MOM in varanje
Naj se jaz podelim svojo zgodbo. Tudi jaz sem zivela z MOM in se je koncalo tragicno. Namrec pred letom dni sem se odlocila zapustiti osebo, ki je varala, lagala in vse sem zvedela preko drugih ljudi. Nikoli priznal. Na koncu je naredil samoumor, ker sem ga pustila in odsla k mami s 5 letnim sinom. Napisal je, da sem mu vzea otroka in da gre iz tega razloga. Zdaj vec kot leto zivim z ubijalskim obcutkom krivde, ker sem sla tistega usodnega dne.
Ljubljana 77, pozdravljena!
“Ubijalski občutki krivde” so nam, ki smo imeli opravka z osebami MOM, posebno poznani. “Gospa nezdrava krivda” nas je v bistvu pahnila v odnose z osebo MOM in nas na njih prikovala, da smo v takih odnosih celo nekaj časa vstrajali. “Gospa nezdrava krivda” lahko še dolgo upravlja z našim življenjem tudi v odnosu z drugimi ljudmi, saj smo se nezavedno navajeni podrejati patološkim ravnanjem, ker enostavno ne vemo kaj je prav. Žal se nam je tak zapis nezavedno zgodil zgodaj v našem otroštvu in ga potem nezavedno ponavljamo skozi življenje… Vsi ti nezavedni zapisi pa so lahko usodni za naše življenje in naše zdravje, saj jih običajno nezavedno ponavljamo in ob vsem močno trpimo… Vse do takrat, dokler jih ne ozavestimo in poskušamo zaceliti…
Bodi vesela, da si zbrala toliko moči in da je bilo še toliko zdravega v tebi, da si ravnala tako kot si ravnala… Zato sprejmi lekcijo, ki se ti je zgodila, ker te želi o nečem nezavednem v tebi, poučiti. Med drugim tudi o tem, da se po nepotrebnem trpinčiš… Življenje z osebo MOM ti je pustilo hude posledice, ki jih sama po mojem mnenju ne boš uspela razrešiti. Predlagam ti, da s pomočjo res ustreznega terapevta, ki se spozna na problematiko oseb z MOM, poiščeš v sebi začetek škodljivih zapisov o nezdravi krivdi in nezdravih prepričanjih, ki so zakovana v tebi.
Ostani z nami še naprej in SREČNO! Lp Odmev
Pred kratkim sem spoznala moškega, katerega žena je naredila samomor, pa je ni pustil, varal in podobno … To so taki ljudje, ti tukaj ne moreš popolnoma nič. Pomagati je mogoče samo samomorilcu, pri katerem je poskus samomora klic na pomoč. Tistemu, ki je odločen končati življenje, pa ne. Mnogi imajo ob sebi ljubeče partnerje, nepreskrbljene otroke, pa se vseeno odločijo za samomor. Verjetno tudi ti partnerji občutijo krivdo, po mojem brez tega ne gre, ampak dejansko ni človeka na svetu, ki bi jim lahko pomagal, edino če jih dajo na zaprt oddelek pod 24-urni nadzor. Mogoče v tem primeru.
Ne vem, če še spremljaš svojo temo. Si hodila v skupino za žalujoče pri Hospicu? Mogoče bi ti tam lahko pomagali, ker imajo izkušnje tudi z vdovci/vdovami samomorilcev. Mogoče bi ti pomagalo, če bi od njih in od strokovnjakov slišala, kako je s temi samomori.
Vse dobro ti želim.
Resnicno ne vem in ne razumem kaksni ljudje so to. Ali je mozno, da ob odhodu dozivi taksno stisko, da se odloci za samoumor? Se po smrti sem zvedela da avanture z vecimi zenskami, kljuc temu da je prisegal, da bo vse naredil za nas. Zadnje case je bil izredno slabe volje. Verjetno, ker sonse zacele zadeve razkrivati. Je pa bil izredno vezan na sina in zelo zascitniski? Ali je to tipicno za osebe z MOM. Pisite mi prosim cimvec o tem. Mi zelo pomaga. Hvala vsakemu posebej.
