Moški & Ženska
Ojla, Andrejka, najprej sprejemi moje opravičilo. Včeraj sem ti napisala: “Me veseli,da si se vključila v našo debato.” Naredila sem velik kiks. V debato sem se namreč jaz vključila, sploh na forum in to šele pred enim tednom, zato je bil moj pozdrav tebi pravzaprav dokaj neumesten. Pozdraviti bi te morala nekako tako: Pozdravljena, Andreja, veseli me, da ste me sprejeli v debatni klub. Torej, Andreja, narediva tako: prvega pozdrava kot da ni bilo (oh, ko bi se dalo vse tako zbrisati, ali ne bi bilo čudovito – bili bi kot ena šolska goba, kar naprej bi brisali naše napake, ostajali bi popolni!!!!). Torej, hvala za kompliment in sprejem v družbo. Več po tem, ko opravim najnujnejše delo, ker – služba je le služba, klepet je pa klepet. Čao.
Pozdravljena Marija. Kot prvo tvoje pisanje je daleč od nakladanja, so napisane misli, ki so pri tebi zelo slikovito izražene. Prepričan sem, da ti še ni nihče ni zameril lepo namenjenih besed.
Ne boš verjela, da sem tudi sam pomislil na film Meg Ryan & Tom Hanks ko se takole dopisujem s teboj. Prav vesel sem ko vidim tvoje ime ob novi pošti. Pustim delo in takoj začnem prebirati tvoje pisanje, zadeva postaja zanimiva. Dopisuješ se z nekom, ki ti je po razmišljanju zelo blizu, nikoli ga nisi videl, slišal glas, domišljija ubira nove poti. Mimogrede moje ime tukaj ni pravo (moje pravo ime je tudi kar domače, pa o tem kdaj drugič). Zakaj me tvoje pisma tako privlačijo, enostavno zato, ker se mi zdi, da sem našel sogovornika nasprotnega spola, kar je ob takih in podobnih temah še bolj zanimivo in privlačno.
Da bi mi bilo ob tvojih pismih dolgčas ni mogoče, edini problem, ki ga imam je to, da tipkam počasneje kot ti in ne uspem slediti niti svojim mislim v glavi in to istočasno spraviti na tastaturo.
Od Iskrice občasno dobivam iskrice, je prijetna oseba, vendar na žalost ti tukaj ne morem povedati kaj več , kot tudi ti verjetno ne o svojem Ogenjčku. To o korakih kar sem napisal niti ni kak problem je pač samo razmišljanje, ko želiš predvideti reakcije (ali si že slikaš kakšna bo) tistega ki mu je namenjen poklon, kompliment.
Pa še te prosim, da si meni ni potrebno kakorkoli opravičevati, ker že to, da si odpisala in napisala tako, mi je polepšalo dneve kot malokdaj.
Dvigam čašo izrvstenga vina na tvoje zdravje »Hubert«
PS
Piši mi
Ojla, Hubert, prav lepo pozdravljen. Glej, toliko bi človek napisal, toliko, da sama ne vem, kje naj začnem, o čem naj ti pišem, kaj naj pišem, sem pa prepolna idej in seveda, tipkam zelo hitro, tako da miseil v večini primerov “uhitijo” vleteti v tipke in se spremeniti v otipljivejšo stvar – v besedo. Veseli me, če ti s svojim pisanjem polepšam dan, povedati ti moram, da ga tudi ti meni polepšaš. Je pa res nekaj – kljub temu, da smo tukaj v tem formu praktično anonimni, se ta naša anonimnost le spreminja v nekaj drugega – v počasno in rahlo spoznavanje soklepetalca. Res je, da ne vidiš obraza, rok, nog, fizična predstava sogovornika je malce odmaknjena v stran, spoznavamo pa njegovo bit, njegovo mišljenje in to nas začne bolj privlačiti, kot dolgi lasje, lep vijoličast kostim in podobno. Duša našega sogoornika je tista, ki jo oblačimo in slačimo. Ta ima svojo obleko, ali pa je nima! Četudi bi se tukaj človek lahko razgalil kolikor si to sam želi, obstaja vseeno en tisti zadržek, ki nas, kot praviš ti Hubert, tudi dela privlačne, vse, mene, tebe, Andrejko …. Smo zanimivi in to zato, ker ugibamo, kaj smo, kdo smo, kakšni smo. Smo pa zagotovo zanimivi, vsak po svoje in vsaka misel da polet mislim sogovornikov. Včeraj popoldan, ko sem doma pač opravljala tiste vsakdanje reči, ki ne izostanejo nikomur, sem se v razmišljanju pri delu, ki ne terja skoncentriranosti zalotila v mislih, da mi delo, ki ga opravljam včasih z največjo težavo, ta dan teče gladko od rok, ker sem bila v srcu vesela, vesela našega dopisovanja, veselega tega, da sem nekomu polepšala dan s svojimi mislimi in razmišljanji. To je tudi mene naredilo bolj poletno, bolj zadovoljno. Kot pravi Andrejka, kar poskočim, ko vidim novo pisanje. Nadvse se razveselim in takrat pustm vse delo, ker mi srce kar poskakuje, kot spet lahko pišem in se pogovarjam.
