Se strinjam

Lep pozdrav

Hubert

Vse je manj ali več obarvano osebno in odvisno od značajev. Včasih pa je hec v tem, da človek ne pozna niti sebe dobro. Strinajm se s teboj, da kakšne toplejše zveze ne težko gredo od danes do jutri. Tudi sam sem sem tak, da potrebujem več časa, da nekoga popolnoma sprejmem v svoje predalčke.

Lep pozdrav

Hubert

Živjo, Sašo. Sem že v branju in veselju. Tudi jaz sem doma “omrežena” brez neta, kar bom skušala urediti v najkrajšem času, ker opažam, da sem postala “odvisna” od našega klepeta. Hvala za lepe in prijetne želje. Veš, Sašo, lepo se imamo toliko in tako, kot sami želimo in hočemo. Četudi je dež, četudi pada sneg, lahko v tem najdemo nekaj resnično lepega. Vedno to res ni mogoče, večinoma pa. In tako lepo sem se imela tudi jaz. Nabrala sem gobe, jih pripravila, pri tem pa sem se veselila vsake ure tega dne. Lep pozdrav do slišanja!
Marija

Dobro jutro, Hubert. Pa smo spet tukaj, spet bomo cel teden varno nekje spravljeni in vsakdo bo po svoje preživljal dneve. Upam, da si jih bomo znali mi – v tej naši klepetalnici, malce popestriti. Ugotavljam, da sem postala “odvisna” od te naše klepetalnice. Težko čakam novega pisanja, novih razglabljanj. Prebrala sem vsa “nova” mišljenja in razmišljanja (Tommy) in se v večih stvareh z njim strinjam, čeprav je Tommy vse skupaj zelo realno zapisal, realnost pa boli! Jaz pravim – sami smo tisti, ki nekaj delamo, ki nekaj hočemo, ki skušamo nekaj doseči in samo od nas je odvisno, kako se nam bo vse zasukalo, ali bomo naredili prav, ali ne in tako dalje. Če si jaz nekaj zamislim, pa moram priznati, da nisem tako hudo trmasta, da bi šla z glavo skozi zid, ampak ko si nekaj zamislim, skušam to na najprimernejši in najmanj boleči način tudi doseči. Potrudim se, da svojo misel, svojo željo spravim v življenje, v otipljivo stvar in da sem potem s tem zadovoljna. Pri tem nikakor ne uporabljam solz, sile ali stranskih neprimernih poti. Prosim pa, če me kdo hoče od sprovedbe želja odvrniti, naj mi ob tem, ko me prepričuje, da to in to ne bo šlo, razloži, zakaj pa ne. In če ne gre tako, pravim, povej kako pa naj bi šlo. Saj se zgodi, da marsičesa človek le ne more uresničiti, saj ne gre, da bi vse imel, kar si zamisliš, tako žal ne more iti. Bili bi prezadovoljni, preveč veseli, in – želja ne bi več imeli. Če pa človek nima več želja, kaj pa potem je? Kako pa naj brez želja živi? Mislim, da to ne gre.

Včeraj sem imela močno željo sprehoditi se po dežju. Padalo je kot za stavo. Le kam siliš v takem, so me spraševali doma. Kam, kam – ven!! In sem si nadela moževo pelerino (delavsko!) in odšla v gozd. Dve urici sem hodila, bila sama z dežjem in mislimi, ki so se mi velikokrat ustavile pri tej naši klepetalnici. Razmišljal sem o nas, ki smo vključeni v te različne debate, kdo je kdo, od kod kdo prihaja in ta tahla tančica skrivnosti okrog vsakega posebej daje vsem nam en poseben čar, eno magično moč, ki nas dnevno pritegne v ta prostorček, kjer se najdemo. Razmišljala sem o Andrejki in o poroki njenega brata. Razmišljala sem o Sašku, za katerega pravi Andreja, da je cukrček, o Janiju, ki se je kopal izpod nekega jarka ?? In o tebi, Hubert. Kako preživljaš vikend, kaj počneš? Veš, prepričana sem bila, da si kar cel v PC-ju in prebiraš in prebiraš in razmišljaš in odgovarjaš in danes, ko sem prišla v službo, sem videla, da sem imela kar prav. Res si “delal”. In vem tudi to, da si danes kljub slabemu vremenu šel spet zadovoljno v službo? V službo te vleče tudi naša klepetalnica, pa reci kar hočeš, tudi Andrejka, Sašo, Jani so tisti, ki zaposlujejo tvoje misli.