Resnicno ne vem in ne razumem kaksni ljudje so to. Ali je mozno, da ob odhodu dozivi taksno stisko, da se odloci za samoumor? Se po smrti sem zvedela da avanture z vecimi zenskami, kljuc temu da je prisegal, da bo vse naredil za nas. Zadnje case je bil izredno slabe volje. Verjetno, ker sonse zacele zadeve razkrivati. Je pa bil izredno vezan na sina in zelo zascitniski? Ali je to tipicno za osebe z MOM. Pisite mi prosim cimvec o tem. Mi zelo pomaga. Hvala vsakemu posebej.
samomor je nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti sebi. Zato je nasilnost prva točka pri ocenjevanju nevarnosti, da nekdo stori samomor. Da je bil tvoj bivši take vrste človek, se pravi nasilen, nimaš ti nobene krivde pri tem. Je že bil tak, ko si ga spoznala.
Za MOM je menda tudi značilno, da nimajo svoje notranje trdnosti oz. neke izgrajene osebnosti, zato vse svoje občutke projicirajo navzven in zato so tako težki. Ko jim tega zmanjka, pa jih preplavi črna luknja, ki je znotraj njih, in se lahko počutijo povsem izgubljene. Žal jim pri tem ne moreš nič pomagat.
TAko da v končni verziji je samomor res samo še zadnje dejanje nasilja, ki ga storijo nad seboj, čisto verjetno pa je zraven prisotna še želja po kaznovanju bližnjih z občutki krivde.
Ne dovoli mu, da ti še po smrti uničuje življenje, ne tebi ne tvojim otrokom. Ne vem kam hodiš na svetovanje, nekatere občine sofinancirajo nek program, mislim, da je društvo Pogum, ki so zelo dobri.
Nekje sem prebrala, da taki naredijo samomor zato, ker so se končno prisiljeni soočiti sami s sabo.
Tega pa ne prenesejo. Oni živijo svoje življenje “skozi druge”, sami s sabo ne znajo biti, v ogledalo se ne upajo pogledati.
Kako bi ti lahko preprečila tako soočenje ne vidim, do tega pride prej ali slej.
Ljubljana 77, pozdravljena!
Najprej ti bom zastavila vprašanje in to predvsem z namenom, da boš morda lažje našla ustrezen odgovor zase. Zamisli si sebe in si odgovori na vprašanje: Kako naj ti na primer pomagam jaz, da te ne bodo preplavljali vsi ti nezdravi občutki krivde? Kako naj ti pomaga kdo drug, da se boš prenehala po nepotrebnem trpinčiti?
Osebno mislim, da ti nihče nastalega trpljenja ne more odvzeti. Zelo pohvalno je, da iščeš pot kako iz vsega tega, kar se ti dogaja. Kdor išče, ta vedno najde in prepričana sem, da boš tudi ti nekoč našla rešitev ZASE. Rešitev je žal le v nas samih in nikjer zunaj nas.
