Moški & Ženska
Ob prebiranju nekaterih tem se mi zastavljajo vprašanja o medsebojnih odnosih v službi. Simpatije na delavnem mestu so neizogibne in kdor to zanika mu težko verjamem. Predvsem pa se to izpostavi kot problem poročenih oz vezanih parov, eden ali oba. Jasna so pravila, ki smo si jih postavili (ko si oženjen to pomeni STOP dokler si živ). Vendar življenje in narava piše druge zgodbe. Problem je tudi v tem, da simpatija, želja pride hočeš ali pa nočeš, dokler je to samo enostransko obarvano ponavadi to ni problem, ko pa to postane želja dveh potem pa se postavljajo vprašanja.
Ali ni simpatija, pogled, nasmešek, dotik, poljub ali želja po zaželeni osebi tudi varanje. Če je temu tako potem sex ni nič več ali manj varanja kot poljub ali strasten objem? Zakaj je služba tisto mesto kjer so simpatije problematične, kje drugje pa lahko danes pogosteje navezuješ stike.
Zanimajo me predvsem življenjske izkušnje in ravnanja ali menja drugih, do kje je meja dovoljenega čutenja, je to pogled, dotik, objem, poljub, večerja v dvoje? Kako uravnavati takšne odnose ali je morda zatiranje vsakršnih tovrstnih čustev edina in prava rešitev in za koga?
Pozdrav
Dragi prijatelj, prvič sem se znašla v tem forumu in šele začenjam prebirati “klepetanja forumovcev”, vendar me je Tvoja tema zelo pritegnila. Postvaljajo se ti vprašanja, ki se tudi meni kot ženski postavijo kar sama od sebe. Imam lepo službo, prijetno, delam z velikim številom ljudi, okrog mene je vedno polno ljudi, sodelavcev znotraj firme in izven. Dobro mi dene občutek, da tam, kjer sem, potrebujejo tako osebo, kot sem jaz in vedno znova se trudim biti še boljša. In zgodi se mi, da opazim pogled moškega, ki mi nudi več kot pogled hvaležne osebe, ki sem ji nudila pomoč. Zgodi se, da me tak globok pogled, ki pa ni pogled, ki vabi k tesnejšim stikom, pa kljub temu je to tisto, ko pravimo: ja, za tem bi se pa dvakrat obrnila! (ali sveda v obratni smeri – moški do ženske). In ta pogled mi včasih ne da miru. Zalotim se, da se še večkrat v mislim vrnem k njemu, da razmišljam o tem, ali v meni še kdo vidi žensko, ne le obvezni pisarniški inventar, persono, ki sedi tukaj in išče po predalu šivanko in nit, ki jo potrebujem? In – ko pomislim na to, se mi zdi, da tak pogled ni zlo – ni varanje, nežna beseda je morda na obeh straneh le tiha želja po ponovnem priznanju, tiha želja po tem, da nam nekdo da vedeti, da smo osebe, še kolikor toliko privlačne, da vendarle nismo “nujno zlo” na delovnem mestu. Rahel in bežen dotik nas spodbudita, da naslednje jutro morda vstanemo z nasmehom in ta nasmeh delimo doma s svojimi dragimi, spodbudi nas, da se odzovemo klicu službe. Morda je to tista motivacija, ki jo človek vsake toliko časa nujno potrebuje. Jaz osebno menim, da dokler se ne povzroči tiste psihične škode, dokler ni težnja po tem, da bi se iskali zunaj delovnih mest, dokler smo zadovoljni le z bežnim nežnim pogledom, potem to še ni varanje. Vedeti pa seveda moramo, kje je tista meja, preko katere ne smemo. Vedeti moramo, koliko takih nasmehov lahko podelimo, koliko takih tihih, bežnih dotikov lahko oddamo? Morda je adrenalin v srcu dober za vse – za oddajalce, za prejemnike in za domače? To je kot nekakšno poživilo, namesto tabletke za boljše počutje – mil in nežen pogled sodelavcu! To je igra dveh, ki lahko prinaša dobro kar nekaj časa, če sta igralca zelo dobra! Bog pa vas obvaruj udeležiti se v taki situaciji kakšne veselice, ki jo prireja firma? Mislim, da potem ni rešitve! Jez se podre, čustva preplavijo bregove in pod seboj pokopljejo ves razum, vse dobre sklepe in misli: tu pa postaja nevarno, ker ne gre več za tisto nenevarno spogledovanje, tisto adrenalinsko “trpljenje obeh”. Začenja se prava vojna v človeku in tu se potem lahko začnemo spraševati – kaj je varanje?? Sem morda zavestno šel – šla do te meje, da si želim in da lahko varam? Potem je vse skupaj morda varanje že od vsega začetka – potem je to varanje samega sebe, ne le svojih najdražjih? Kdo bi vedel. Kljub vsemu pa trdim, pri svojih letih, pri svojem pestrem in veselem, lepem življenju, da vse ni varanje. Četudi se človek rad spogleda z nekom, še ne pomeni, da svojo ljubljeno osebo vara. Morda mu prav to nedolžno spogledovanje da novih moči in nove želje biti nežen tam, kjer je to postalo premalo izrazito?
