno njegovo (Pascalovo) trditev:
“Domišljija ne more spreminjait bedakov v modrijane, vendar pa jih osrečuje!”
Lep pozdrav in zelo zelo prijeten dan, v službi in doma, ti želi
Marija
Se bom kar tu vključil.
Najprej pozdrav Andrejki, ki je ni tu, držimo pesti punca, izgorevaš za svoje otroke, družino, a je lahko še kaj lepšega počet?
Fajn porihtejte stvari, mi bomo pa že klepetali, samo, izgleda, da bi bilo dobro, da klepet prenesemo, kot hujšanje, vedno znova na prve strani.
Marija!
Čeprav se priključujem tu, sem bral tvoj odgovor zgoraj, o sprehodu po dežju, pa sem zopet ostal brez besed. Ne vem, kaj počneš v službi, a zagotavljam ti, da bi lahko imela še sto poklicev.
Če boš kdaj pisateljica, se mi prosim javi.
Na vsa tvoja dela se vnaprej naročim in plačam akontacijo.
Moj e-mail imaš, če boš kdaj dobila, naredila svojega, mi klikni nanj, ti pošljem naročilo.
Veš, na koncu življenja, ko nas bodo spuščali v zemljo, bomo razmišljali o našem minulem življenju na tej zemlji. In vsak se bo, ali se vpraša, kako je bilo?
A sem bil zadovoljen, a sem, nekako izpolnil poslanstvo, a sem bil soljudem prijeten za bivanje, a sem jim bil v pomoč, a se me bo kdo spomnil po cem in bom s svojimi deli živel še dolgo, ali se bodo oddahnili, ker me ni več?
A sem si izpolnil vsaj kakšne sanje in hrepenenje, ali bom umrl neizpolnjen ali neizpraznjen, itd, itd,….
Nobeden, ma prav nobeden po moje ne sanja o tem, češ, škoda, ker nisem še več časa preživel v pisarni ali v službi. Vsakomur je žal za casom, ko ni bil s tistimi, ki jih ima rad, ali žal za časom, ko se je jezil, bentil, kregal.
Zato, Marija, te z užitkom berem, rad si filam dušo in ušesa z lepim, in zelo sem ti hvaležen za to nesebično razdajanje okoli sebe. Sem že nekoč povedal eno misel, pa jo bom še enkrat zate.
….Pustite svoje male škatlice, v katerih hranite ljubezen in prijaznost, odprte, dokler prijatelji ne umrejo. Govorite in širite okoli sebe ljubezen, prijateljstvo in lepe misli, da se njihova ušesa polnijo z dobroto in njihove duše hranijo s prijaznostjo.
Velike misli in besed, ki ste jih nameravali povedati ob njihovem grobu, povejte raje, dokler so živi….
Ravno ti pa ti počneš, Marija, čeprav nam, neznancem.
Ko te berem, mi non stop odzvanja v ušesih tista Šifrerjeva: Stoj Marija…kam odhajaš, koga puščaš za seboj? Tvoje misli, so rodile vso pšenico mojih polj….
Hvala ti, Marija, da žanjemo lepe misli iz tvojih polj…..
Ojla, Sašo, danes si se pa tudi raznežil. Tako prijetno dene to našim dušam. Kaj sem po poklicu in kaj bi še lahko delala, se sprašuješ? Joj, delam vse, kar je mogoče, kar mi pade na misel, zato v službi tudi nisem nesrečna in mislim, da tudi nikoli ne bom. Sem jutranji človek in večkrat pridem zelo zgodaj v službo in takrat postorim čuda stvari, zato se lahko vsake toliko časa posvetum tudi klepetu z vami. Lahko bi odprli novo temo, ampak na tem naslovu “Moški & Ženska” se vsaj nekateri dobivamo, ni res? Zato mi je ta stran zelo všeč in vsake toliko časa skočim nanjo, pogledam če kje piše “novo” in povem ti, Sašo, srce mi kar zatrepeče, tako se razveselim pisanja, pa naj bo kakršnokoli že, veselo, otožno, žalostno, skrb vzbujajoče, pikro …. Najbrž si prebral tudi ti vse tisto “novo” in si tudi ti nafilal baterije, tako kot si jih jaz. Ni čudno, če začne človek razmišljati, da postaja počasi “zasvojen” s tem klepetom. Ampak, bolje s tem, kot s čim drugim. In – rada sem z vami. Tista, veš, tista “stoj Marija, ……”, ta je pa tako dobra, da sem se do solz nasmejala. Si pa res en CUKRČEK, kot je dejala Andrejka. Andrejko pa prav pogrešam, je tudi eno tako bitje, ki ti požene kri po žilah, kajne. Ampak, materinstvo je materinstvo, se nam bo v ponedeljek tako “nalimala gor”, da bomo vse dopoldne le njo brali, verjemite!
Torej, Sašo, ko bom velika, bom pa …… pisateljica, ha, ha, ha. Lepe misli si mi poslal, naredila bom tako, kot je naredil Jani, “označi, kopiraj, prilepi …..” in bomo ponucali še kdaj!!! Menim da lahko, četudi poprej nisem vprašala, kajne?
Sašo, tako osvežilno deluješ, da ti človek nehote razkriva svojo bit. Javi se še kaj, bomo še malo vključili kakega filozofa, ki nam bo dal misliti. Prav?
Pogrešam tudi Janija, pa Huberta, vsi so “zu besetzt”. No, saj tudi jaz nimam prav veliko časa, imam pa eno veliko veliko prednost? Uganeš, katero?
Pozdravček ti pošilja,
Marija
Marija,
Pozdravljena, dva dni nisem bil v dosegu PC-ja na katerega bi lahko kaj napisal zdajle pa sem spet pri svojem. Imel sem slabo vest, ker se nisem mogel oglasiti. Pa tako zelo pogrešam tvoje pisanje. Danes imam še nekaj nujnih službenih opravil jutri pa sem spet v polni fromi. Imel se že tako slabo vest, da sem se bal, da bom izgubil kontakt.
Večino tvojih pisem sem si sprintal, da sem vmes še malo prebiral in podoživljal tisto kar si pisala (dnevi so bili takoj lepši) in mislim, da bom moral kar krepko tolči po tipkovnico da ti sporočim vse kar imam v glavi (kako kaj tvoj e-mail, če ga imaš že mi pošlji kaj, da ti odgovorim).
Želim ti čudovit dan in nestrpno pričakujem, da se bereva jutri, kot sem že rekel to mi je kot kruh, voda in sonce.
Lep in najlepši pozdrav
Hubert
P.S.
Oprosti za mojo neprisotnost, vedar je bilo to zunaj mojega vpliva!
Dragi prijatelj, hvala bogu, še si živ. Sem postajala že prav nesrečna, ker ni nikogar, ki bi se “obesil” sem gor. Hvala, ker si se ogalsil. Zdaj odhajam v šolo v Ljubljano (oh, o tem bova še lahko klepetala, mi boš, ker čutim, da imaš veliko znanja, tudi kaj pomagal??!), jutri zjutraj pa se bereva. Tudi jaz pogrešam najin klepet, morda še kdo, ki se nama pridružuje, kdo ve. Malce sva klepetala s Saškom, pa je danes odsoten. Torej, bodi mi dobro in lep pozdrav do jutri zjutraj. Aha, nekako (saj veš, to moje znanje računalništva je na bolj majavih naogah!!) mi je uspelo odpreti e-pošto, ki je:
[email protected]
Pa prijetno popoldne,
Marija