mom starša?
Pozdravljeni!
Naj vam opišem odnos z enim od mojih staršev, kakršen je že nekako 15 let, torej od mojega vstopa v osnovno šolo. Če so bile moje ocene dovolj visoke, se pravi najmanj prav dobre, je bil v hiši mir. V primeru, da niso bile, sem morala poslušati kritike glede mene kot osebe. Zasramovalne besede in cinični pogledi so tako postali stalnica vso mojo osnovno in srednjo šolo. Toda- če je bilo po mnenju starša vse okej, je bil nenadoma vedno pripravljen pogovarjati se z menoj ( seveda, večinoma je bil on središče pogovora), v nasprotnem pa- kadar je smatral, da nečesa nisem storila tako kot bi morala- me je po plazu žaljivih besed namerno ignoriral, kar je lahko trajalo kar precej časa. Takšna nihanja me do pred kratkim niso tako mučila, vendar me v zadnjih časih tako vržejo s tira, da potrebujem kakšen teden, da pridem h sebi. Počutim se brez energije, motivacije in želje po druženju s prijatelji. Takšna nihanja v vedenju se mi ne zdijo poštena, pa tudi ne v mejah nekega zdravega razuma… Še nikoli nisem slišala, da bi starši postali nenadoma sovražno razpoloženi napram otroku, če ta ni bil povsem “uspešen”.
Ali lahko temu rečemo mom?? Prosila bi za odgovor kakega strokovnjaka…
Hvala!
Jana
Zdravo Yanayy!
Sama sem otrok mejnega starša in o tem sem prebrala veliko literature in se na tujih forumih pogovarjala z veliko takšnimi, ki imajo mejne starše.
Diagnozo seveda lahko postavi le strokovnjak, vendar je ta del , ki ste ga opisali precej podoben načinu, kako se lahko mejni starš obnaša. Njegova ali njena ljubezen je ponavadi ekstremno pogojena. Če se obnašaš točno tako, kot si želi ali predvideva, da bi se moral obnašati, če se to ujema z njenimi ali njegovimi čustvi, če je to njemu ali njej v korist….potem si lahko ( vsak takrat) njen ali njegov “čudovit” otrok ali pa se s teboj vsaj pogovarja in te opazi.
Če kakorkoli ne zadovoljuješ njene ali njegove potrebe ( in tu gre včasih za popolne malenkosti ali zelo absurdne zahteve) te lahko povsem zanika, se odmakne, te zasipa s cinizmom, grožnjami, psovkami ali celo fizično obračuna s teboj.
Ponavadi so ti starši povsem okupirani sami s seboj in se vse vrti zgolj in zgolj okoli njih. Niso sposobni prepoznati niti upoštevati otrokovih potreb ( ponavadi jim te predstavljajo grožnjo in so jim popolnoma odveč in jih ne razumejo) temveč nekako pričakujeo, da bo otrok izpolnjeval tudi njihove potrebe. Dostikrat otroci že kot majni začnejo skrbeti za čustvene in celo fizične potrebe svojih staršev in tudi kasneje le stežka izstopijo iz tega, ker so že od malega natrenirani: da ima starš vedno prav, da so njegove potrebe vedno na prvem mestu, da je “dolžan” skrbeti za počutje in dobrobit svojih staršev, da je “dolžan” izpoljnevati njihove zahteve in se obnašati, čutiti…tako, kot starš od njega pričakuje. Ker je to za otroka edino, kar pozna ( vsaj na začetku) postane zanj nekako normalno in le stežka prepozna, da gre za zlorabo.
