Pri nas doma imamo nosečnico mojo sestro. Vedno sva se super razumele sedaj pa kot da ji nimam več kaj povedat. Med nama se je postavil nek zid, ki ga ne znam podret. Želim ji vse najlepše in jo imam rada toda ko gledam kako se veseli vsega in kako je srečna in kako jo vsi carklajo mi je hudo. Še posebaj mama saj morda ne vedo kako trpim ampak vseeno. Kako se pogovarjata in jo mama nonstop sprašuje kako je pa kako se počuti pa kaj bo jedla pa če je utrujena in,…..
Mene pa nihče ne če sem utrujena pa sem vsak dan v službi po 12 ali 13 ur z soboto vred in ko pridem domov je še pospravljanje pa pomivanje posode pa še nekaj moram dat v želodec popizdim. In ko rečem mami, da takšne male stvari pa bi lahko naredila mi reče da se mora naša mala sedaj pazit. Mene pa ni bilo treba pazit ko sem bila na IVF – u. A jaz pa sem lahko kuhala pa pospravljala?
Saj nisem nesramna ampak tako pač je . Ne morem si pomagat ker se nočem kregat doma sem se izpraznila tukaj.
Eva*

Eva*, vem , kako ti je. Tudi sama sem velikokrat pop……. Potem pa sem enkrat sla k mojim starsem in bratu, jih posedla za mizo, dala kopijo knjigic o IVF-u in Dozivaljanju neplodnosti in rekla,da ne grem dokler ne preberejo. Moz je zavijal z ocmi 🙂 Ko so koncali, so bili nekaj casa kar tiho. Ampak – od takrat razumejo, da je treba pomagati, da vprašanja lahko škodijo in da potrebujeva nekaj vzpodbude.
Drugače pa – mogoče bo sestrin otroček prinesel otrčka tudi tebi.

Eva , čeprav nisem v takšni situaciji kot ti te popolnoma razumem. Saj si zdaj toliko bolj jezna, ker si občutljiva na tem področju. Ali tvoji doma vejo za tvoj problem, če ne bi mogoče bilo dobro, da jim poveš in razložiš kako hudo ti je in jih prosiš, če so malo bolj uvidevni in se probajo s sestro veseliti, ko te ni zraven. Njej pa dopovej, da je zanosila čist brez problemov in naj svoje nosečnosti ne jemlje kot bolezni, prosi jo, če lahko kolkor se le da sodeluješ pri tej nosečnosti, saj le tako ti bo mogoče malo lažje. Zdaj pa pojdi nekam na samo se izjoči čisto malo bo lažje, verjemi. Želim in privoščim ti, da boš za eno leto, ko bo tvoja sestra že imela dojenčka, pa ti uživala in te bodo še toliko bolj razvajali v tvoji nosečnosti.

Eva*,

Jaz sem doživljala podobno. Ne glede na vse težave nosečnice bi takoj zamenjala z njo, ampak tega enostavno nobeden ne vidi. Če že kaj omeniš, izpadeš, ko da si nevoščljiv, ampak sploh ne gre za to.
Emi je dobro reagirala, jaz moram reči, da nimam toliko poguma, ampak se v kočljivih situacijah enostavno umaknem, čeprav me potem grize. Seveda se lahko vedno izpoveš na forumu, saj te razumemo, razmisli pa, če lahko vseeno doma kaj spremeniš. Vsekakor je IVF večji stres kot pa začetek čisto normalne nosečnosti, a ne?
Vsekakor ti želim čim manj negativnih občutkov in da se sestri čim prej pridružiš.

S.

Eva, te popolnoma razumem. Tašča, ki me ima po svoje rada in razume najino trpljenje, mi kljub temu na vsake toliko pove: ˝Veš, ona( njena hči) je petkrat rodila.˝ To me vedno znova tako zelo prizadene, da ti ne znam povedat. In potem večne primerjave med nama…… Da je splav nekaj najhujšega kar se ti lahko zgodi, da je carski rez živa groza, da punkcija pa res ne boli, saj ona to ve ker je imela vodo v kolenu. In takrat bi se rada zadrla, da naj me pustijo na miru, da nočem z nikomer tekmovat, da mogoče jaz nikoli ne bom rodila, da mogoče ne bom nikoli splavila in da mogoče ne bom nikoli taka boga revca, da bi mogla svojim otrokom pomagat pri domači nalogi………
In takrat mi res pomaga, da imam vas, ki vse to razumete.

