moji štirje angelčki
Lep pozddrav vsem sotrpinkam!
Na tem forumu se sicer še nisem oglašala, čeprav sem ga redno prebirala. Teme so boleče in solze kar same privrejo v oči, ko človek prebira te žalostne zgodbe. Vedno ob prebiranju vaših zgodb podoživljam tudi svoje in teko bolečina privre na dan.
Doma imam sicer že pet zdravih sončkov. Ko pa sva se z možem odločila za šestega, se je začela naša kalvarija. Prvič sem splavila decembra 2003, ko sem bila v 18. tednu nosečnosti. Z nestrpnosjo sem pričakovala prvo nežno prhutanje pod mojim srcem, pa mi je ginekolog na pregledu povedal, da se je življenje pod mojim srcem končalo. Čez pol leta sem ponovno zanosila in ko so se drugi veselili prihoda Novega leta 2005, je moje srce jokalo od bolečine. Jutro pred tem se je rodil naš Tine, ki pa ni nikoli zajokal. Njegovo življenje se je namreč končalo že pred njegovim rojstvom. Zakaj – tega mi nikoli ni znal pjasniti noben strokovnjak. Bila naj bi smrt iz neznanega vzroka. Po letu dni sem ponovno začutila, da pod mojim srcem raste novo življenje. Vsi smo se ga veselili, a se je po slabih štirih mesecih spet zaključilo s splavom. Po tem splavu sem takoj spet zanosila, v prvih mesecih sem se počutila odlično, začutila že prve otrokove gibe, potem pa me je sredi avgusta ponoči zbudila mokrota med nogami. Vstala sem in po nogah mi je lila kri. Vedela sem, da se je življenje pod mojim srcem končalo. Bil je šok, a tista prava bolečina se je pojavila šele sedaj. Ginekolog mi je priporočil, da se odpovem novi nosečnosti. Moja maternica – zibelka življenja naj bi bila preveč utrujena, da bi ji uspelo donositi še enega otroka. Stvar naj bi bila dokončna. Zato se nenadoma počutim psihično popolnoma na tleh. Do sedaj je v meni še vedno tlelo upanje, da bo enkrat vendale uspelo, zdaj pa tega upanja ni več. Vem, da imam doma pet prekrasnih sončkov, ki mi vsak dan polnijo moje življenje. A tudi šesti je bil zaželjen in težko pričakovan.
Taka je moja zgodba. Vsaka nosečnost in vsak otrok je zgodba zase. Vsako izgubljeno življenje prinaša bolečino, zareže rano v srce. Za ranami pa vedno ostanejo brazgotine.
šestica G
ŠesticaG – hudo mi je! Pa tako sem držala pesti zate, da ti tokrat uspe. Neverjetno si močna, da si zdržala že do te nosečnosti. Sedaj pa zopet – in tokrat dokončno. Boli še celo mene. Ne znam si predstavljati, kako si se sposobna vedno znova in znova pobrati. Meni je bilo težko že samo enkrat. Še za tistič si želim, da se nikoli ne bi zgodilo, da bi bil v naši družini tudi mali Nik. Vedno znova in znova vidim njegov lepi obrazek pred očmi in si želim, da bi ga lahko bojela, pestovala, … Imam pa ga lahko le rada, pa čeprav je tako zelo daleč – z vsakim dnem dlje, pa čeprav se silno oklepam spominov, da ne bi zbledeli. In bolj ko dnevi bežijo, bolj mi je drag. To moje malo nežno bijtje, ki je prostor odstopilo sestrici. In njo obožujem za oba. V njen imam delček Nika – brez njega nje ne bi bilo. Zato je v mojem srcu tudi Nik prav poseben zaklad. Moj mali sin, ki je res samo moj. Za vedno.
Tebi draga ŠesticaG pa lahko želim le, da boš močna. In iskreno sožalje ob izgubi vseh štirih angelčkov.
meni je uspelo priti do dveh,z veliko starostno razliko,in zdaj po zadnjem z isto diagnozo:ne poskušajte več kajti lahko bo usodno tudi za vas in ne le za otroka,ki ga nebi mogla donositi.najprej me je zabolelo ker sem še razmeroma mlada,ampak ko sem razmislila sem se sprijaznila,moja otroka me rabita,čuva nas 5 naših angelov in ne ne bomo več tvegali,čeprav smo si jih vedno želeli.Podarjena sta nama dva sončka,sprejela bi še kašnega ampak ne za vsako ceno.Midva imava prek misijonov posvojena otročka,pomagava pomoči potrebnim in sva neskončno neskončno hvaležna za te dva.razumem tvojo bolečino,a poskusi najti nekaj kar ti bo zapolnilo tisto veliko željo po novem življenju
Pozdravljena mamica,
čutim v srcu s tabo, ko pišeš o ljubezni do svojih otrok. In razumem tvojo žalost, ki je kljub temu, da imaš doma že pet sončkov neizmerna.