Starš ponavadi otroka dojema zgolj kot podaljšek samega sebe in ponavadi povsem vdira v otrokovo zasebnost in je ne dovoljuje ali pa jo poskuša nadzirati, zato se ti otroci ne naučijo, kaj so in kaj pomenjo zdrave meje, niti teh meja ne znajo postravljati, zato ne vedo, kako in kdaj staršu reči ne, kaj je njihova dolžnost in kaj ne, ne zaupajo svojim občutkom, mislim…
Zaradi tega, ker je to del otrokovega življenja od malega in tudi zaradi tega, ker so mejni izredno spretni v manipulaciji ( čustveni, misleni, verbalni, fizični..) imajo veliko težavo v prepoznavanju, da niso oni tisti, s katerimi je nekaj narobe ( kot poskuša dokazati starš) temveč , da je nekaj hudo narobe s staršem.
Toliko na kratko, upam, da je v pomoč.
Meni je zelo pomagala tuja literatura in brskanje po internetu ( borderline parents) da sem končno odkrila, za kaj gre zares pri vsem skupaj. Sama sem sicer imela srečo, da je bil starš diganosticiran kot bordeline, vendar v večini primerov to ni tako in se morajo svojci znajti, kot se vedo in znajo. Ker mejni ponavadi misijo, da z njimi ni nič narobe, da je okolica tista, ki je problematična in odkanjajo stik s strokovnjaki in ker pri nas še niti ni dovolj strokovnjakov, ki bi lahko MOM prepoznali, so svojci prepuščeni temu, da sami raziskujejo, vendar je na srečo toliko literature ( sicer tuje) ki je napisana na laikom prijazen način, da je stvari lažje prepoznati. Ne zato, da bi mi postavljjali diagnozo, temveč, da bi se naučili, kako shajati s takšniim vedenjem in kako se pred njim zaščititi.
Pri nas je edina literatura na to temo:
Ne stopajte več po prstih ( Kreger, Manosn)
Strupeni starši (Forward)
GittaAna
Hvala za odgovor!
Skoraj mi je šlo na jok, ker ste opisali sliko, ki je identična mojim izkušnjam. Tu na forumu se predvsem oglašajo ženske, ki so ali pa še živijo s takšnim partnerjem, o starših pa je bolj malo govora. Zdi se mi, da je to nekakšna tabu tema, zveni celo malce bizarno, saj so straši v družbi še vedno dojemani kot prva pomoč otrokom v stiski s svojo t.i. brezpogojno ljubeznijo.Vseeno- predstavljajo pa lahko tudi vir zla…
Edina stvar, s katero se nisem mogla poistovetiti v vašem odgovoru je način, kako se otrok odziva na takšnega starša. Kot otrok si nisem znala razložiti manipulacij in omalovaževanj na moj račun, zato sem se od starša zelo odmaknila in nikdar nisem čutila, da bi mogla biti njegova čustvena opora. Ker nisem bila priliznjena, sem si tudi sama naibirala dodatne minus točke – ko se ni pogovarjal z menoj, se tudi jaz nisem… O tem sem povedala nekaj prijateljem, vendar mi seveda nihče ne more pomagati. To dejstvo me sploh frustrira, zato sem prenehala govoriti o tem. Moj starš ima tudi nerešene konflikte z enim od svojih staršev, s čimer me je obremenjeval pred nekaj časa..
POČUTIM SE NEMOČNO, KER SE PRED NJIM NE ZNAM POSTAVITI SAMA ZASE, ZATO KER SE PRED NJEGOVO POJAVO POČUTIM KOT KUP DREKA, NESPOSOBNEGA IN NEUMNEGA. Poleg tega me muči občutek krivde, pa si točno ne znam razložiti za kaj, saj nikomur nisem ničesar žalega storila, sploh pa ne staršu, saj ga imam rada ne glede na vse.