Dragi prijatelj – nikar se ne sprašuj preveč, kaj je varanje. Ne boš našel pravega odgovora: ali je to spogledovanje, ali je to poljub, dotik, ali je to ljubljenje pod rjuho? Morda je za enega varanje že sam pogled, medtem ko za drugega še vedno niti ljubljenje v postelji ni pravo varanje? Kje je meja, kaj je kaj? Morda varaš patnerja, ko mu lažeš? Ali varaš parnerja, ko se tvoje obnašanje spremeni? Ali varaš partnerja, ko nekaj ur ne misliš nanj? Kdo bi našel odgovor na vsa ta vrašanja? Je ljubezen do partnerja lahko tako močna, tako silovita, tako ognjevita, da se ne boš odzval neženemu pogledu, ki ti ga je nekdo mimogrede in morda nehote namenil, ko je lepo mislil o tebi? Je to sploh mogoče? Morda – vendar samo v “mesecih” najhujše zaljubljenosti, ko ne govori razum, ko govori telo! In samo takrat je to mogoče, ne prej in ne potem. Pa vendar smo vsi ljudje in vsi vemo, da to ne more trajati. In potem pride trenutek – ko smo strašansko veseli in nas na stolu kar malce privzdigne – ko opazimo tisti lesk v očeh nekoga, ki mu dajemo večji pomen, kot morda tisti, ki nam ga je namenil. In iz tega se začne dilema – kaj je flirt, do kje je dopusten, kje so meje med ljubeznijo, zaljubljenostjo, varanjem …..?? Koliko vprašanj – in skorajda nobenega odgovora.
Razmišljaj – prijatelj, in le poglej še kdaj pa kdaj prijateljico, sodelavko tako lepo, kot da o njej misliš najlepše, kar je moč misliti. Nihče v življenju ji morda ne bo naredil trenutka tako lepega, kot tvoje oči. Vendar – se tudi sprašuj in razmišljaj – razmišljaj tako, kot iz dneva v dan razmišljam jaz.
Lep pozdrav.
Hubert je pisal/pisala:
>
> Ob prebiranju nekaterih tem se mi zastavljajo vprašanja o
> medsebojnih odnosih v službi. Simpatije na delavnem mestu so
> neizogibne in kdor to zanika mu težko verjamem. Predvsem pa
> se to izpostavi kot problem poročenih oz vezanih parov, eden
> ali oba. Jasna so pravila, ki smo si jih postavili (ko si
> oženjen to pomeni STOP dokler si živ). Vendar življenje in
> narava piše druge zgodbe. Problem je tudi v tem, da
> simpatija, želja pride hočeš ali pa nočeš, dokler je to samo
> enostransko obarvano ponavadi to ni problem, ko pa to
> postane želja dveh potem pa se postavljajo vprašanja.
>
> Ali ni simpatija, pogled, nasmešek, dotik, poljub ali želja
> po zaželeni osebi tudi varanje. Če je temu tako potem sex
> ni nič več ali manj varanja kot poljub ali strasten objem?
> Zakaj je služba tisto mesto kjer so simpatije problematične,
> kje drugje pa lahko danes pogosteje navezuješ stike.
>
> Zanimajo me predvsem življenjske izkušnje in ravnanja ali
> menja drugih, do kje je meja dovoljenega čutenja, je to
> pogled, dotik, objem, poljub, večerja v dvoje? Kako
> uravnavati takšne odnose ali je morda zatiranje vsakršnih
> tovrstnih čustev edina in prava rešitev in za koga?
