Ima kdo izkušnje s partnerjem, ki ima mom.
Moja bivša žena jo ima, zato tudi je bivša. S tem me je seznanila psihologinja in po prebiranju literature, sem tudi sam prišel, do takega zaključka. Ona seveda vse to zavrača in tudi noče slišati za kakršnekoli terapije.
No kakorkoli, jaz sem zahteval ločitev, do katere je tudi prišlo. Sploh se ni veliko sekirala okrog tega.
Problem je, ker še vedno hoče manipulirati in izsiljevati, za kar izkorišča najine otroke.
Zato bom sedaj tudi zahteval popolno skrbništvo, kar naj ne bi predstavljalo velikega problema, so mi rekli na CSD in še kje. Da, se jo rešim tudi s te strani.
Sedaj pa me zanima, ali je možno, da se tak človek kdaj spremeni, na kaj naj pripravljam predvsem mlajšega otroka, večji že razume.
Ali naj rečem, da bo mami videl pogosto in bo imel stike z njo, ali naj ga počasi privajam, da ne bo imel veliko od nje. Imam namreč občutek, da se ne bo prav trudila, da bi bila čim več z otroki, ko ne bo imela več koristi od njih in, da bo vse skupaj izgledalo bolj tako kot v kakšnem filmu, kjer otrok veselo pričakuje očeta, njega pa nikoli ni, samo da bo tukaj v igri mama. Namreč že sedaj so ji otroci bolj v breme kot v veselje. Njena izjava je tudi že bila, da jih ne bi več imela, če bi lahko čas zavrtela nazaj.
No, zanima me zgolj to, če je možno, da se tak človek kaj spremeni, če je ob vse in ostane čisto sam na svetu. Prijateljev nima, njena družina, pa tudi nikoli ni bila družina v pravem pomenu besede. Bo mogoče potem kaj drugače gledala na vse skupaj. Ali tak človek sploh ve kaj pomeni ljubezen do sočloveka, ali je sposoben imeti rad. Strokovnjaki pravijo, da brez intenzivne terapije sigurno ne, pa še s terapijo zelo težko. Kakšne izkušnje imate vi?
Zgodba ni izmišljena, to boste verjeli verjetno samo tisti, ki imate opravka s takimi ljudmi.

Predlagam vam vseeno, da svojih otrok ne odtrgate od matere. Kajti otrok ne razume stvari tako kot jih odrasli. Lahko jim razlozite stvari, se mi zdi primerno cimbolj iskreno in prijazno njihovem razumu, vendar se morajo otroci sami odlociti in imajo vso pravico do obeh starsev. Ce nista kot partnerja oz zakonca skupaj, bodita vsaj kot starsa in sodelujta. V kolikor je to otezeno ali nesodelujoce pa se na zalost te stvari urejajo preko za to dolocenih organih in institucij. Mom, Nom, bipolarna motnja ipd. pa te stvari otezujejo, kajti te osebe se obravnava drugace, ker je njihov svet popolnoma drugacen in drugacno dojemljiv.