V družbi se sploh v zadnjem času počutim ekstra nesamozavestno, nikoli ne upam pokazati pravega jaza, ker sem prepričana, da se mi bodo drugi posmehovali… čeprav z menoj ni nič narobe…
NIHČE MI NE MORE POMAGATI!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Janayy obstaja ena oseba, ki je odlična in ki lahko v tem priimeru naredi največ. In to ste vi sami. V življenju sem srečala veliko otrok mejnih staršev in mnogi so imeli hude posledice. Vendar so vsi ampak res popolnoma vsi, ki jih poznam in ki so začeli delati na tem ( izobraževanje, zbiranje informacij, iskanje pomoči….) zlezli ven in živijo povsem drugačno in veliko bolj srečno življenje, kot prej
Se strinjam da je “strupena ljubezen” staršev še velik tabu in večini je težko sprejeti, da je lahko starš tisti “hudobec” Dostikrat se zgodi, da celo poveš,kaj vse ti je storil, pa dobiš odgovor : ” ona je vendar tvoja mamaaaa…( ali oče). Kot da imajo starši bianco potrdilo, da lahko s teboj počnejo kar hočejo. Če bi sosed ali nek drug počel iste stvari , bi ga že zdavnaj odstranili, kaznovali in celo zaprli. Če pa je tvoj starš, lahko počne vse. Vendar se tudi ta tabu počasi maje in raztaplja.
Otroci reagirajo drugčno na mejne starše.Nekateri se povsem pokorijo , nekako zlijejo z mejnim staršem, mu ne ugovarjajo zaradi ljubega miru in strahu, dostikrat povsem izgubijo svojo identiteto. Tisti so ponavadi “zlati otroci”. Drugi se uprejo in prevzamejo vlogo grdega račka in postanejo krici za vse. V vsakem primeru izgubiš samega sebe.
Vendar možnost so, da se izvlečeš iz tega. Ko si otrok si ne moreš pomagati, ko enkrat odrasteš lahko prevzameš odgovornost zase in začneš delati na tem, da pozdraviš samega sebe. Seveda se ti zdi krivično, zakaj moraš sedaj po tako bednem otroštvu še ti, leta in leta delati na sebi, vendar ti takšna pot poleg ozdravitve prinese še veliko več. Moč, znanje in globje uvide – vse kar ti lahko pomaga, da je tvoje življenje potem še veliko bolj polno in izpolnjujoče kot tistih, ki so se rodili v “normalno” družino.
Zato ti predlagam:
– knjige v roke in beri in se izobražuj ( poleg prej opisanih še How to survive borderline parent, ki odlično opisuje mehanizme, posledice in kako jih pozdraviti in je zelo dobra četudi vaš starš nima MOM amapak se zgolj obnaša podobno
– poišči pomoč, pa naj bo to strokovnjak, forum, prijatelje..
Nagrada na koncu sicer dolge in naporne poti je vredna vsakršnega truda 🙂
GittaAna
Se opravičujem, rada bi dodala še nekaj pomislekov.
Kateri dejavnik ima večji vpliv na razvoj mom- geni ali okolica? Ali dominira izključno en dejavnik? Ali so nekateri otroci bolj nagnjeni k mom v primerjavi s svojimi brati ali sestrami??
Kako se kažejo posledice na otroku, ki je živel z mom staršem? Kako naj to prebrodi??
Ali menite, da starši lahko rešijo svojo težavo z vedenjem tako, da se pogovorijo s svojimi starši glede slabih izkustev tekom otroštva?? Sama menim, da je to izvor mom…no, pač laično mnenje..
Lep pozdrav!
Jana
Strokovnjaki se še niso zedinili koliko so pri MOM krivi geni in koliko okolica. Mislim pa, da se strinjajo vsi, da se lahko MOM hitreje razvije, če imaš takšno gensko predispozicijo in odraščaš v težavnem okolju. Vendar smo ljudje različni tako da lahko v isti družini en otrok konča z MOM , drugi pa ne.