Enake možnosti je imel tvoj bivši partner, ki jih pač ni zmogel dojeti. Problem ljudi z MOM je namreč ravno v tem, da bistveno drugače doživljajo svet in ljudi okoli sebe, drugače razmišljajo in drugače čustvujejo od nas in so na odnosnem področju popolni invalidi. Ljudje z MOM imajo na svet in na druge ljudi običajno takšen pogled: “Samo jaz sem v redu, vsi drugi so zanič. Jaz nisem nikoli za nič kriv, za vse so krivi drugi.” Njihova razbolena notranjost je prazna. S takimi stališči ne morejo dojeti sebe, še najmanj pa drugega. Zaradi nezmožnosti emaptije, oziroma vživljanja v sebe, se posledično temu, niso sposobni vživljati v drugega. Zato običajno postanejo prikrito ali odkrito agresivni do drugih. Če jim to z drugimi vedno ne uspeva, lahko agresijo usmerijo proti sebi… Kaj več o tem se lahko seznaniš s pomočjo osnov iz Transakcijske analize. Zanimiva knjiga na to temo je: Thomas A. Harris “Ja sam O.K, ti si O.K. ipd…
Predlagala bi ti tudi, da ponovno razmisliš, če je terapija, ki se jo udeležuješ, sploh primerna zate in če se s pomočjo nje, dejansko dogajajo neke spremembe znotraj tebe… Najmanj kar bi se moralo po ustrezni terapiji zgoditi je, da bi vse sile usmerila predvsem v sebe in iskala vzroke v sebi, zakaj vse tako boleče doživljaš, zakaj si si poiskala ravno takega človeka, ob katerem si trpela… Še veliko zakajev bi se našlo… Jaz na tvojem mestu bi predvsem zelo resno razmislila, kako najti kar najbolj ustreznega terapevta. Na forumu je napisanih več oseb, ki imajo za seboj tudi ustrezne referenca iz področja dela svojcev oseb, ki imajo MOM. Na tem področju je žal zelo malo strokovnjakov, ki se na te zadeve dejansko spoznajo. Namreč, zgodi se ti lahko, da boš zapravila veliko časa in denarja, a do rešitve ne boš prišla nobene…
Zaman je iskati odgovore za vse te težave, ki te pestijo, ZUNAJ SEBE. Pravi vzrok, zakaj je partner naredil samomor, verjetno ne boš nikoli našla. Vse kar so napisali predhodniki o samomoru drži, vendar ti analiziranje vzrokov pri njem, tebi ne bo prav nič pomagalo. Lahko boš z razumom morda našla neke vrste opravičilo v sebi. Žal pa iz izkušenj vem, da je dejanje drugega (v tem primeru samomor) le sprožilec, ki ti je nezavedno predramil tvojo bolečo podzavest iz preteklosti… Praviloma iz zgodnjega otroštva… Pri hudih stiskah je zato običajno vedno potrebna prenova naše notranjosti, naših napačnih notranjih prepričanj in napačnih doživljanj…
Vse kar doživljamo, je izključno v nas in v odnosih nam ljudje v bistvu odslikavajo nas in našo notranjost. Zato lahko ljudi občasno doživljamo kot ponavljajočo se moro in to v se do takrat, dokler nam ne uspe zaceliti naših notranjih ran. Pot iskanja samega sebe je lahko dolga in zelo zahtevna. Vendar splača se… Mislim, da si ti sedaj na tej poti… Zato išči naprej, tudi s pomočjo ustrezne literature. Rešitev moramo vedno iskati s spremembo v sebi in izključno le v sebi.
Vse dobro ti želim. Ostani z nami še naprej. Lp Odmev
Pozdravljena Ljubljana 77!
Ne glede na to, kdo v naši okolici naredi samomor se avtomatično počutimo krive in soodgovorne, četudi nismo ( razen v primeru, da bi nekoga načrtno napeljevali v to).
Vendar je dobro vedeti ( četudi traja nekaj časa, da to razume tudi srce) da nismo odgovorni za nikogar ( razen za otroka), da ljudi niti ne moremo spreminjati niti jim pomagati, če tega nočejo.
LJudje z osebnostmi, ki so značilne za MOM so bolj pogosto nagnjeni k samomrilnim mislim in samomorom ( to je že v strokovni definiciji bolezni) in še posebej so znani po tem, da lahko storijo samomor tudi zgolj zaradi maščevanja. Mislim, da skoraj ni hujše oblika “kaznovanja” nekoga, saj je lahko še leta vsaj mahjen drobček krivde . kaj pa če….kaj bi lahko storil, pa nisem…sem sokriv….