Iskrena hvala za tvoje zaupanje, ko si odprl posebno e-pošto za tiste bolj klepetave. Trenutno nisem v stanju (kot ti Hubert – najbrž imaš zelo veliko “moči” ali pa si e-mail lahko sam odpreš???), da bi si tudi sama uredila posebno pošto, takoj, ko bo to možno, pa se ti oglasim.

Danes se mi ponovno začenja študij. Vključena sem v študij ob delu in povem ti, zelo uživam ob nabiranju novega znanja. Aha, Hubert, še to – temna sem, temna!! Ker si že ti nekaj povedal o sebi, moram tudi jaz! Kdaj si povedal in kaj? Razmisli!

Zaenkrat toliko (saj vem, da ni malo!). Se bereva ali kaj čez dan, ali ob koncu službe, ali jutri dopoldan!

Prijeten dan, poln smeha in veselja, kipeče radosti v pričakovanju, ti želi
Marija

Dobro jutro, Marija!
Vidim, da si tudi ti že na delu! Lepo. Hvala za tvoja razmišljanja in lep, pa ne mrzel dan!

Jani!

Andrejka, dobro jutro. Si v službi? Poroka je mimo, dan, ki je bil namenjen počivanju (nedelja!) in za to še zelo zelo primeren, tudi. Če je prav in tako kot mora biti, si zdaj tukaj, čila in zdrava, povrhu pa še vesela, ker je skrb za brata prevzelo drugo bitjece. Zdaj pa na veselo na delo, brez zabušavanja. Saj zdaj, ko se vključmo v to našo ljubo klepetalnico, nihče ne ve prav točno, ka počnemo, ko tolčemo po tastaturi. Hudo delavno izgledamo, res, le mene včasih nasmešek izda. V petek sem proti koncu službe pisala kot nora, pri tem sem bila baje videti hudo zadovoljna, sodelavec mi je dejal: kaj le počneš, ko si tako videti tako dobre volje, obraz ti kar sije in tisti tvoj nasmešek tudi ni od muh. Ali se tako veseliš konca službe, ali pa imaš nekaj drugega za bregom? Oh, ko bi vedel, da sem prav tisti trenutek Sašku pisala, da lahko vsem tistim stvarem, ki se jih je naučil v šoli in imajo taka imena, ki si jih je težko zapomniti, lahko preimenuje in …….. bi se verjetno tudi njemu razlesla usta od enega do drugega ušesa. In zdaj smo spet tu, spet veseli. Bomo še poklepetali, zdaj imam nujen opravek. Pozdravčke,
Marija

Velja, enako – iz jarka si se izkopal, kot kaže!
Pozdravček, Marija

No, da ne bo kakšne pomote. Iz jarka (grape), smo v petek izkopali šleparja (tovornjak), ki je bil naložen z našimi izdelki 🙂 , pa se je prevrnil….misli, upam, da ni prišlo do kakšnih čudnih asociacij 😉

Vseeno lep, sončen (kljub dežju) in ne mrzel dan!

Jnai

Ne, ne, Jani, ampak – hec mora biti. Saj sem razumela, da si imel veliko in ne lahko delo, vendar malo takih asociacij ne škodi. Saj si jih tudi ti lahko privoščiš na moj račun, kar izvoli. Si že slišal modros Rudija Kerševana: Človek, ki se požvižga na življenje, razume zakaj nekatere ptice tako lepo pojejo.
Pozdravček,
Marija

Ja, Marija saj je bilo tako tudi razumljeno. Samo, saj veš, kakšni smo ljudnje….na tem forumu….lahko se najde kakšen, no pa saj ni važno 😉 Važno, da smo polni novih delovnih moči, pa da nas tale forum skup’ drži.
Da ti vrnem z mislijo Maksima Gorkega:

Včasih je človeku v veselje, če osupne drugega človeka s tem, da mu ni podoben in misli drugače kot on.

LP Jani

Dan Marija, danes in jutri imam gužvo, tako da bom verjetno bolj malo pisal, pa bi zelo rad.

Kar se tiče e-mail-a lahko to urediš sama na naslovu:

http://www.hotmail.com

greš na Sign Up

slediš navodilom in mail je samo tvoj

Lep, lep, lep dan ti želim, nestrpno pričakujem kelpeta s teboj, to mi je postala nuja kot kruh in voda

Hvala
Hubert

Hubert, prijatelj, zdaj veš, kaj sem hotela povedati s tisto mojo “odvisnostjo” od vas! Ja, o mailu sem se že pozanimala pri nas in bom uredila. Hvala lepa. Se slišiva in bereva.
Pozdrav,
Marija

Verjamem, da kdor ima namen preiti v posteljo z nekom, to ve že na samem začetku in sprenevedanje o tem, je le pesek v oči. Torej, zakaj bi nekdo poglabljal in še poglabljal nek odnos, ki naj bi bil el prijateljski. Intimnost se razvija, še posebno, če delujemo v to smer.

