Pozdravljeni,

povsem slučajno sem danes naletela na vaš forum in stvari so se mi v trenutku razsvetlile. Že uvodnih besedah in nekaj opisih, ki jih drugi navajajo v zvezi s svojimi svojci in drugimi bližnjimi osebami, sem lahko takoj ugotovila, da gre za to pri moji mami, saj sem vse življenje doživljala samo zahteve, njeno osebno zadovoljstvo nad mojimi uspehi in skrajno nezadovoljstvo za vse, kar mi je spodletelo, razočaranje, jezo, nikoli pa tolažbe, podpore, toplega objema. Tako je bilo ves čas šolanja, tako je bilo pri mojih zvezah, tako je bilo, ko je šlo za moje prijatelje – če se je izkazalo, da nekdo ni bil ravno pravi prijatelj, da me je tako ali drugače razočaral, sem bila deležna kritike, češ da sem sama kriva, da sem naivna in neumna. Partnerji da me bodo samo izkoristili in pustili, pa čeprav sem bila vedno skrajno odgovorna in daleč od tega, da bi si dovolila, da bi me kdor koli izkoriščal. Od mame nobenega zaupanja, nobene vere v moj uspeh, nobene pohvale. Moja diploma je bila uspeh za njo, da se je lahko hvalila sosedom in sorodnikom, ko sem po prvem letniku fakultete zamenjala smer, da bi študirala tisto, kar me res zanima, pa je rekla, da njej delam sramoto in kako bo to razložila ljudem. Ob vsem tem pa vedno samo zahteve: da sem zato tu, da sem v pomoč staršem, da bom skrbela zanje, ko bodo stari in bolni. Ko je bil oče pred leti hudo bolan in smo se bali, da ne bo preživel, je očetova sestra izrazila zaskrbljenost zame v smislu ‘uboga punca, kaj bo, če ostane brez očeta,’ mamin odgovor pa je bil ‘ja, kaj pa jaz, a jaz pa nisem uboga.’ Veliko je bilo takšnih trenutkov, razočaranj, in z leti in njenim staranjem je bilo vse samo še slabše. Popoln preobrat se je zgodil, ko sem povedala, da sem noseča, da bova s partnerjem, s katerim sva takrat bila že sedem let v krasnem odnosu, končno zaživela kot družina. Še nekaj dni pred tem me je obtoževala, da mi bo partner uničil življenje, da me bo do konca izkoristil in pustil, ker da me ne želi poročiti, in nič ni pomagalo pojasnjevati, da poroka pri nama pač odpade in da sva tako odločena oba, da se pravzaprav tudi jaz ne želim poročiti. Ko pa sem zanosila, pa je obrnila popolnoma drug list, bila presrečna, moj partner je bil najboljši človek na svetu in nič ni lepšega kot ko ti hči da vnuka. Nisem edinka, vnuke že ima po mojem bratu, ampak brat se je že zdavnaj umaknil in začel živeti svoje življenje, jaz pa sem kot precej mlajša od njega, bila potem dolga leta edina tarča. Ne rečem, da ni bilo lepih trenutkov: a vsakič, ko je naredila kaj lepega (pri njej je to obsegalo kuhanje in peko slaščic, šivanje, štrikanje, pač kar je kot gospodinja znala in lahko potem dala) je zahtevala, da se ji zahvaljujemo v nedogled, ves čas je poudarjala, kaj je