Samomor je bila njegova odločitev in ne glede na to, zakaj ga je storil, je to bila njegova odgovornost ne tvoja. Tudi če bi ostala ne bi bilo kaj dosti drugače, saj bi v tem primeru verjetno potonila oba , ne zgolj on.
GittaAna
Odmevanje.
Najlepsa hvala za tvoj cas in odgovor, ki ga vedno znova berem.
Verjamem, da imas veliko izkusenj, zato ima tudi vsaka beseda pomen.
Res je. V zadnjem letu in vec sem zamenjala najmanj 5 terapevtov. Iscem primernega in lahko samo recem, da je najpomembnejse najti primernega. Zapravila sem veliko denarj in nic posebnega nisem naredila, se poglobila. Najvec sem dojela sama med branjem na netu in razmisljamjem
V tisini. Je pa res, kar si napisala. Odgovori so v meni. Nekako samo ne verjamem, da je otrostvo tako mocno in ima vpliv na sedanje dogajanje. Krivim se, ker mu v dolocenih zadevah nisem ustregla ampak sem
Se borila z nezvestobo in nisem
Zmogla.
Je pa to mocno pogresal( obiskovanje njegovih starsev npr). Zdaj bi naredila vse, da je samo ostal in da bi mu lahko, kot clovek pomagala. Nic ne morem vec. Lahko samo delam, da je moj sin srecen. Hvala ti se enkrat.
Hvala GittaAna.
Res je in hvala na odgovoru.
Ali je mozno, da splet nesrecnih okoliscin in nezadovoljstva prinese samoumor pri posamezniku. Nekako ne morem sprejeti, da vse izhaja iz otrostva. Zakaj se mi zdi, da bi lahko se dlje tepela samo, da bi ostal z nami in bi imel moj sin oceta? Bil je izredno navezan nanj. Zdaj imam slabo vest, ker jaz zivim in njega ni vec z nami. O Bog. Vem, da so to vorasanja za ure terapije, samo se mi zdi, da ste tu posamezniki boljsi, kot terapevt, ki ga obiskujem. Najlepsa hvala za vsako napisano besedo.
poskusi se še z drugega stališča.
Ponavaljam, da 100 % menim, da ti nikakor nisi kriva za samomor bivšega in imaš vso pravico živeti.
Mogoče si krivdo pripisuješ zaradi prevelikega ega oz. včasih so temu rekli napuh , kar je eden glavnih grehov. Domišljaš si, da imaš moč, da lahko vodiš in nadziraš življenja drugih. Ne moreš in ni treba. Nisi tako vsemogočna. Tudi sinu ne moreš vzeti stran njegove bolečine ob izgubi očeta.
Dovolj bo, če ti ostaneš kolikor toliko skulirana.
Ljubljana 77, pozdravljena!
Včasih je ljudem najlažje, da se zatečemo v iluzijo in iluzorna pričakovanja o tem, kako bi bilo, če bi… in si tudi s pomočjo iluzij, včasih sami pri sebi po nepotrebnem ustvarjamo težave. Z napačnim razmišljanjem, ki si ga fiksiramo z razumom (beri: EGOM), običajno postajamo sami sebi eden največjih rabljev in kritikov samih sebe.
Nehote pa s takim razmišljanjem tonemo v stanje žrtve. Dobro se je pri tem vprašati, čemu nam vloga žrtve služi. Preteklosti ni več in je ne moreš z ničemer več poraviti. Sedanjost pa te kliče k odgovornosti do sebe in do otroka. Zelo spodbudno je, da iščeš odgovore in svoj mir še naprej.
Kriterij za ustrezne odnose med ljudmi, so le njihova dejanja in le ta štejejo. Vse ostalo je zanemarljivo. Navezanost na sina še zdaleč ne pomeni tudi ljubezni in ustrezne odgovornosti do otroka… Navezani smo lahko na avto, hišo, na….