Marija , dobro jutro !
Hvala , ker si mislila name !
Mogoce je tudi zato vse izpadlo tako mega ! Poroka je bila super uspesna , vsi , ki ste mi poslali lepe zelje , ste bili prav od Boga uslisani , ker je samo v soboto sijalo toplo jesensko sonce , ze vceraj pa je spet zlivalo po nas. No , jaz pa sem tudi v mislih nazdravila vsem in nekaterim se prav posebej ! Hubert in Marija , prav za vaju sem pokusila vince (sicer ga ne pijem).Je bilo prav dobro !
In seveda , vsi , ki imate otroke, najbrz veste iz izkusenj , da radi zbolijo , prej ko se gre na dopust , na poroko … Tudi mi nismo bili izjema , tako , da sem danes sicer par ur v sluzbi (ne nazadnje zato , da vas pozdravim :)) potem pa grem spet na nego in se bomo brali sele proti koncu tedna. Zal ! Je pa nasa deklica tako zelela biti na ohceti , da smo jo s par Panadoli , Immunalom in septalenom drzali gor par ur , da je ubogi otrok tudi dozivel svojo prvo ceremonijo. Hvala Krka in Lek !!!!
Imejte se lepo !
A.

Andrejka, le hitro domov k bolničku. Vemo, vemo, pa še kako vemo, kakšne so kalvarije mater z bolnimi otroki. Takrat, ko zboli otrok ali tudi odrasel, ki ti je blizu, bi najraje bil kar sam bolan, da le ne bi gledal drugega. In potem letaš sem in tja s čajčki, pa sam ne veš, kaj bi naredil, da bi ta nujna muka šla čimprej mimo tebe. Andrejka, spomni se kaj na nas doma. Kako se boš imela vem, misli pa si, da bo dva dni hudo – potem se bodo zadeve obrnile na bolje. Vzemita si kak dober film – dan bo hitreje minil! Pozrdavček,
Marija

