molitev…
Mislila sem, da bom dovolj močna, da bom lahko to zadržala v sebi in z molitvijo skušala prebroditi to tesnobo, ki me zopet navdaja.
Drage nevidne prijateljice, prosim vas za spodbudne besede in molitev za mojega sinka, saj je po zadnjem pregledu očk, kjer so ugotovili neke zaplete, naslednja dva tedna zapored “obsojen” na operacijo obeh očk.
Hvala Bogu, da ta možnost sploh obstaja, da se bodo ti problemi lahko popravili, sicer bi že od zdaj vnaprej bil obsojen na najhujše. Bojim se le, da bi se mu zgodilo enako, kot se je 5 mesecev nazaj njegovi sestri dvojčici, pa tega strahu ne smem pokazati, saj on vse občuti, kot je občutila tudi hči.
Zdravniki poznajo naš problem in verjamem, da se bodo maksimalno potrudili, da se nam kaj takega ne bo ponovilo. Strah me je, da je v zvezdah zopet nekaj zapisano, kar nas bo sesulo, če ne bomo dovolj močni. Prosim in molim “Boga” in njegovo sestrico, ki je med angeli, in ostale angele, da ga bodo čuvali. Ne bi rada pred sinkom pokazala občutek nemira, nemoči in strahu, solza, ki bodo vsak čas eksplodirale iz mene, dokler ne bo to mimo.
Hvala vam da ste.
Sandra
Draga Sandra!
Kolikor je le mogoče, bom držala pesti za tvojega sinka. Naj se vse dobro izteče. Pa saj se bo; mora se – še posebej, ker ima svojega angelca, ki bdi nad njim in vami. Zato bo vse dobro.
Ne razumem pa zakaj vas je vse strah pokazati svoj strah pred otrokom. Saj je vendar tudi strah le eden izmed kamenčkov v mozaiku ljubezni. Brez njega se sploh ne da živeti – niti preživeti. Saj je strah naš zaveznik, ki nas čuva pred hudim. Zato mislim, da ni nič narobe, če otrok čuti, da se mamica boji – nanj se to prenese predvsem kot občutek globoke ljubezni, ki jo ima mamica zanj in zato se tudi on v podzavesti še bolj potrudi. Da s tem vrne mamici vse tisto, kar mu nudi ona.
Vsaj jaz tako živim. In moji otroci imajo dobro razvit čut do sočloveka – in ogromno ljubezni do mene. Pa me je velikorat strah; predvsem za njih. In ko me najbolj skrbi, so pravi junaki. Sicer so pa to v mojih očeh od prvega trenutka njihovega obstanka.
Predraga Sandra!
Ko prebiram tvoje pisanje se mi ježijo lasje. Le kako neskončno te preizkiša Bog. In kljub vsemu, mu zaupaj, zaupaj, da te bo rešil po njegovi milosrčnosti. Molila bom zate za tvojega sinka!
Svakinji je po šestih operacijah v glavi in neštetih kemoterapijah umrl sin. Vsakič sem zlomljena od solz zapuščala bolniško sobo. Zunaj sem vedno mojega žal sedaj že pokojnega moža, spraševala,kako je lahko tako močna, kako je ob njem tako mirna in vesela. Po eni od operacij, ko spet nisem mogla zadržati moje bolečine je prišla za mano. Gledala me je in mi tiho kot v opravčilo povedala, kako so jo pred njim zlomile solze in kako jo je pogledal in prosil naj ne joče, ker bo še vse dobro. Takrat sem šele spoznala, kaj vse zmore mati, kaki nadčloveški napori so bili potrebni, da ga je bodrila z smehom in veseljem do zadnje ure. Danes vem, da vse to lahko zmore le mati, mati, ki neskončno in nesebično ljubi. Vera v Boga ji je pomagala preživeti.
Po dveh letih je umrl moj mož, njen ljubljeni brat. Bila je ob meni, me tolažila in bodrila. Spoznala sem tudi sama bolečino in tudi moč, da pred sinom delam
veder obraz, da mu kljub temu, da ve, da nama je hudo, življenje gre naprej.
Velikokrat mi kdo reče, saj ni Boga, če bi bil, bi vsega tega ne dopustil. Jaz pa pravim, da je! Da je z nami, da nam pomaga prenesti vse preizkušnje, da ne klonemo, da gremo kljub vsemu naprej, da imamo upanje!
Zato draga Sandra, vzdrži in ne kloni, zaupaj v Božjo previdnost, ki nas je vstvarila, da bi bili srečni.
Bom kar na kratko odgovorila. Strah pred pokazati strah, zakaj?
Do kritičnega trenutka sem se zaradi slabih osebnih izkušenj iz otroštva tudi jaz obnašala enako kot vi. Nekateri bi rekli temu, da sem bila preveč zaščitniška, sem se igrala Boga, ker nisem želela, da bi se jim kaj hudega pripetilo.