Posledice življenja s staršem z MOM so lahko razične in so odvisne od tega, kako ta starš MOM izraža, koliko suporta je imel od drugih, karakterja otroka. Nekateri imajo res hude posledice, nekateri se lažje zmažejo in imajo le nekaj njih. Po knjigi Ne stopajte po prstih so posledice dostikrat:
– depresija
– čustevna otopelost
– boleče hrepenenje po bliižni in intimnosti
– občutek nemoči
– omejeni uspehi v šoli ali na delu
– težave v čustvenih zvezah, težave z intimnostjo
Mnogo otrok prevzame nekatera mejna vedenja svojega starša, četui sam nima MOM ( del vzgoje)
– težave z uravnavanjem čustev
– težave s rprehranjevanjem, zasvojenotjo, zlorabo drog
– nagnjenje k prevelikemu idealiziranju ali razvrednostenju drugih ljudi
– občutki sramu, praznine, manjvrednosti
V knjigi How to survive borderline parent ( Kako preživeti mejenga starša) so posledice napisane bolj obširno, vendar na kratko:
– različni pobegi od realnosti ( domišljijski svet,disociranje..)
– postravmatski stres in kronične bolezni
– “stopanje po prstih” ves čas se pretirano odzivajo na druge in na to, kako bodo reagirali
– večni dvom vase in svoje občutke, misli, čustva
– postavljanje drugih na prvo mesto
– perfekcionizem, večno iskanje lastnih napak
– zanikanje lastnih potreb ( ali obratno prevelika potreba po materialnih stvareh)
-jeza
– slaba samopodoba in šibak občutek samega sebe
– povečano tveganje depresije
– poskusi samomora
– socialna anksioznost ( težave pri komuniciranju z drugimi, ne vedo, kako se “primerno” obnšat, težko se vklopijo v družbo)
– težave povezane z intimnostjo
Pri mnogo odraslih otrocih je privzgojen in neprimeren občutek Krivde, Strahu in Odgovornosti tako močan, da se le stežka odločajo po svojih resničnih motivih, potrebah, željah in bolj prevladujejo zgoraj opisana stanja, ki jih mejni starši ( ki so jih privzgojili) s pridom izkoriščajo še v odrasli dobi otroka, vse dokler se ta ne postavi zase. Kar ni lahek ali preprost niti hiter proces.
Upam, da sem v grobem odgvorila.
Kar se pa tiče pogovora s starši o tem, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja po mojih izkušnjah ni ravno uspešen niti primeren.
Mejni starši ponavadi niso sposobni samorefleksije, sprejemanja odgovornosti in ponavadi za vse težave krivijo druge. Takšno soočenje se ponavadi konča tako, da vse skupaj zanikajo ( to se ni nikoli zgodilo), zmanšajo pomen tega kar govoriš ( kako si preobčutljiv, to pa res ni bilo nič takega) , obtožijo tebe ( ti si bil tisti, ki je bil problematičen) ali začnejo čustveno izsiljevati ( kako si lahko tako grd do mene, kao lahko kaj takega sploh govoriš, zbolel bom..) ali pa gredo v totalni napad ( bes, kričanje, obtoževanje) ali pa te vsaj za nekaj časa povsem izolirajo ( te ne spustijo več blizu) . Dostikrat soočeni s tem, kar ste mu povedali ali želeli zvedeti od njega, začnejo še s kampanijo proti vam, tako da razširijo naokoli kako grdo se obnašate do njih…in temu lahko dodajo še velik kup laži.
Staršev ne morete spremeniti niti jim pomagati, če tega sami nočejo. Edino, kar lahko spreenite ste vi sami. Niste vi krivi, da se obanšajo tako kot se,niste odgovoni zanje ( čeprav vas skušajo v to prepričati) in tudi niste strokovnjak, da bi jim laho pomagali.
Oni bodo počeli kar bodo pač počeli, tisto kar lahko spremenite je vaš odziv na to. Po mojih izkušnjah je prišlo do sprememb šele potem, ko je odrasli otrok postavil jasne meje ( koliko konkakta, na kakšen način dopusitš, da se s teboj govori…) in ko je minilo precej dolgo obdobje , v katerem so starši poskusili vse, da bi te meje podrli in postavili stvari v prejšnji red ( izsiljevanja, obtožbe, vpletanje drugih, da bi pritisnili na vas…)in ko so videli, da ne preostane drugega ( če želijo konkat z vami), da sprejemejo omejitve ( npr. določitev kolikokrat jim lahko pomagate( da je ok tudi za vas), da boste v trenutku, ko bodo začeli zmerjati ali grdo govoriti z vami zapustili prostor ali odložili telefon….) potem se zadeve malo umirijo. Vsaj pri večini.