Hvala za …….,Hubert , I”m the MAN in no”t a W……..
No”t problem”s
Vivendi

Tomy, zakaj se počutim nekako “okarano”. Menda nisi dobil kakega mozolja zaradi mojega mnenja, mojih razmišljanj? Tudi jaz razmišljam in govorim v svojem imenu, lahko povem, kaj bi storila jaz, kaj pa stori drugi, je pa njegova zadeva. Menim, da se debata o razmerjih med moškim in žensko vedno nekam sprevrže, ko se prične pri tem, kaj je misel, kaj pogled, kaj želja, kaj dotik, kam to vodi, kaj je tisto, kar pripelje do željenih ciljev. Ko se govori in razpravlja, debatira o taki ali podobno kočljivi temi, kjer nastopita oba spola, se vedno najde nekdo, ki strogo zagovarja misel in težnjo: če se moški in ženska rada vidita, rada pogledata, to nujno vodi tudi v seks. Ali morda po logiki okolice tako mora biti? Meni se zdi, da to ni nujno. Ni nujno, da se iz rahlega flirta in nezlonamernega spogledovanja obvezno porodi želja po seksu? Je pa čista resnica, da se znajdemo vsi, tako moški, kot ženske, v tisti fazi, ko si ponovno zaželimo rahlo in bežno spogledovanja, ker nam to da malce samozavesti. Moški in ženske gremo skozi različne življenjske faze, skozi otroško puberteto, skozi različne obljube in prisege, ko sklenemo dogovor s partnerjem (tukaj se s teboj čisto strinjam – zakon je dogovor obeh partnerjev, da bosta skupaj gradila svoj svet, svoja pravila, svoje norme…) in seveda obljube ter dogovore spoštovati. Tukaj je vse v redu in prav, dokler govorimo kot razumni ljudje. In zelo dolgo smo lahko razumni, nekateri pač celo nimajo tiste “sreče”, da bi sem in tja skrenili s poti z malenkostnim flirtanjem in postali “nerazumni”. Ampak, Tomy, veš kaj ti ljudje zamujajo? V večini primerov gremo vsi, moški in ženske, tudi skozi tisto tretje življenjsko obdobje, ko se nam zgodi, da bi ponovno radi nekaj dokazali: namreč, da smo še vedno privlačni, da je še vedno nekomu mar za nas, da naš nasmeh nekomu še vedno pomeni nekaj prijetnega. In tu ne gre za prelom tiste obljube partnerju, da ne bomo spoštovali sami sebi postavljenih norm. Saj jih še vedno lahko spoštujemo, privoščimo pa si lahko tudi neobvezen nasmeh drug drugemu, rahel trepet, ki nas same sicer osreči, še nikomur pa to ne povzroči bolečine, ker še vedno nismo naredili nič narobe. Nisem spogledljivka, moram priznati, da se z možem o vseh teh stvareh tudi veliko pogovarjava in da sva prišla tudi do teme, kaj bova storila, če naju bi npr. zadela “tretja puberteta”, kako se bova obnašala, če ga bo pri njegovih petdesetih letih, ko bo še hotel dokazati, da je moški, sposoben takih in takih čustev, ko je moški, za katerim se še ozre mlada ženska? To se lahko zgodi njemu, meni, zgodilo se je prijateljici, ki sedaj čaka, da se mož pobere iz tega stanja in da nadaljujeta svoje poprej nekako utečeno življenje. Nekaj se sicer spremeni, čustva, ki so v vseh nas “zidana in zgrajena” z dolgoletnim delom, izkušnjami, skupnim življenjem, skupno borbo za obstanek, z vsemi skupnimi tegobami in reševanjem le-teh, z vstajanjem ponoči ob bolezni otrok, s prebijanjem brez pare iz meseca v mesec, ta čustva in to skupno življenje je prizadeto, zagotovo je. Marsikdo si od tega ne opomore. Tako vnaprej tudi sama zase ne morem govoriti, toliko vnaprej svojega obnašanja ne moremo ne planirati, ne predvideti. In zdi se mi, da tudi pogovor s partnerjem ne more tega predvideti. Lahko danes govorimo, kako bi se obnašali, ko pa smo postavljeni pred dejstvo, je naše obnašanje drugačno od dogovorjenega. Strinjam se z marsikater tvojo trditvijo, vendar mi v določenih primerih tvoje razmišljanje deluje kot neka jeza. Norme si postavljamo, kot praviš, sami. Obnašali naj bi se, kot praviš, kakor se sami hočemo, poslušali naj bi sebe, delali naj bi tako, kot sami želimo? Seveda, ampak, to potem spet ni v skladu z družbeno postavljenimi normami! Tudi moje stališče je: zabavajmo se in uživajmo življenje, ki nam je dano le na posodo in ga bomo morali nekoč vrniti. In živimo to življenje tako, da nam ne bo težko ob vračilu dvigniti oči. Čigave norme bomo torej spoštovali – svoje, se pravi tiste, za katere se dogovorimo s partnerjem, ali tiste, ki nam jih predpisuje okolje, v katerem preživimo večino svojega življenja?

Torej, Tomy, ne želim spodbijati nikogaršnje mnenje, še manj pa želim, da dobivaš mozolje zaradi drugih, najmanj pa zaradi mene! En lep pozdrav,
Marija

A ne govorijo o tem na tisti strani, ki jo omenja Jagoda. Sem bolj na hitro preletela.
Poglej. lp

Uh, tle se pa strinjam.

> Tomy, zakaj se počutim nekako “okarano”.

Nimam pojma. Ni bil moj namen.

> Menda nisi dobil kakega mozolja zaradi mojega mnenja, mojih razmišljanj?

Ne. Mozolje so mi naprimer v zadnji podobni debati povzrocili tisti, ki niso imeli toliko poguma, da bi stali za svojimi dejanji, ampak so v svoji prestrasenosti vlekli pod isto streho nas, preostale, v smislu:”Saj smo vsi isti, le da se drugi delajo fine.”

To sem imel v mislih, ko sem govoril o negovorjenju v imenu “nas”. Nismo vsi isti.
Everything goes, dokler se sam ne pocutis slabo zaradi stvari, ki jih pocnes.

> to nujno vodi tudi v seks. Ali morda po logiki okolice tako mora biti?

Jaz nisem okolica in zato nimam odgovora zate v tem kontekstu.

> nekateri pač celo nimajo tiste “sreče”, da bi sem in tja skrenili s
> poti z malenkostnim flirtanjem in postali “nerazumni”

Zdaj projekciras tisto, kar se zdi tebi sreca, na druge. [aarrghh!]

> Čigave norme bomo torej spoštovali – svoje, se pravi tiste, za
> katere se dogovorimo s partnerjem, ali tiste, ki nam jih predpisuje okolje,
> v katerem preživimo večino svojega življenja?

Svoje.

Tommy