>
> Pozdrav
Malo medsebojne simpatije ne škodi, bi rekla jaz…dokler kdo preveč ne trpi…žal pa ponavadi ne znamo postavit meje in pride do trpljena…Kaj je varanje pa je težko rečt….če je to že sama misel na nekoga, potem vara tako ali tako vsak izmed nas….Glede odnosov v službi- ja ponavadi se zaplete tukaj, saj smo z nekom v službi lahko več kot doma, pa tudi slabih strani svoje narave ne kažemo preveč naokoli….skratka-svet zamotanih klobčičev smo ljudje….uživaj- tako da ne boš trpel sam ali tvoji najbližji…čao
Draga prijateljica, tvoj odgovor me je navdušil. Pa ne toliko zaradi razčiščevanja (mimogrede tudi to je bilo OK ) verjetno večnih vprašanj, temveč zaradi burnega čutnega opisa, sploh ne vem kako si uspela v tako kratkem času toliko napisati?
Navdušilo me je predvsem izražanje tvojih čutenj, kot da bi podoživljal svoje občutke. Moram priznati, da nisem pričakoval takih odzivov v tako kratkem času. Pa še nekaj mi je ostalo v spominu ob dvakratnem hitrem prebiranju (moram še enkrat prebrati v miru), ob tvojih letih praviš. Prav zanima me koliko si stara. Ker pa je to nevljudno reciva da govoriva o razponu desetih let (mojih med 40 in 50).
PS
Tudi dogovor od Vivedndi ni od muh (življenje si lahko kompliciraš ali pa tudi ne), je spročujoč.
Lep pozdrav in Hvala
Ravnokar sem se spoprijateljila z enim zelo privlačnim fantom. Med pogovorm mi je povedal, da ga bom še imela možnost spoznati. Hm, o.k., kaj to pomeni? Spoznati kot prijatelja ali kaj več. Kmalu sva se pogovarjala o tem, kako in kje živiva. In je povedal, da ima svojo Agato. Škoda. Sama npr. nimam namena prekiniti nekega še nastajajočega prijateljstva, samo zato, ker je vezan. Vendar je tu moja meja. Samo prijateljstvo in nič drugega, ker je vezan.
Mislim da je služba kar primeren kraj za spoznavanje saj preživimo tam veliko časa. Marija je napisala res zelo lepo. Tudi jaz se nisem mogla temu izogniti. V službi sem spoznala moža, bolje rečeno on mene. Ko je šlo po mnogih letih vse navzdol in je bil v mojem srcu spet prostor sem spoznala v drugi službi drugega sodelavca, že veliko let sva srečno skupaj.
Moj odgovor spodaj je bil namenjen tebi.
Pa se enkrat : meni je uspelo.
Verjamem v prijateljstvo.Se pa lahko neha , ce poseze vmes njegova partnerka , ki misli kot ti.
Me pa ne moti malce zgeckljivosti v odnosu do sodelavca , ki ti je privlacen . Zame to definitivno ni varanje , ker ima moj odnos do partnerja globoke korenine (izhajajo iz prijateljstva) in skupno zgodovino , ki tudi ni od muh !
LP A.
Dober dan, Hubert. Malce sem zatajila, ker sem skakala od sestanka na sestanek, od enega gosta do drugega tako, da se mi je danes obraz kar razjasnil, k sem pokukala v forum in našla tvoj odgovor. Prijetno mi je, če sem ti s svojim razmišljanjem kakšno dilemo odpravila, razsvetlila ali če sem ti kar tako malo polepšala dan. Saj v bistvu gre za to, da se naučimo česa novega. Razmišljanje pa je moj priljubljen hobi. Rada sem sama s sabo in razmišljam o vsem mogočem, o vsem, česar se dotaknem, kar mi je povedano, kar mi je pokazano, kar mi je zaupano. In ko tako razmišljam, mi prsti kar letijo po tipkovnici, prav težko me je ustaviti tako, da včasih grem tudi čez mejo. Pa boš morda tudi to razumel. Slovenci imamo samo to smolo, da imamo za izražanje vseh lepih ali nelepih čustev veliko premalo besed oz. veliko premalo načino besdnega izražanja za enaka ali podobna čustva. Hrvatje imajo mnogo mnogo bolj bogato izrazoslovje in zato tudi izpadejo povsod bolj čustveni kot mi.
P.S.:
Ko že imava v mislih leta, si svoj razpon kar dobro zadel. Morda sva si pa prav zato tako blizu tako po razumevanju in po vprašanjih, ki si jih postavljava in na katera skušava najprej razumsko odgovarjati, nato pa malce odgovorov prepustiti še čustvom. Me zelo zanima, kam te pelje pot razmišljanja po navezavi rahlih, komaj opaznih stikov, ki ne mejijo več samo na poslovno sodelovanje???