Pozdravček – Ajda

Eva
jaz te popolno razumeme, le da jaz nimam sestre nosece, ampak skoraj vse moje prijateljice in znanke.Ene pricakujejo ze v roku 2 let drugega. Moram ti priznat, da sem s temi cisto izgubila stike, ker nekako ne morem vec v stik z njimi. Zamisli si, da tvoja najboljsa prijateljica, na tvoji poroki spozna moskega, se zaljubi, in glej ga, cez 8 mesecev ze noseca, jaz pa …NIC !!!!
Vem, da to ni prav, kar delamo, da se umikamo ljudem ki pricakujejo otroke, ali jih ze imajo, samo jaz ne morem gledat, kako pestuje bebo, jaz pa ne morem. In si tudi ne morem pomagat. Tako pac je, in ko bom sama imela bebo, bo mogoce boljse. Sicer pa se tako ali tako te ne pogovarjajo o nicemdrugem kot o bebi. KAj pa jaz?
Želim si, upam, da bomo tudu me enkrat lahko govorile o nasih bebah.
Drzi se
Hana

si moji vejo za moj problem zato jem je bilo toliko težje tudi povedat. Vsi so bili nekam pazljivi prvih nekaj dni sedaj pa zgleda da se ne zavedajo več, da mene to strašno prizadene. Ves svet se je začel vrteti okoli nje, pa saj jih razumem ker je otrok zaželjen. Pa tudi babi in dedi sta vsa iz sebe mene pa nihče ne vpraša kako sem, kdaj bom šla spet na IVF. Za mene so sedaj zelo težki trenutki. Tudi za mojega partnerja saj vsak dan vpraša kako je z njo . No naj povem, da je padla odločitev da bo mami začela za njo posebaj kuhat ker se je uboška zredila za 3 kg in je zdravnik rekel da je to preveč. Skratka pretiravajo mene pa boli . Tudi sedaj se tako po melem jočem. Dedi bo kupil vozička babi pa že gleda kaj bo kupila za oblečt svojemu vnuku name in na mojo bolečino pa so pozabili.
Eva*

Povedala bom nekaj besed iz čisto drugega zornega kota.

Kaj pa če bi bilo s teboj vse v redu in ne bi potrebovala pomoči zaradi neplodnosti? A tedaj bi bilo pa vse v redu, in bi se starši lahko tako obnašali do tvoje sestre, bi jih lahko skrbelo zanje, ne da bi se morali najprej ozreti nate, da bi morali biti vedno tiho o stvareh, ki bi jih tako radi povedali?
Ne sme se drugim krasti tistega kar sami nimamo, bodimo veseli za druge, ne jezni, privošči ji in se veseli z njo, kajti veselje in zmožnost, da drugim privoščiš samo najlepše ti bo prineslo srečo in mir.
Ne bodi jezna, stisni jo in ji povej, da ji privoščiš in da bi bila rada tudi sama nekoč na njenem mestu.
Ni lepšega kot to, da zna človek sprejemati in se veseliti z drugimi.

Lep dan ti želim

Lala

Jaz sem svoje prijateljice imela vse noseče lani. Sedaj ko so malčki že stari cca. 8 mesecov je že bolje zame. Tudi jaz sem se takrat potegnila nazaj in jokala v smoti tako kot sedaj. Vsak večer ko grem v posteljo se razjočem in sprašujem kaj za vraga sem naredila temu Bogu da nimam otrok. Toda pri prijateljicah je bilo drugače, če jih nisem zelela videt nisem šla v njihovo bližino to pa je drugače. Vidim jo skoraj vsak dan. In ko pride domov se vleže na kavč prižge televizijo in počiva. Potem pa jaz pospravljam za njo ji nosim čajčke pa kekse pa to in ono. Pač vse kar reče. Imam jo rada in ne želim da se ji kaj zgodi prepirat pa se tudi ne mislim. Včeraj je prinesla domov slikico UZ in jaz je nisem niti pogledala ker nisem mogla. Vsi so bulili v njo babi celo z povečevalnim steklom da bi videla kje so rokice in nogice , jaz pa sem se diskretno izmuznila v kopalnico se zaklenila si nalila vodo v kad , da ne bi slišali kako tulim .
Eva*