Aha, misli me kar zapeljejo in prehitevajo. Povedati sem želela to, da kljub tej naši anonimnosti človek le znova in znova razmišlja, ali je napisal preveč, da komu ne vsiljuje svoje osebnosti, ali je napisal premalo in bi kljub temu želel biti bolj poznan sogovornikom. Zase me skorajda ne more skrbeti, da napišem premalo, prej preveč. Hubert – tovja Iskrica, hja, seveda mora biti prijetna oseba, če si ji naklonil svojo pozornost. Iz tvojega pisanja, ki je, mimogrede povedano, zelo prijetno za branje, tudi ti opisuješ stvari zelo občuteno, zelo prijetno, zato me kar privzdigne, ko zasledim “Moški & Ženska” – novo – Hubert! sem seveda razbrala, da ne nakloniš kar mimogrede svoje pozornosti in tudi tvoji zgovorni pogledi najbrž niso namenjeni vsaki mimoidoči iskrici. Zato sem prepričana, da si ta tvoja Iskrica tvojo pozornost zasluži. Nikar pa vse pozornosti ne razdaj naenkrat. Bolj počasti, bolj po malem – se zdravila jemljejo!! Morda si tudi ti za Iskrico zdavilo. Vsta steklenička naenkrat te lahko spravi – v grob, ha, ha. Male doze – te so ta prave. In moj Ogenjček – se sprašuješ? Ja, veš, moj Ogenjček tli tako na drobno, tako po malem, plamenčka skorajda ne opazim, najraje bi vanj vlila kapljico olja, pa se bojim osmoditi svojih “dolgih” trepalnic. Le s čim bi potem pošiljala iskrice? Le kako bi potem skušala pogledati tako – no, hja, z napol priprtimi očmi, morda mi jih uspe v tistem “oddajanju” celo malce ovlažiti? Veš, Hubert, ko razpravljam s teboj o oddajanju in sprejemanju energije, mu usta kar samo vleče narazen. Smehljam se, okolica pa me opazuje, kaj se mi dobrega le godi. Ne bodo vedeli, to je tudi en poseben čar, ha, ha. Imej se lepo, bova že še pokramljala, zdaj pa hitim delat. Prej kot danes končamo z delom (danes smo le do 13. ure, ker je petek), se ti zagotovo še oglasim.
Pozdrav,
Marija
Andrejka, kakora da čutim iz tvojega pisanja eno določeno melanholijo, ampak, kar te prebiram, bi si skorajda upala trditi, da tega ponavadi ni v tvoji naravi! Morda nimaš časa za pisanje, te pisanje ne veseli več? Nikar, prosim, javi se, odpri novo temo za klepet. Se ne veseliš več besedice “novo”? Čakam, kaj boš ti povedala, jaz sem v forumu “še neizkušena in premalo časa”. Pozdav, Marija
Ma ne , Marija ! Narobe si razumela !
Sem hotela povedati samo to , da ti napises tisto , kar mislim jaz , tako lepo , da si , evo , upam znova trditi , da so duse lahko tudi trojcice , cetvercice … Skratka, sedim ,berem in uzivam , ker moje misli tako lepo ubesedis , da se meni se pomatrati ni potrebno !
In , ja , imas prav , ze spet , malo sem zivcna in utrujena (jutri se bo , koncno , porocil moj edini ze 36 letni brat !) , sem pa se zmeraj (z obcasnimi premori) dobre volje in voljna klepetati !
Nadaljuj cimprej !
A.