Lep pozdrav in uživaj v življenju, ki ga skušaj živeti zelo polno, zdaj, ta trenutek, kajti v naslednjem trenutku ti bozagotovo žal za tem, ki bo mimo!!!
Lep in Dober dan Marija, zdaj ti lahko verjetno že rečem živijo! Prav zanimivo je tovrstno dopisovanje, ker si izbrala ime, ki je domače, si ne morem kaj da si nebi naslikal tvoje podobe. To je podobno kot če z nekom govoriš po telefonu si verjetno predstavljaš izgled sogovornika na drugi strani.
Kar se tiče Slovencev se mi zdi, da del problemov izražanja tiči tudi v naši zaprtosti in ne samo v pomanjkanju ustreznih besed. Ali povedano malo drugače, bojimo se izraziti svoja notranja intimna čustva nekomu, ker se bojimo, da jih lahko izkoristi proti nam ali bi se nam celo posmehoval, manj cenil….
Kam pelje navezovanje rahlih stikov? Precej je to odvisno od osebe ki ti pošilja iskrice, kako lahko le te uravnaš. Kar je za nekoga preveč je mogoče za drugega premalo, vedra mislim, da se sčasoma te zadeve uravnajo. Če pa je iskric premalo lahko ugasnejo, kar pa ni fino. Moški smo mogoče v teh zadevah v malce nezavidljivem položaju, ker se nekako razume (ne vedno), da smo pobudniki nadaljnjih korakov, kar pa te lahko pripelje v položaj ko postaneš nadležen….. Vendar pa imate ženske kadar ste pripravljene sodelovati nek notranji naboj, ki je zaznaven in se ga da čutiti ni pa popolnoma jasno izražen (vedno je možen varen umik), kar pa vas na koncu koncev dela še bolj očarljive. Kam to pelje, je težko napovedati, kot si že sama ugotovila. Misli pa, da v naši kategoriji (leta) to ni tako hudo nevarno, ker je vsakdo izmed nas že dal nekaj skozi in se zna prilagoditi oziroma uravnati pravšnjo dozo. Podobno kot pri pitju izbranega vina, užitek ga pogledati, poduhati in okusiti, če pa ga je preveč potem pa je tako vseeno kaj pijem. In če tega čudovitega vina ki mi ga nekdo ponudil vsaj ne poizkusim mi bo prav gotovo žal celo življenje.
Pozdravljen, Hubert. Ja, očitno sva tudi z imeni kar zadela. Ne vem sicer, ali je tvoje ime pravo ali ne, je pa prijetno in domače. Praviš, da moje ime zveni domače. Veš, saj tudi je in je tudi moje pravo ime. Ime, kakor druga, le bolj starinsko, ime, ki si ga je lahko zapomniti. Tudi tvoje ime zveni domače. In res je, da postane tako dopisovanje kar zanimivo in pestro. Kar nekam težko čakam kakšnega odgovora in branja in potem naprej pisanja. V tem sem začela že kar malce preveč uživati. Ko berem tovje pisanje, mi privabiš nasmeh na ustnice in sodelavci ugibajo, ko me gledajo, kaj neki se mi godi, le kdo me zabava, kaj neki so mi lepega povedali. Res je zanimivo in danes si mi s svojim pisanjem kar nekako polepšal dan. Spravil si me v dobro voljo. Veš kaj, razmišljala sem o tvojih pokušanjih dobrih vin, o iskricah, kdo jih daje, kdo jih pošilja, kako jih kdo sprejme. Glej vrageca, česa sem se domislila. Pa če bi skušal stik navezati tako, kot midva, preko foruma, skozi to klepetalnico? Mar ne bi bilo zelo zanimivo? Nekaj časa bi pisal, pisal, pisal, potem bi narahlo dal vedeti, da se včasih spustiš v klepetalnico in poklepetaš, potem bi nakazal, da je to zelo zelo zanimiva in dobra zadeva in potem bi še naprej klepetal in – le pomisli, morda bi nekoč v tem klepetanju zasledil nekaj – nekaj – nekaj zelo znanega. Nekaj, kar bi lahko pripisal poznani Iskrici?! Še nekaj časa bi pisal, spraševal, čakal odgovore in – lahko bi nekoč v pisanju nekoga prepoznal?? Ali ne bi bilo zanimivo, ko bi bila s tvojo Iskrico kot Meg Ryan in Tom Hanks (pred tednom dni nekako sem gledala na POP-u njun film: Prejeli ste pošto, ali nekaj podobnega!). Zelo iskriv, za en pust dolgočasen, deževen večer kar primerno vabljiv in malce romantičen film. Sicer sem pri filmih bolj izbirčne narave, kot pri pokušanju dobrih vin. Ob prvem kozarčku sicer še vedno ne vem, kako zelo dobro je vino, ko pa si to dobro vino privoščim še ob enem dobrem kosilu, potem pa že vem, kaj je dobro in kaj ne!