Eva – poglej to s svetle strani – poglej, koliko stvari bodo ze sedaj pripravili za TVOJEGA otrocka! Pojdi zraven, izberi, kar ti je vsec – kajti cez eno leto bos to potrebovala!
P.S. bratranec je dobil puncko, prejsnji teden. Pa mi iz obzirnosti niso niti povedali niti povabili na “zabavo” ob rojstvu. Da me ne bi prizadeli….

Ja, ne vem kaj bi še dodala mojim predhodnicam, sicer tudi jaz nimam noseče sestre, imam pa kup prijateljic in znank, ki vse zanosijo “v prvo”; tako da se počutim kot en vesoljc. Najraje se jim umaknem, tako kot Hana, ampak to ni prav. Jaz bi na tvojem mestu jasno in glasno povedala, da me to moti in da naj ne delajo takega nepotrebnega cirkusa, vsaj ne vpričo tebe, če pa tudi to ne pomaga, se probaj “malo izolirati” od njih – saj sicer se to grdo sliši, ampak mogoče bo pa pomagalo, da bodo dojeli, da morajo spoštovati tudi tvoja čustva.

LP, Andreja1

Citat
Ne bodi jezna, stisni jo in ji povej, da ji privoščiš in da bi bila rada tudi sama nekoč na njenem mestu.
Ni lepšega kot to, da zna človek sprejemati in se veseliti z drugimi.

Vse to sem že naredila in ne enkrat. Velikokrat. Nisem nevoščliva nasprotno zelo ji privoščim srečo. Saj mogoče je res narobe, da sem to temo sploh odprla ampak kje se naj izkašljam? Doma? Niti slučajno saj bi narobe razumeli. Hotela sem samo izrazit svojo stisko in občutke. V končni fazi je moja mlajša sestrica in bi dala za njo vse na svetu. Tega se zaveda tudi ona.
Tvoje mnenje sem citirala, ker ko sem ga prebrala so tekle solze.
Eva*

Daj Eve, nisem vedela, da celo zivis z njo. Potem pa je to res huda.
Daj umiri se, bos videla, da bo prisel, cas, ko bos ti na njenem mestu, in bo ona skerbela zate. Jaz vem , da bos enkrat ti na vrsti, tako upam, da bom tudi jaz.
Ves, tudi meni je hudo, ko te moje-ex prijateljice vedno, da imam probleme, da ne zanosim, in me nobena niti ne vprasa, kako sem kaj, kaj hodim na kake preglede, kaj rekel zdravnik, nic. Pa se omenim, da sem ze skoraj doma v bolnici, pa me niti ne vprasajo kaj delam tam. So prave egoistke, samo one in njihive babe so pomembne. Jaz ze ne bi bila taka, vem da ne.
Ampak zivljenje gre dalje, in midve z njim. Se malo pocakava, potem pa vse skupaj spokava-hahah
drzi se
Hana

Tudi jaz razumem tvoja čustva.
Midva se trudiva in trudiva, medtem ko parom v najini družbi ali ‘spodleti’ ali rata že kar prvi mesec ali …. skratka, vsi so že pred nama.
Na začetku sem bila tako sesuta in zatolčena do nafte, da ni bilo res. Smilila sem se sama sebi in oh in sploh. A ker sem že dvakrat zanosila vem, kakšen nebesno lep občutek je to. Zato se zdaj veselim vsake nove nosečnice. Čisto zares.
Potem pa, ko so dojenčki tukaj, pa te male pikice mučkam, jih cartam, čuvam in to je zelo dober občutek. Tukaj znotraj ( pri srčku).
In mislim, da nama je ob tem obema dosti lažje, dojenčke si kar podajava, jih cartava in se nasmejiva drug drugemu in si rečeva: še malo, pa bova tudi midva imela svojega cukerčka.