GittaAna
jaz ti pa toplo priporočam, da se preseliš in prekineš stike z tem staršem (če se mu sploh lahko tako reče)
brez KRIVDE to naredi, drugače boš celo življenje imela zjeb* zaradi njega! vedno boš mislila da si nesposobna in imela neke krivde v sebi. brezveze da ga skušaš spremeniti ali biti v istem okolju… nima smisla…
sicer pa tudi, poišči si kakšnega terapevta, da ti te manjvrednostne občutke da iz tebe!! nisi prav nič manjvredna in nesposobna in nič ni narobe s teboj, kvečjem si žrtev bolanega starša!
srečno, aja pa upam da ne boš še partnerja takega našla,da ti bo zbujal manjvrednosti občutek!
Janayy, ne vem koliko si stara, ampak da si prišla, do te ugotovitve, verjetno nisi več najstnica.
Zavedaj se, da nisi nič od tistega kar ti govorijo starši.
Zavedaj se, da si dobra taka kot si, kajti nismo roboti v katere bi vstavil čip in bili kot si oni želijo.Njihovim potrebam ne moreš nikoli zadovoljiti.
Naj se še tako trudiš ne bo dobro.
Če imaš možnost, se odseli čim prej, če pa te možnosti imaš, pa se poskušaj toliko distancirati, da ti ne bo toliko škodilo.
Utrujenost je posledica življenja z osebami ki imajo MOM.
Veš kakšne scenarije vse smo igrali, kolikokrat in kako smo se ponižali, vse z namenom, da si rešimo golo življenje.
Nekateri smo odšli čez noč, pustili vse , pobrali otroke in odšli.
Ko ne moreš več, ne moreš več in greš.
Ne poskušaj ugovarjati, če bi še tako rada, saj ne boš dosegla nič.Včasih je najbolje ne reči in storiti nič, samo da ne poslabšaš situacije.To je sicer žalostno, ampak za tebe je lahko dolgoročno lažje.
Drži se.
Gemma
Zanimive teme ste se lotili in vsi napisani napotki se mi zdijo dobri in zanimivi. K njim pa bi dodala še nekaj mojih razmišljanj. Veliko razmišljam o sebi, zakaj sem se zapletla s partnerjem z MOM. Sem hči staršev MOM in mati sina z MOM. Škodljivi vzorci se ponavljajo iz roda v rod, bi se temu poenostavljeno reklo…
Hudo trpljenje življenja z MOM me je potisnilo k učenju, k večji budnosti in na koncu k večji osebnostni rasti. Povem vam, splačalo se je. Vendar učenje zame s tem še zdaleč ni končano. Kot hči staršev z MOM sem rabila ogromno let in dela na sebi, da sem v zrelih letih uspela premostiti vse te težave. Zgodile so se mi celo več letne popolne prekinitve odnosov s starši.
Obdobja prekinitve s primano družino, so bila zame zelo boleča. Bežala sem od doma. Kam? Ve se kam, v zakon z osebo z MOM. Pa je sledila tudi razveza. Šele sedaj se zavedam, da se vse je to moralo zgoditi tako kot se je zgodilo, da sem jaz lahko postala to kar sem sedaj. V času teh prekinitev sem morala sama poiskati ceno v svojih lastnih očeh, sama v sebi iskati ljubezen do sebe.
Sama tega zagotovo ne bi zmogla in sem se zatekla v strokovno pomoč. Najtežje je pri sebi dojeti vse nesprejemljive vzorce samonespoštovanja in nedifiniranja notranjih meja. Vanje sem bila potisjena v disfunkcionalni družini in četudi sem zgodaj odšla od doma, sem nehote napako ponovila z vstopom v zakon z osebo z MOM. Škoda je storjena in enostavno ne veš in ne znaš kako naprej. Ravno zato je prav, da se o tem pogovarjamo in pomagamo eden drugemu. Morda komu mlajšemu od mene, lahko skrajšam boleče poti.