No, če bi ti to uspelo, bi bila tudi vidva s tvojo Iskrico nekako povezana in verjemi mi, srce bi ti utripalo in tolklo kot zmešano, ko bi v dopisovalki ali soklepetalki morda našel svojo Iskrico. Zamisli si! Glej, že meni je tako prijetno, ko klepečem s teboj, da vsake toliko časa skočim pogledat v forum, če je kaj odgovora in mi postane kar toplo pri srcu, ko zasledim novo pisanje. Res prijetna in sproščujoča zadeva. Če boš imel še problem, ki ga bo potrebno razrešiti, piši, verjemi, da bova našla rešitev. No ja, morda ne ravno pravšnje, ampak delala bova na tem, da bova zadevo pripeljala do točke, kjer bova rekla: no, nekaj nama je pa le uspelo. In če ne bo uspelo, bova skušala vse skupaj obrniti na šalo, da se nama bo zdel ta svet spet malce lepši, kot včeraj ob 6. uri zjutraj, ha! Velja.
Hubert, ne obupaj, in – prestopi se no malce, pa četudi le za pol koraka. Veš, ko narediš pol koraka, si naredil tudi že pol poti. In ko si na pol poti, imaš možnost spet iti nazaj na začetno točko, ali pa spet narediti pol koraka naprej. In ko narediš pol koraka naprej, si spet na pol poti …… Oh, oprosti moji šali, tako pač je. Nimajo le ženske možnost umika, vsakdo ima možnost umika, le pravi čas mora ugotoviti, kdaj in kako se umakniti!
Imej se lepo in – morda najdeva novo temo za razpravo, lahko pa, da ti bo dolgčas in boš klepetanje prekinil. Nikar skrbeti, zamere ne bo, ker vem, da tudi nakladam. O.K.? Pozdravlja te Marija
Marija , pozdravljena !
Tako lepo si napisala , da se nisem mogla premagati in evo , se par mojih misli.
Verjemi , nisi samo Hubertu vzbudila zanimanja zase ! Kdo si in kaj si ? Ocitno oseba , s katero si bo marsikdo od nas zelel poklepetati . Pa se po letih smo si blizu 😉
Kaze , da je nas je kar nekaj tule naslo sorodne duse.
No, da se sama pristavim svoj loncek. Ze pred 20-imi leti sem bila prepricana , da sem nasla svojo duso dvojcico. Vmes smo se seveda tudi malo prestopali naprej in nazaj , ampak nic ni posebej ostalo v spominu ;))
Pa pridem nekega dolgocasnega sluzbenega dne slucajno na tale forum . Pa sem prebrala par postov. Scasoma sem prebirala le se poste , ki so bili podpisani z cisto dolocenimi imeni , vcasih sem se vkljucila in naprej je bilo vse tako , kot opisujes ti .
Odkrila sem svojo duso trojcico ! In naredila pol koraka naprej , dusa trojcica se pol koraka z njene strani in tako vsak dan , ko pridem v sluzbo , najprej z vznemirjenjem pogledam posto. Caka me mail , lep dan bo !
Prav takega zelim tudi tebi !
A.
Oj, Andrejka, pozdravljena. Vesele sem tvoje vključive v našo debato. Ob tem seveda pomislim: dobro, da smo le tukaj, tu lahko vsak nekaj pove, pusti do besede drugemu, prebere in gre naprej. In verjemi, tako si človek lepo izmenja par besed, par nasvetov. In – lepo je. Danes sem resnično malce zanemarila vse okrog sebe, ampak, mi je pa toplo pri srcu. Nekako me je zasvojila ta pošta v forumu in bojim se, da bom morala le narediti malce reda in prioritete. Ampka, kaj, ko pa je lepo. In lepo se imeti – saj to vendar ni greh, kajne Andreja. Se slišiva jutri, jutri ti morda o sebi povem kaj več. Če te bo resnično zanimalo? Če ne, bom ostala skrivnost in tako malce razgibala še tvojo domišljijo? Velja. Pozdravček!