naredila, nikoli ni znala dajati nesebično, ampak si se po vsakem takšnem darilu lahko počutil močno zadolženega. Vse to sem nekako prenašala, ker sem pozitivna in optimistična, ampak zdaj vidim, da je to na meni kljub vsemu pustilo posledice. Mama je pred tremi leti zbolela, je dementna, ta bolezen pa je iz nje potegnila dejansko najhujše. Vse te osebnostne značilnosti, vsa ta čustvena izsiljevanja, vse zahteve in pričakovanja, ki jih ima do mene, so se samo potencirali. Vsak dan sem v bitki z njo: poskušam ohraniti družinski mir, svoj mir, se posvetiti otroku, ki je začel med tem časom hoditi v šolo in je še premajhen, da bi ga lahko prikrajšala za svojo pozornost, za mamo pa me skrbi zaradi te bolezni, ves čas si mislim, je pač mama, kakršna je, pač je, ne morem ji zdaj obrniti hrbta… Ampak enostavno ne morem več. Oče je zelo star in tudi sam že skoraj nebogljen, prav tako potrebuje pomoč, trenutno spet v bolnišnici, mame pa enostavno ne zanima in tudi zaradi bolezni ni sposobna več razumeti, da se ne morem razkosati na več kosov: skrbeti za družino, sina, očeta, opravljati delo, in se še posvečati njej. Dala sem že vloge za domove, ampak mama o tem seveda ne želi niti slišati, pravi da se obnašam do nje kot da ne bi bila moja mama, da jo hočem vreči ven iz stanovanja in nič ne pomaga pojasnjevati, da skrbim zanjo vsak dan, da je sita, oblečena, na varnem in da ohranja neko dobro voljo kljub bolezni, ki jo je doletela. Zdaj, ko je oče v bolnišnici, pa sem se popolnoma zlomila. Enostavno nisem več sposobna ničesar: fizično sem onemogla, imam glavobole, visok pritisk, psihično pa popolnoma izžeta, komaj še delam, enostavno nisem sposobna z mamo posedeti niti pol ure pri kavici, ne-mo-rem. Partner mi stoji ob strani, mi ogromno pomaga, ampak vidim, da tudi njega vse skupaj izčrpava, čeprav se ne pritožuje preveč, skrbi ga pač za mene in jezen je, ker nihče ne pomisli, da lahko ob vsem tem zbolim tudi jaz, niti nihče ne pomisli na najinega otroka, ki vse to doživlja skupaj z nama. Ja, mama bo zagotovo prej ali slej morala v dom, ker bo to zahtevala že sama bolezen, jaz pa potrebujem nasvet, pomoč, potrebujem nekaj, da se naučim, kako se manj ‘sekirati’, kako umiriti milijardo misli, ki mi rojijo po glavi, kako se preusmeriti in sestaviti nazaj svoje življenje, saj že nekaj let ne počnem stvari, ki so me veselile in sproščale. Kako se torej NE počutiti ‘pretirano odgovorno’ (kot piše v uvodu k vašem forumu)? Kako? Izžeta sem tako močno, da zdaj, ko resnično oba starša potrebujeta mojo pomoč, tega nisem več sposobna dati, in se lahko samo utapljam v slabi vesti, ki mi jo mama še naprej zelo uspešno ‘nabija’.
V vsakem primeru hvala, da sem lahko to napisala, in hvala za vsako besedo, nasvet, kar koli…
lep pozdrav