Mogoče ti je zdajle res hudo, a tudi ti boš prišla na vrsto, verjemi. Kadar pa situacija nastane res neznosna, jih pa le opozori, da si tudi ti samo človek in da lahko prenašaš do določene meje, potem pa ….
Če ti lahko dam malo svoje moči preko teh vrstic, da boš lažje prebavljala stanje doma, jo le zgrabi !

NAJ SONČEK ČIMPREJ POSIJE TUDI V TVOJE ŽIVLJENJE !!!!!!!!!!!!!!!!
alenka

Res ste prijazne in vem, da razumete mojo stisko. Z mojo mamico sva zelo dobre prijateljice in si poveva vse toda te teme pa ne morem odpret. Ko želim, mi nekaj govori naj bom tiho. Zato sem raje tiho in trpim. Tega ne želim povedati niti mojemu partnerju saj vem da bi on kaj rekel samo da bi me zaščitil in lahko bi se zgodilo, da bi bil ogenj v strehi. Zato drage moje bodoče mamice hvala vam za vsako izrečeno besedo, za vsato vspodbudo in mnenje. Vaše misli jemljem z veliko žlico in veliko sem se naučila. Počutim se že bolje. Moje oči so bistre, saj so jih umile solze. Malo solze razočaranja malo jeze in malo veselja.
Hvala vam.
Eva* bodoča mamica nekoč morda he he he

Razumem tvojo stisko. A ko ti bo dovolj hudo, bo morda bolje, da jim poveš, kaj čutiš! Morda bodo nekaj časa odnosi zato hladnejši, potem pa se bodo prečistili. In bolje se boš počutila.

Verjetno tudi ne vedo, kako bi ravnali s tabo. V začetku so bili pazljivi, ker niso vedeli, kako boš sprejela. Zdaj, ko so videli, da si ‘dobro’ sprejela, se pač veselijo dojenčka, nate pa pozabljajo ali pa še vedno ne vedo, ali je umestno omenjati tvoje probleme.

Ko se prebrala kaj si napisala, so tudi meni tekle solze po licih. Kako so naši najbližji včasih slepi in nam tresejo sol na naše rane.
Boš videla Eva, še malo pa bo tudi v tebi začela rasti drobrna pikica!
Držim pesti!
Klara

Hja, punca, tega se pa kar navadi. Še huje bo ko bo prišel otrok! Pa kaj se sekiraš, saj boš tudi ti kdaj na njenem mestu. Sama sem pred desetimi leti doživljala podobne stvari, le da sem bila mlajša in se mi je še toliko bolj zdelo krivično, da me nihče ne opazi. Sedaj sem noseča jaz (sestra je pravtako noseča ) in se vsi ukvarjajo tudi z menoj. Verjemi niti ni tako luštno kot morda misliš, ker sedaj so vsi pametni kaj lahko in kaj ne!! Potolaži se in se ne primerjaj z njo, ker ji kmalu nebo ravno lahko!

To, da smo včasi jezni je človeško, pa vendar se da tudi to premagati.
Nobena od vas ni kriva za to, kar se vam dogaja in kar morate pestajati, niti ni kriv za to kdo drug.
Tako je življenje in čeprav mislimo, da imamo strašne težave jih ni,ker so vse naši glavi. Življenje je lepo in popolno, ko ga sprejmemo takega kot je in ko smo zadovoljni s tem kar smo in kar imamo.
Okoli nas se moramo ozreti – življenje nas uči samo. Tako smo krhki in minljivi, danes smo še in jutri nas že ni več – kdo ve kdaj je ta dan in kaj bo jutri.

Življenje nas uči tudi ob misli na vas, ki ne morete imeti otrok,tudi ob misli na vse tiste, ki se z težko boleznijo borijo za življenje, ob misli na vse, ki ne bodo nikoli videli ali slišali, nikoli hodili. Lahko smo vam hvaležni.
Ja, da moramo biti veseli vsakega trenutka in ga živeti polno nas učijo vsi ki tega nimajo – tudi vi.

Znova in znova se mi zdi, da to ni kazen temveč nuja, vi nas učite, da je življenje poseben dar in ga ne smemo kar tako zapraviti.

Lala

Eno vprašanje,
Kaj točno je IVF?