Pišeš, da se ti je v odnosu z bivšim zgodilo kar nekaj zelo problematičnih dejanj z njegove strani. Vprašaj se in si poskušaj odgovoriti na vprašanje: Kako bi ti ravnala, če bi bila na mestu bivšega in bi želela urediti odnos s teboj in sinom? Navezanost na sina, o kateri pišeš, ne pomeni tudi ljubezni do otroka. Imeti otroka rad, pomeni spoštovati ne le otroka in skrbeti zanj, ampak spoštovati tudi njegovo mater. Oče, ki ima otroka rad, nuditi zaščito in spoštovanje predvsem materi, da otroku s tem omogoči zdrav razvoj… Oče, ki se vede nespoštljivo do matere in je do nje neiskren in nasilen, je posredno neiskren in nasilen tudi do svojega otroka. Še zdaleč ne želim soditi, ker vem, da drugače pač ni zmogel ravnati, kot je ravnal… Vendar le dejanja nam največ povedo o človeku…
Ob tem sem se spomnila na primer, ko je oseba delala samomor, pa so jo rešili. Kar nekaj mesecev je prebil na psihiatriji. V enem mesecu, ko se je vrnil domov, je znova storil samomor. Žal, tokrat uspešno. Če stroka ni mogla zajeziti vzrokov, ki so se dogajali v tem človeku, kako naj bi mu pomagal nek neuk človek!…
To je le par misli, ki se mi je utrnilo ob tvojem pisanju. Ne vem, če ti bodo kaj v pomoč. Vse dobro ti želim. Lp Odmev
Hvala Odmevanja.
Strinjam se s teboj. Zanimivo kako v zivljenju lahko zivis zivljenje, ki je dalec od tistega v kar verjames. Oz., ljudje si ustvarimo sliko v glavi in trpimo in prenasamo vse, da je ne pokvarimo. Jaz sem vztrajala, ker sem zelela imeti druzino in oprostila prevare, ker sem zelela, da ima sin oceta. Bila sem ponosna na to navezanost nanj in mi je dejansko zameglila marsikatero dejanje, ki ga nebi smela spregledati. Ko se ti zgodi taksna tragedija razmisljas zakaj nisem videla dolocenih stvari. Jaz sem jih-dolocene, samo nekako nisem zmogla predelovati prevare in se skrbeti za njegovo psihicno stanje. Videla sem, da je drugacen, nezadovoljen ipd.
Stalno je bila napetost in obsojanje, da nismo srecni zaradi mene, ker ne morem pozabiti prevar. Prisegal, da je nehal, vendar sem
Po smrti zvedela, da ni odnehal in je bil skoz v svojem filmu. Zvedela sem celo, da je imel najeto stanovanje, kjer je to pocel. Veliko bi lahko pisala, vendar zaradi njega ne bom. Imam slabo vest, ker sem mi zdi, da ga z vsakim stavkom na nek nacin izdam. Pisem, ker mi imajo tvoji odgovori veliko smisla in je boljsi, kot s terapevtom. Dojela sem, da prva stvar s katero moram prenehati je opazivati ljudi iz svoje perspektive in pricakovati od njih to kar bi jaz naredila. Vsak je zase in se znati odmakniti in prenehati z vlogo resiteljice. Tesko pa jr vsak dan pogledati v sinove oci in odgovarjati na vprasanja. Ni fer. Zivljenje ni fer. Vem, da obstaja veliko tazlag, zakaj je temu tako in da Bog testira najmocnejse, samo upam, da bom dojela bistvo vseg tega, kar mi sporoca.
Ljubljana 77, pozdravljena!