Pozdravljena Una1!

V svojem življenju sem srečala že kar nekaj mejnih mam ( tudi diagnosticiranih) in ja zgodbe, ki jih priipovedujejo otroci so v dosti pogledih precej identične tvoji. Ne glede na to, ali ima MOM ali ne, pa je njeno obnšanaje precej izkrivljeno in očitno je, da ni sposobna videti nikogar drugega kot zgolj sebe. In ena bolj pogostih značilnosti mejnih je, da moraš za vsako “darilo” kasneje plačati hudo ceno.

Tisto, kar mislim da ti lahko pomaga je, da se čimbolj izobraziš. Pri nas obstaja knjiga Ne stopajte več po prstih ( Založba Chiara) , kjer lahko dobiš kar nekaj dobrih nasvetov, kako ravanati s takšnimi osebami, četudi niso MOM temveč se zgolj vedejo zelo podobno.

Odtipkaj v internetni iskalnik borderline mothers ali pa narcisstic mothers in dobila boš veliko člankov in info ki ti bodo pomagali prepoznati ali ima tvoja mama te znake in kaj s tem storiti.

Tisto, kar je dobro vedeti pa je:
1. Da njenega obnašanja, čustovoanja, mišljenja nisi povzročila ti
2. Da ga ne moreš nadzorovati, kontrolirati, torej kakorkoli vplivati na njega, nič kar boš storila, ne bo spremenilo njenega vedenja in doživljanja, je kakršna je in kolikor sem lahko prebrala nima nobene želje, da se spremeni, s starostjo pa zadeve postanejo samo še hujše
3. Da ji ne moreš zares pomagati, ker nisi strokovnjak, da pa ji lahko če se bo tako odločila priskrbiš kakšnega
4. Da nisi odgovorna zanjo ( za njeno počutje, vedenje…) Edina, ki je odgovorna za to, kaj se z njo dogaja in kako doživlja svet je ona sama in edina ki lahko karkoli spremeni pri sebi je ona.
4. Tvoja primarna odgovornost si ti in tvoja družina. Kolikor razumem, si ji pomagala in se uklanjala že vse življenje, vendar če se boš še naprej uklanjala vsem njenim nezdravim zahtevam, boš kmalu nezdrava tudi ti, velika verjetnost je tudi , da bo poškodovana še tvoja družina.

Nujno je , da ji postaviš meje, to je, da razmisliš koliko ji dejansko lahko pomagaš, ne da bi pri tem škodovala sebi in svoji družini in pri tem dosledno vstrajaš. Lepo bi sicer bilo, če bi bili srečna in zdrava družina, vendar verjetno to nikoli niste bili zato “idiličnega” konca maminega življenja, kot si ga predstavlja ona, ne more biti, pa četudi bi storila vse kar bi od tebe zahtevala ( če pogledaš svoje življenja nazaj se boš verjetno strinjala) Te idile verjetno nikoli ni zares bilo in takšni ljude niso nikoli ampak res nikoli zadovoljni, ne glede na to, kaj vse boste za njih storili.

Mislim da je to, da gre mama v dom zelo dobra rešitev, še posebej če ima še demenco ali kakšne druge težave. Mislim da ji je treba jasno povedati, da za njo v taki meri kot do sedaj ne boš mogla več skrbeti in pri tem vstrajati ne glede na to, da bo verjetno v trenutku, ko boš to omenila začela streljati z vsemi topovi. Konec koncev pa ne glede na to, ali bo ostala doma ali bo bila v domu, bo verjetno večno nezadovoljna in te vedno obtoževala za svoje težave in še vse drugo. Rezultat bo torej isti. Le da boš v primeru, da boš vstrajala, da gre v dom, ohranila zdravo vsaj sebe in svojo družino.

Drži se!!
GittaAna

Pozdravljena Una 1!

Tudi jaz se pridruzujem zgornjemu mnenju, da mami cim prej poisci dom. Postavi jo pred dejstvo,
in ji povej,da ti vec za njo ne mores skrbeti. Logicno je, da se cutis odgovorno, saj ti odgovornost in krivdo vceplja ze vse zivljenje. Zavedaj se, da ji nisi dolzna nicesar, saj se nisi rodila po svoji
volji, temvec po njeni. Da si zato tu, da bos skrbela za starse, ko bodo stari in bolni je milo receno zelo sebicna izjava tvoje matere. Dolzna si skrbeti za svojo druzino in svojo mamo obiskovati v domu. To je moje mnenje.

Lep pozdrav in srecno!

Jooooooooooj Una1…… saj so ti vse napisale že pred mano, ampak rečem lahko le, da razumem. Do potankosti si namreč opisala mojo taščo, s katero sem pod isto streho živela 13 let, preden mi je počil film in sem rekla možu, ali gremo vsi, ali pa grem sama živet v šotor. Šli smo, ampak se iz tega ni skuhalo kdo ve kaj dobrega, ker gre tudi mož po njenih stopinjah…
pri tebi je verjetno vseeno malo drugače, saj gre za tvojo mamo, ne za taščo, ampak izčrpava te ravno tako. Res ti želim, da bi se vse v redu izteklo, sklepam, da si še mlada in videti je, da imaš v redu moža. To je ogromno, verjemi. Če lahko z nekom deliš stisko, je to že veliko. Držim pesti zate!