Pozdravljen, ni vam lahko in vam tudi ne bo. Tudi otrokom. Če ima vaša bivša potrjeno diagnozo, je verjetnost, da boste vi imeli skrbništvo zelo velika. Pričakujete pa lahko, da bo skušala z veliko manipulacije doseči svoje. Skušajte otroke zavarovat, pa čim manj jo obrekovat pred otroci ali celo njim. Skušajte obdržat spoštljiv odnos in vedno izpostavljajte, da sta OBA starša.
Ljudje z diagnozo MOM, NOM in podobnimi, so doktorji manipulacije, zato vam čestitam, da ste se uspešno razvezali. Ne boste imeli miru, dokler ne bo našla nove žrtve. Pišem iz lastnih izkušenj, ko sem desetletje popuščala in imela neko lažno upanje po vsaki epizodi. In še njegovo sorodstvo mi je stalno očitalo, da sem jaz edini krivec za njegovo obnašanje. Malo sem se pozanimala za njih in ugotovila, da tudi oni niso brez podobne diagnoze – kar cela familija. In na svojo srečo nimam otrok z njim, ker bi tudi oni lahko podedovali bolezen po njem. Ima pa od prej sina, ki pri 40 ih izvaja vse, kar pritiče tej bolezni. Moj mož je naredil samomor, čeprav tega ni imel v načrtu. Je bil proti ločitvi in kar odkrito grozil, da me bo ubil. Da angeli obstajajo, verjamem, ker sem ostala živa. Vam želim vso srečo tega sveta in ne nasedajte njenim manipulacijam. Pa tudi otroci kmalu odrastejo, še prej pa razumejo in vidijo, kako je. Glejte, da boste jima vzor in podpora.

Po spoznanjih do katerih sem prišla pri terapijah, ki jih obiskujem zase, saj je dolgoletna zveza s takim človekom in odraščanje ob podobnem očetu seveda pustila posledice tudi na meni, sta oba narcisa. Zadnji intervju z dr. Leonido Zalokar, ki sem ga prebrala pa mi je dal misliti, če ne celo psihopat. Njegova diagnoza bi bila zame sedaj popolnoma nepomembna, če ne bi imela otroka, ki seveda nosi posledice očeta s tako motnjo.
Na začetku spoznanja sem se neštetokrat obtoževala, zakaj sem otroku izbrala takega očeta in še zdaj me občasno zaskeli ta občutek krivde, a zaradi terapij s časom lažje prenašam to breme.
Glede stikov je tako, da si jih oče na vso moč želi izvrševati, tudi če otrok ne želi na stik. Sama mu jih nikoli nisem omejevala, ker iskreno tudi jaz potrebujem kak dan zase. Vendar se vsakič, ko pride od njega sprašujem, ali delam prav, da silim otroka k stikom. Pravno gledano sicer niti nimam druge možnosti, moralno pa je seveda drugo vprašanje. Stiki izgledajo pa tako, da otroka preda v varstvo svojih staršev, svoje nove žene.. Otrok niti ne ve kdo ga bo prišel iskat, ko mora k očetu. Otrokove želje in mnenje so za očeta seveda popolnoma nepomembne. Novega otroka je dobil 9 mesecev po razhodu, kar je bil za najinega otroka dodaten stres in vse skupaj pušča velike psihične posledice. Med počitnicami je odšel na dopust z novo družino, brez najinega otroka. Za obdobje, ko je bil otrok med počitnicami pri očetu, si ni vzel niti dneva dopusta, ampak ga je vpisal na razne dejavnosti. Večino časa je otrok tudi spal pri njegovih starših. Obljubil mu je, da bosta šla enkrat v tem času popoldan na bazen in ko ga je na koncu obdobja opomnil, da nista šla, ga je nadrl, da je “nehvaležen otrok”. Še mnogo drugih podobnih dogodkov bi lahko opisala…
Moja izkušnja je zato taka, da si samo želim, da ne bi želel imeti stikov z otrokom, saj vsakič, ko pride od njega premleva nova in nova razočaranja. Jaz jih na vašem mestu niti ne bi pripravljala na to, da ne bo veliko stikov. Bolj pripravite sebe, da se boste znali soočiti z žalostnimi in razočaranimi očmi svojih otrok, da boste močni za njih. Na žalost je namreč tako, kot je v intervjuju povedala dr. Zalokarjeva: “Po razvezi sodišča obravnavajo tudi takšnega starša, ki mu je prej bilo bolj malo mar za otroka, po liniji najmanjšega napora oziroma s floskulo, da sta starša enakopravna.”
Za otroke pa poiščite tudi strokovno pomoč, saj jo bodo ob takem roditelju zagotovo potrebovali. Vse dobro želim!