Ker se je mi v lanskem letu resnično nekaj hudega zgodilo (smrt moje hčere), sem si vseskozi od takrat očitala, da se je to zgodilo zaradi mojega strahu oziroma da se je moja hčerka odločila oditi, ker je ta strah v sebi čutila. Čeprav še tako majhna in nebogljena. Pravijo, da se slabo s slabim vrača. Do smrti moje hčere sem temu tako površinsko verjela. Od kar pa se je to zgodilo, več ne upam niti pomisliti na slabo. Bojim se samo, kakšne misli se skrivajo v skritih kotičkih naše zavesti.
Lep pozdrav
Joj, Bobika, nikar tako! Res se slabo s slabim vrača – ampak strah ni slab! Strah nam pomaga preživeti. Če se ne bi bali – bi recimo lahko vozili po lokalni cesti 200 km/h – in zleteli iz prvega ovinka. Pa nam strah to preprečuje. Zato strah ni in ne bo slab. In rek da se slabo vrača s slabim je mišljen za dejanja in ne naše misli, ki nam velikokrat nekontrolirano švigajo v vse mogoče smeri. Ampak to so samo misli – in z mislimi se še nikomur nikoli ni nič slabega zgodilo. In sam strah pred izgubo nekoga, tistega še nikoli ni pahnil “čez”.
In zadnja stvar na svetu, ki bi jo pomislila, bi bila, da si ti slaba. Ker nisi. In tudi nikoli nisi bila. Si le mati, ki ljubi več kot zmore. Pa tudi to ni slabo – le težko zate. Si dobra oseba in zelo čudovita mamica – in tvoj mali sinček to ve. In ker verjamem, da te ima vsaj toliko rad kot ti njega, se bo boril tudi zaradi tebe. In zate. ZATE, ki si dobra oseba. ZATE, ki si vso njegovo ljubezen zaslužiš.
Saj si še meni pri srcu, pa te osebno niti ne poznam!
Draga bobika
Tudi jaz se pridružujem molitvi za sinka in želim vam iz srca in vem da bo vse, kot mora biti, zato imate angelčka, ki vas pazi!!!!
Drage prijateljice!
Hvala vam za spodbudne besede in molitve. Veliko mi pomeni, ko vem, koliko ljudi drži pesti za nas, da nam bo uspelo. Poskušala se bom držati trdno kot kamen.
Vam javim, ko bomo končali z operacijami, kako se bo izteklo.
Še enkrat hvala za vse in velik objem vsem, še posebej našemu angelčku Rebeki, ki nas čuva (pa tudi vsem ostalim angelčkom, da bdijo nad nami).
Sandra
Drage prijateljice!
Iskreno bi se vam rada zahvalila za vso moralno in psihično podporo ter molitve za mojega sinka.
Nekoliko se nam je vse skupaj zavleklo, saj so nam dvakrat preložili napovedane posege. Po podrobnejših pregledih in preiskavah pred operacijo so se zdravniki odločili, da zaenkrat ti posegi niso potrebni, saj je situacija z očkami trenutno stabilna in v mejah normale in se delno nagibajo celo k dednemu faktorju. Bomo še v nadaljevanju videli, kaj bo čas (njegov razvoj) prinesel, saj bomo redno hodili na kontrole in bodo potem videli in se odločili, ali bodo posegi potrebni ali ne. Jaz osebno se nadejam in molim, da to nikdar ne bo več potrebno in da bodo očke vredu.
Zdaj, ko je še tako majhen, bi bilo to zanj dobesedno samo nepotrebno mučenje in pa izpostavljanje nevarnostim za okužbe. Tako so nam situacijo pojasnili pristojni zdravniki.
Pa da vam ne pravim še, kakšne borbe so bile zopet potrebne v tem našem zdravstvenem sistemu, da nas niso vozili kot majhnega kužka od enega zdravnika do drugega zaradi preiskav pred operacijo. To pa je tema za kdaj drugič. Če se nam ne bi s hčerko zgodilo to, kar se nam žal je, bi verjetno še vedno požrtvovalno sprejemala njihovo aroganco in vzvišenost. Dosti me je naučila. Pa tako majhna in nebogljena kot je bila, pa hkrati toliko modrosti v sebi.
Zaenkrat smo vredu. To je pomembno in trenutno edino to šteje.
Hvala hčerkici in sestrici Rebeki, da me je ponovno pripravila do tega, da se postavim po robu, takrat ko je to potrebno in da je čuvala svojega bratca. Žal mi je in prav v srcu in duši me zaboli, ko se spomnim, da sem zaradi zaupanja zdravnikom to vrlino tedaj potisnila v ozadje in se prepustila njihovemu prepričanju in dejanjem z upanjem in vero, da čimprej zapustimo bolnico in se vrnemo v lep domek, poln topline in ljubezni, ki je že bil pripravljen na njun prihod. Zanjo in za nas se žal ta del ni srečno končal. Upam, da mi bo oprostila in odpustila. Jaz sama sebi ne morem. Morda nekoč.
Še enkrat pa se zahvaljujem tudi vsem vam, da ste bile tam, ko sem vas najbolj potrebovala.
Sandra