Kaj mi je pomagalo premostiti odnosne težave z mojo mamo z MOM (oče je med tem umrl)?
Delo na sebi štejem v desetletjih, vendar bom kljub temu navedla le par zelo poenostavljenih točk:
1. Distanca in postavljanje mej, delo na sebi, veliko branja, naslonitev na prijatelje in na strokovno pomoč, redno ukvarjanje z aktivnejšim športom,
2. Premagovanje vseh zamer glede krivic, ki so se mi zgodile in močne prizadetosti. To je zelo težka naloga, kajti če sem se preveč zapletala v prizadetosti in razmišljanja o tem, mi je to pobiralo ogromno vitalne energije. Najučinkovitejše je ravnjanje v smislu rešitev 2. vrste, po Waclaviku, to je da se aktivno ukvarjamo z neko tretjo dejavnostjo in o problemu enostavno ne razmišljamo. O tem bi se dalo še veliko pisati.
3. Vse, česar nisem po mojih zahtevah dobila od staršev, sem si morala sama priboriti, vključno s samospoštovanjem in ljubeznijo do sebe,
4. Šele, ko sem dejansko utišala vsa pričakovanja in prenehala razmišljati o tem, kaj so mi starši hudega storili, kaj so mi dolžni dati ali kaj dolžni storiti, sem začela postajati odrasla oseba,
5. Svobodna sem postala šele z razvezo in, ko sem sebi in sinu uspela zagotoviti dovolj varno eksistenco.
Sedaj se mi zdi zanimivo, da ko sem se dejansko osvobodila vseh zamer in prizadetosti do mame in ko mi je vseeno kako bo ona ali kdorkoli drug odreagiral, ji lahko mirno, brez trohice obtoževanja, povem o napakah, ki jih je delala in ki so me prizadele. Zaradi celjenja notranjih ran, se mi včasih zdi potrebno, da ji povem, saj ji tega do nedavnega ni bilo varno povedati. Tudi pri postavljanju mej sem lahko prepričljiva, ker so meni popolnoma jasne. Zanimivo! Mama se ni bistveno spremenila. Nič več pa se krčevito brani. Odločilen premik se je zgodil v meni, saj jo besedno ne napadam, ji ničesar ne očitujem, ničesar ne izsiljujem, ne gojim nobenih zamer, ampak jo le globoko razumem. Ko razumem sebe, začutim, da tudi ona razume mene. Ko ji ne vzbujam nobenih občutkov krivde, se počuti varno in me zato lahko v miru posluša. O, Bog, kraljestvo božje se rojeva v človeku samem! To je to, o čemer sem se nehote razpisala.
Zavedala sem se, da bom na koncu tega pisanja trčila ob nalogo, ki je nisem še opravila, to je moj nerazrešen odnos s sinom z MOM. No, pametnjakovička! Zgoraj sem si napisala točke. S pisanjem in razodevanjem sebe vam, pomagam predvsem sebi. Nekako v tej smeri bom iskala rešitve… Hvala vam vsem udeležencem tega foruma.
Ob prebiranju vaših odgovorov mi gre kar na jok…
Dolga leta sem se spraševala, kaj je narobe z mano oz. z odnosom, ki ga imam z mamo. Po značaju sem zelo umirjena in nekonfliktna oseba, z vsemi se dobro razumem, zato nikakor nisem mogla sama ugotovit, kaj je narobe. Po ogledu Polnočnega kluba mi je pa vse postalo jasno: moja mama ima MOM!
Sicer se že dolgo let zdravi za depresijo, zanjo je problematična okolica, ona je največja žrtev, nihče je ne razume, mož jo izkorišča, ima nesramno hčer, za katero vse naredi, itd itd.
