MOM (mejna osebnostna motnja)

Pozdravljeni, stara sem 18 let in zadnjo leto se mi dogajajo nenavadne stvari..vse se je zacelo pred 2 letoma, ko sem imela v družini težave. Poslana sem bila v bolnico saj sem od živcov bruhala. potem sem bila napotena k psihologu, ta mi je določil da imam nihanja razpolozenja, panične napade..nato sem obiskovala center za mladostnike maribor, tam sem hodila se nekaj mesecev k psihologinji. Ampak mi ni kaj dosti pomagala ,zato sem odnehal. Zq nekaj mesecev sem se postavila nazaj na noge, sedaj pa je iz dneva v dan huje. Nimam kaj dosti prijateljev,ker težko navezujem stike, ko pa jih pa se hitro konča. Imam zelo čudne napade, mami , fantu lahko v eni uri povem da sta najbolsa mama in fant v nasledni uri pa jima ze lahko recem, da ju sovrazim, da sta najslabsa..in se mnoge hujse stvari..ampak to delam nezavedno! Najbolj čudno je to, da uspem v eni uri bit vesela, zalostna, jezna, se jokat..vsi mozni mesani obcutki..moje misli vcasih zaidejo daleč od realnosti..vcasih brez razloga napadem fanta,da je nekaj slabega naredil pa ceprav ni..ampak jas vseeno vidim da je.. panicne napade dobivam z lepega..z zelo cudnimi simptomi, srbijo in pecejo me roke, se tresem, srce mi razbija..jocem se kar brez raazloga..moje zivljenje se mi na cajte zdi kul na cajte pa cisto bedno za umret..ampak spet ni jasnega razloga zakaj je tako..imam zelo nizko samopodobo..zelo se sekiram tudi zaradi tega, sama sebi se zdim zelo nicvredna in brezvezna z grdo postavo, grdim obrazom..vcasih me je prav strah hoditi na cesti kr me je strah da se mi bodo drli da sem grda itd..pa ceprav se se to ni zgodilo..strah me je vsakodnevno da bo fant nasel bolso in lepso od mene me zapustil..torej imam tudi neki strah pred zapuscanjem..zato ga vcasih sama kr brez razloga zapustim kr me je strah da bo to on naredil prej..sem zelo obcutljiva, ce mi nekdo ne rece nekaj tako kot jas hocem ze mislim da me nima rad, da mu je vseeno..od vseh pricakujem prevec..pocutim se tak prazno koda fali pol mene, ne pol skoraj cela..koda umiram od znotraj..z vsakim dnem mi je tezje, se najhuje pa je da me noben ne razume, da je moje stanje resno in nujno potrebno pomoci..ti ze leto dni , vsakomesecni , dnevni napadi jeze ,zalosti me unicujejo..ne znam vec uzivati v zivljenju..vcasih me je veselilo marsikaj, dandanes me vec ne kaj veliko..rada imam svojega fanta, svojo mamo zato si ne zelim da vec trpijo ob meni..rabim nujno pomoc , tega se zavedam..ampak ce mi to ne pomaga? kaj lahko druga naredim? kaksni antidepresivi mi niti na pamet ne padejo..se je sploh kaksna pomoc? prosim vas da mi svetujete kr sem obupana..prav tako pa vsi moji bliznji..vrjetno sem se pozabla na enih par simptomov..

pozabla sem se dodati, da me je zelo strah da bova sla s fantom narazen. Z mano je zdrzal vec kot eno leto,sedaj pa je vedno huje..vedno tezje nama je..problem pa je da se imava zelo rada, sva zelo navezana en na drugega…in vsepovsod sem prebrala ,da z to boleznijo nemores biti v zvezi..kaj pa pol lahko sploh se naredim?

Spoštovani,

branje vaše zgodbe in tega, kaj se vam dogaja, se me je dotaknilo, saj vidim, da se zelo zavedate vašega trpljenja in še posebej, kje vse prepoznavate težave. Ste v stiku s tem, kaj vas pesti in vznejevolji, kar prepoznavam kot dobro, saj se tega zelo zavedate. Veseli me, da ste sami ugotovili, da bi lahko poiskali pomoč in da ste si zmogli to priznati. Predpostavljam, da vam to ni bilo lahko. Toda, vprašanje se mi postavlja glede same oblike pomoči – ali bi sprejeli pomoč, ki jo potrebujete, ali pomoč, ki jo želite (glede na vaša prepričanja in predsodke, strah)? Ko se sprašujete, ali se da kaj narediti – da, možnosti je veliko. Obstajajo psihološko svetovanje, psihoterapija (več različnih modalitet) v obliki individualne in skupinske terapije, psihiatrična obravnava, skupinske delavnice, skupine za samopomoč, …

Glede na to, kaj vse ste omenili, vam težko odgovorim, kaj točno narediti, saj ne vem, kaj je tisto najbolj pereče ta trenutek. In to je tudi moje vprašanje za vas: kaj ta trenutek prepoznavate kot vašo največjo težavo? Ste se morda uspeli o vašem trenutnem stanju pogovoriti z vam pomembnimi osebami? Partnerjem? Ali dobite podporo iz njihove strani oz na koga se lahko naslonite? Pomembno sem mi zdi morda tudi, kaj lahko naredite, da se počutite bolje? Kako premagujete vašo stisko?

V vsakem primeru bi vam, v kolikor čutite, da je res hudo, svetoval, da se obrnete po pomoč na osebnega zdravnika ali psihoterapevta. Da odprete to tematiko, kaj se vam dogaja in da dobite nekaj mnenj in usmeritev strokovnjakov, kakšne možnosti izbire pomoči imate na voljo. Kje in kako se lotiti reševati le-teh.

Lep in prijeten pozdrav,

Parov Anzelc