En pozdravčke (ker vidim, da si razpoložena, kot sem jaz), torej tokrat en pozdravček iz Telebajskov:
Ojla, Andrejka. Tu sem, polna elana, polna veselja, ker je petek, ker … Veseli me, da se pri tebi nekaj dogaja, nekaj, kar povzroča živčnost, pa četudi ne tisto najbolj pravo, ampak – ej, živite pa le! Tudi jaz imam brata, devetintridesetletnega, ki si je zdaj dobil dekle, pa ne vem, koliko časa bo trajala. Ampak, mislim, si, kolikor časa bo, toliko časa bo. Odgovorna sem zase in za svoje življenje, drugemu ne morel soliti pameti in ga siliti živeti tako, kot se meni zdi najbolje. Tako živim jaz, drug pa bo živel tako, kot bo njemu ustrezalo. Vem to, da tudi on ve, da se lahko pogovarja z menoj, ko si to zahoče. Toliko lahko nudim, in kos kruha z marmelado. Več ne premorem. Premorem le kup dobre volje in veselja od življenja. Če lahko dam to, dam, če ne morem, ne morem. Imej se lepo. Potolaži svojo nervozo in spomni se, da boš dobro jedla, tudi nekaj malega dobrega popila – ko bi bila s Hubertom zraven, kajne Hubert, bi dvignila kozarec na njeno in bratovo zdravje.
Pozdrav.
Marija
Draga Marija!
Žal, žal, ne obstaja v šolah predmet, z naslovom Moški & Ženske, čeprav, osebno menim, da zelo manjka. Ok, tudi zgodovina, matematika, fizika so pomembni, ampak, predvsem se mi zdi, da bi se lahko malo bolj posvetili, že v ranih letih odnosom med ljudmi, med prijatelji, med nasprotnim spolom ipd..
Zakaj?
Marsikdo ravno v najrosnejših letih dobi, predsem zaradi slabih izgledov doma, predvsem napačne predstave o ljubezni, čustvovanju, komunikaciji ipd..
Če bo torej kdajkoli ta predmet uveden, te bom predlagal za “botro” temu predmetu. Spis, ki si ga tu oddala, bo pa na notranji strani platnic, kot vodilo, primer, kako naj bi ljudje razumeli odnose in čustvovanja.
Tvoj opis briljira, je čustven, čuten, podroben, je “gledljiv”, iskriv in natančen.
Predvsem pa REALEN !
Se ne spomnem, kdaj sem zadnjič bral kaj boljšega na to temo, KAPO DOL.
Pozdravljena Marija, polepšala si mi vikedn, ker želim ohraniti stike s teboj ti pošiljam moj E-mail, ki sem ga odprl nalašč za to. Če se ti zdi primerno piši, ker se mi zdi, da ti na tak način lahko povem kaj več.
Lep vikend ti želim
Hubert
Andrejka
Lepe želje tebi in tvojemu bratu, imejte se fajn saj mora biti to vesel dogodek in ni razloga, da bi bila živčna. Vsaj jaz sem bil edino na svoji poroki malo živčen (da ne bo zamere saj te razumem, da je to prelomen dogodek)
Lepo proslavljajte
Hubert
Cuj , Marija , ce marmelado kuhas sama , mi prooosim poslji en kozarec , ceprav je sicer ne maram !
In seveda bom popila kar par kozarckov dobrega – zate , za Huberta , za Sasota , za Janija , za Spelo , za Kajo , za Vivendija (vem , da ga rad cukne ;)) sem se koga pozabila , za Ireno V. pa ne , ker ne mara ljudi !
Ufa , bom jutri pijana !!!!
A.
Popolnoma se strinjam Marija, zatorej bodimo veseli, saj do sedaj nisem videl nič žalostnega v našem dopisovanju. Kdo ve kaj dobrega nas še čaka.
Zdaj me pa že res mika, da bi obema nazdravil in tudi Andrejkinemu bratu, to bom tudi storil še danes, če ne zardi drugega pa zaradi simbolnega pomena in dobrih želja
Pozrdav
Ja, bom kar za obe povedal.
Kar se tiče sladkorne, upam, da bom čimdlje zdržal, ker meni so sladkarije tisti korak čez, o čemer piše Marija, samo, da tu varam samo samega sebe.
Pa še, sladko življenje, sladka kava, naj bi ne šlo skupaj, ma pri meni šiba…
Marija!
Ne, ne šalim se.
Ker, imam vtis, da sem v šoli vse preveč poslušal o tehniki, spojinah, Napoleonu, ipd, o ljudeh pa nič, pa se mi ne zdi prav.
Tista suhoparna spolna vzgoja, plastični prerez vagine in penisa, se mi zdi pač globoko premalo, za razumevanje človeških odnosov.
Psihologijo smo imeli v srednji šoli in sem jo naravnost oboževal, vedno sem jo opravil z odliko, česar ne morem trdit za kakšne “številčne” predmete.
A mi lahko pojasniš, kaj mi sedaj “nuca” vektor, integral, odvod, in podobno?
Malce priučene samokontrole, bi bilo veliko bolje imet na zalogi, verjemi!
Vse naj, obema.