Živim 120 km daleč od nje in imam svojo družino, vidim jo 1x na mesec, po telefonu se slišiva skoraj vsak dan. Če je ne pokličem 2 dni je užaljena. Užaljena in jezna je za vsako stvar, ki jo naredim, kar ni v njenih merilih.
Stalno mi nekaj očita, me čustveno izsiljuje, da kako sem nesramna in agresivna do nje, da koliko je ona zame v življenju naredila (naj povem, da služim svoj denar od 14. leta, sem doštudirala in se cel študij sama preživljala…)
Zelo je trmasta, ne popusti za 1% in vedno ima ona prav. Ne sprejema nobenega nasveta.
Manipulira v glavnem samo z ožjimi družinskimi člani, širši okolici se kaže kot prijazna, dobra oseba, ki je vedno pripravljena pomagat. Njene prijateljice jo občudujejo. Pomaga ostarelim v domu upokojencev ali na domu. Za druge ima vedno čas, za družino nikoli (ko pridemo na obisk nam nima niti kaj ponudit, ker ni imela časa it v trgovino, ki je oddaljena 2 min peš…)
Včasih imam občutek, da se mi bo zmešalo, vendar sem močna in veliko delam na sebi. To je edina stvar, ki pomaga. Sedaj ko vem, da gre za bolezen, mi je lažje…
Hvala vsem, ki delite svoje zgodbe…
Živjo,
tudi jaz iščem malo moralne podpore, saj sem z očetom “na bojni nogi” že od nekdaj.
Najprej bi rada rekla, da vem, da ne morem kar vsakega, ki mi ne ustreza, označiti za motenega, a ko sem po naključju naletela na simptome MOM sem jih zelo veliko prepoznala v svojem očetu.
-Paranoja, da kar koli se zgodi, je nekako povezano z njim, vedno so neke teorije zarote, kako da vsi hočemo njega spraviti na kolena, ipd.
– brez njega baje ne moremo narediti nič, če ne bi bilo njega bi mi lačni in sestradani capljali okrog.
– Kadar se razjezi (po mojem mnenju pretirano in brez potrebe) mi izreče resnično boleče stvari, ali pa se jezi kar na koga, ki pri stvari ni imel nič.
– neprestano govori, da smo družina in se moramo potruditi, da bomo v dobrih odnosih, hkrati pa te odnose nonstop ogroža s svojimi izpadi. Tega se najbrž ne zaveda.
Res je, da ima tudi on za sabo težko ozadje, že v njegovi družini so bile razmere slabe, nato pa ga je še lastna mama dobesedno vrgla iz hiše. S svojo ženo, mojo mamo sta ločena že 15 let. Njegov brat je pred kratkim naredil samomor. Skratka – šolski primer disfunkcionalne družine. Razumem, da je tak človek malce težaven.
Že od malega imam v spominu njegov način komunikacije, ko je bilo kaj narobe je on govoril in govoril in mi smo poslušali in govorili ja. Zdaj imam 25 let in ne rečem več vedno ja, ampak kar koli rečem, ponavadi nima pričakovanega učinka. Med najinim zadnjim prepirom, mi je zaradi govorice očital, da mu ne povem določenih stvari. Zaradi govorice! Torej, da mu ne povem stvari, ki jih sploh ni! Zaradi mojega malce šaljivega odziva je bil spet ogenj v strehi.
Tokrat sem se dala na to, da sem mu večkrat in jasno povedala – Ni mi všeč, ko jezen govoriš take stvari, to me prizadene. Ni mi všeč, ko jezen govoriš take stvari, to me prizadene. Nimivšečkojezengovorištakestvaritomeprizadene.
Mislite, da je to slišal? Slišal je samo svojo prizadetost zaradi mojega “obupnega odnosa” Nato pa mi še navrže, da ne more biti vse tako kot meni paše, da bi on izbiral besede, kaj mi bo rekel. HALO? Ko pa je v resnici vedno tako kot ON reče in mi vsi hodimo okoli njega po prstih in se bojimo, kaj bomo rekli narobe!!! Moj fant mi je že večkrat rekel, da on se ne bi niti pogovarjal več z njim na tak način. Jaz se vseeno trudim, da bi bila na nivoju in ne bi tako kot on vihrala okoli, pa sem vsakič samo ves večer v solzah in razmišljam, kaj mi je tega treba.