Kako naprej, ti ne vem povedati “recepta”, kajti kar je zame bilo dobro ni nujno, da je tudi zate. Vsak človek je pač na svoji poti in vsak išče rešitev na svoj način in s vojo “hitrostjo”…
Pravilo: “Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi” velja v vseh naših odnosih in to v odnosu nas do drugih, kot drugih do nas. Ko mi je bilo najtežje, mi je ta modrost pomenila balzam za mojo dušo. Moja vest, kako bi jaz ravnala v odnosu do drugega, če bi bila na njegovem mestu, mi je v življenju velikorat pomagala, da sem se znebila občutkov nezdrave krivde. Sploh pa še v odnosu z nekaterimi bližnjimi, ki so mi povzročali krivico in me krivem obsojali…
Zame je bil zelo zanimiv sestavek tu na forumu, z naslovom: “Samopomoč in čustvene rane”, katerega link prilagam: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=11077214
Meni je EFT tehnika in Zdravilni kodeks, s svojimi zdravilnimi kodami, odločilno pomagal. Kaj več o tem se lahko seznaniš preko interneta in iz zelo zanimivih knjig, ki jih boš ob tem našla. Seveda pa je ob tem potrebno kar nekaj osebne zavzetosti, truda in dosledno delo na sebi.
Da opisana zadeva zanesljivo deluje, mi je potrdila tudi knjiga Davida. R. Hamiltona “Kako um zdravi telo”. Prav tako so me o tem prepričale osebne izkušnje.
To je moje kratko sporočilo, ki se mi je utrnilo ob tvojem pisanju. Se še beremo. Lp Odmev
Mesec dni je odkar sem po slabem letu in pol spakirala in šla. Še vedno neznosno boli…kopljem po sebi, pred očmi se vrtijo slabi in tisti najlepši trenutki, ki jih ni bilo malo. Vsaj v začetku. Točno tak MOM je kot pravi diagnoza…Sprva čudovit, šarmanten, prijazen, odprt, nasmejan. Štimal je sex, naštudiral je moj okus …za vse..Samo, ko sem pokazala (pre)več samostojnosti ali poskušala storiti kaj po svoje- je pokazal svoj pravi obraz. Na začetku z muljenjem in prizadetostjo, nato so ure, postajale dnevi in tedni ignorance..Izpadi..tudi v javnosti, nenehna drama, vrtanje po preteklosti, da bi izbrskal karkoli “slabega” o meni, vse kar bi mu šlo na roko pri prihodnjih verbalnih obračunih, ki so postajali vse bolj nasilni, glasni in polni žaljivk. Po nekje 9 mesecih se je name priklopil še finančno…pod masko, davčna mi je pobrala to in to…vse ti bom vrnil. Vse bolj so se mi prižigale rdeče luči…bilo me je strah, da bom rekla, naredila karkoli kar bo sprevrnil v svoj razlog za nov napad in prepir. Ves čas je preverjal telefon, zahteval je vpogled v mail…in ker ni ničesar našel je bil nervozen…”preveč si čista” sem velikokrat slišala..Nenehen nadzor, noro ljubosumje na vsakem koraku. Ko sem videla kaj se dogaja sem večino svojega denarja prenesla na drugo banko in drug račun. In najbolj noro je, da sem se ob tem počutila “krivo”, ker počnem nekaj brez njegove vednosti…Kako dobra je bila ta moja poteza se je hitro pokazalo…čim sem povedala, da je na mojem računu minus so se napadi, žalitve in ignoranca samo stopnjevali…Takrat se vedela, da je ljubezen (če je to sploh kdaj bila) končana. Zbrala sem vso svojo moč in ko ga ni bilo – ODŠLA. Koga sem imela ob sebi sem ugotovila šele pred dnevi, ker mi ni dalo miru in sem raziskovala…MOM je noro stanje strahu pred zapuščenostjo in oseba ima ves čas plan B..če pa je ob tem še visoko manipulativna- zbeži dokler lahko. Meni je kliknilo po letu in pol…Ni bilo veliko časa a dovolj, da me je zastrupil… Vse njegove bivše zveze so se končale tako… Drage punce..če je v začetku vse preveč popolno, če bi vaš princ za vas naredil malodane vse – bodite previdne…Odprite oči…Vlaga v vašo zaupljivost, vašo zaljubljenost…vsa darila pa boste drago plačale. Tudi s svojim zdravjem. Vso srečo.