Naj samo omenim, da je moj mlajši brat ta korak že storil, in z očetom ne govorita že kakšno leto. Ker je imel popravni izpit, mu je očital, da je lenoba in ga obtoževal, da bo končal na drogah, ipd. Seveda smo za to ne-pogovarjanje potem krivi vsi do mojega pradedka nazaj, teorije zarote so neskončne, češ da ga bivša žena nagovarja k temu. Ah.
Jaz bi rada samo imela kolikor toliko mirno življenje, na žalost pa zadnje čase to dosegam samo tako, da se ga izogibam.
Hvala za razumevanje in komentarje.
Ne glede na to ali je to MOM ali ne, nobeden, niti starš nima pravice, da bi se tako obnašal do svojih bližnjih. Včasih je dobro razmisliti, kako bi se nam zdelo in kaj bi si mislili, če bi se nek znanec, sodelavec ali celo neznanec…obanšal na tak način do nas in kaj bi si v tem primeru mislili in kaj bi v tem primeru storili. Verjetno nam ne bi na kraj pameti padlo, da bi to dopustili in bi postavili meje ali pa preprosto odšli.
Če pa si v takem odraščal nekako to sprejmeš za “normalno” in traja veliko časa in dostikrat je potrebna tudi precejšnja distanca ( tudi fizična), da dojameš, da to ni prav in da tega ne smeš dovoliti nikomur in da je edino pametno in zdravo, da to ustaviš. Težava je tudi, ker v naši kulturi nekako velja, da imajo najbljižji nekakšno avtomatično dovoljenje, da gredo tudi čez vse meje, da so svojci nekakšna lastnina, s katero lahko počneš, kar te je volja , drugi pa morajo to trpeti, ker si vednar njihov starš, partner, otrok…..
Iz tega je težko izstopiti, vendar če to še naprej dopuščaš,škodiš tako sebi, kot tudi tistemu drugemu, saj posredno še spodbujaš takšno vedenje ( s tem, ko ne postaviš jasnih mej do kod in kako se lahko nekdo obnaša do tebe).
Pri nekaterih ljudeh se ne da ničesar bistvenega spremeniti ( razen če to hočejo sami), včasih je vse, kar lahko storiš to, da spremeniš sebe, svoj odnos do tega, postaviš zdrave meje… tako bo nesrečen samo eden in ne oba skupaj, tako bo možna “rešitev” vsaj za enega, po vsej verjetnosti pa se bo vsaj malo izboljšalo tudi pri drugem.
Odraslim otrokom mejnih ( ali kako drugače motenih) staršev je včasih težko zares dojeti da niso odgovorni za čustva, dejanja, misli, stanja svojih staršev, da jih ne bodo z ničemer ampak res ničemer pripravili do tega, da bi se spremenili in končno postali normalni ljubeči starši , saj so bili v večini vzgajani tako, da je bila ta odgovornost preložena nanje, da so bili tako programirani že od samega začetka in ker je težko sprejeti, da starša, vsaj takšnega, kot bi naj bil starš nimaš, niti ga nikoli nisi zares imel. Normalno je in stvar otrokovega preživetja, da želi ugoditi staršu in da stori vse ( tudi če pri tem škodi sebi) da si zagotovi vsaj navidezno ljubezen in zaščito. Vendar potem , ko odrasteš je pač treba reči bobu bob in pogledati stvari takšne kot so in narediti konec nezdravim odnosom in preložiti odogovornost za starše nazaj k njiim samim in sprejeti odgovornost zase. In začeti živeti in slediti svojim sanjam ne zahtevam ali pričakovanjem svojih ( motenih) staršev.
GittaAna