Ne, to res ni tolažba in res vsako življenje je zgodba zase in vsak otrok ima svoj prostor v našem srcu.
Razumem tvojo željo, ki se verjetno ne bo izpolnila. In prisotna je žalost.
Mogoče ni slabo razmisliti o tem kar je pisala teta Mara. Nekaj od tega počnem tudi jaz. In gre.
Vem, da srčnosti in dobrote v tvoji družini ne manjka in mogoče je tvoje dobro delo, tvoja pot, zastavljena še kako drugače. Samo odkriti jo je potrebno. Ozreti se vase in prisluhniti srcu.
Draga mamica, želim ti veliko sončka v tvoj srček in notranji glas naj te vodi.
Hvala, ker si se nam pridružila.
Draga šestica G!
Iskreno sožalje ob izgubi tvojih angelčkov.Hudo mi je,ker si morala tolikokrat utrpeti izgubo otrčka,se tolikokrat spopadati z bolečino in žalostjo,vendar te je znova in znova gnalo novo upanje,ki ti je dajalo moč.Sedajsi izgubila tudi to upanje in žal mi je,da se je moralo tako končati.Popolnoma razumem tvojo materinsko željo in res ne vem,zakaj je življenje včasih tako neizprosno,neusmiljeno in kruto.Vendar takšno je in nas na nek način kar naprej preizkuša.Vem,da ti je hudo in če prav imaš doma pet zlatih sončkov,vem,da tvoja bolečina ni nič manjša.
Želim ti veliko,veliko moči v nadaljnem življenju,da nekega dne najdeš svoj notranji mir in prisluhneš glasu svojega srca,tako kot je že rekla Petra.
Želim ti veliko lepih in veselih trenutkov v krogu tvoje družine .SI mamica svojim sončkom,ki razsetljujejo tvoj dom in mamica tvojih angelčkov,ki kot nasvetleje zvezde neba sijejo le zate.
Topel objem zate!!
Andreja
MIA
Šestci G je bilo danih njenih pet sončkov.Do tu je vse lepo in prav,nato pa se njena življenska zgodba zasuče in šestica G izgubi kar štiri svoje ortočke,ki jih je kar nekaj časa nosila pod svojim srcom,jih imela rada in se veselila dne,ko jih bo pestovaa,se z njimi igrala.Čutila je že njihove gibe,potem pa kar naenkrat otročka več ni.Ostane le praznina in velika neizmerna bolečina,ostanejo neizpolnjene sanje,In ko je bolečina sveža je žal ne more oduzeti niti pet sončkov.Kasneje,ko bolečina vsaj malo popusti,šele takrat poiščeš uteho pri sončkih.In tisti čas ko po izgubi oroka žaluješ,je enako boleč za mamico,ki že ima otroka in za tisto ,ki še nima nobenega.Šele kasneje nastoi razlika,v kolikor pač nastopi.Ljudje smo si različni,imamo različne poglede in različno se odzivamo na nastale situacije.Menim pa da vsakdo,ki izpove tukaj svojo zgodbo ,jo pove zaradi svoje bolečine,ki jo čuti v svojem srcu.Šestica G je izvedela,da se njene sanje ne bodo več izpolnile in to jo je hudo prizadelo,ji vzelo upanje in njene sanje.Za vsao žensko je to hud udarec in vrjamem,da je zelo hudo tistim ,ki še nimajo otrok.Mislim,da vsakdo ki čuti v sebi tesnobo žalost ,bolečino in ki jo zaupa tukaj,pa če ima otroke ali ne,potrebuje toplo besedo.Kako veliko lahko človek da človeku če mu prisluhne in mu ponudi vsaj nekaj toplih msli,kajti človek z bolečino je občutljiv in ranljiv.Toplo besedo rabi sedaj,ko trpi,ko je sesut in nemočen.
Pomembno je znati prisluhniti in tolažiti,in kdor to zna, je res velik človek
andreja.
Hitro stisni k sebi vseh pet in bodi srečna, da jih imaš! – no to pa je primer tiste tolažbe, ki je tako boleča. Seveda je srečna, ker jih ima. A potem ne sme biti žalostna za tistimi, ki jih je izgubila ???
Kdor se javi na ta forum ne prihaja sem, da bi primerjal svojo bolečino.
Bolečine se ne da meriti.
In verjetno se šestica varneje počuti na tem forumu kot na kakšnem drugem, kjer bi ji res hitro povedali, da saj ima že pet otrok.
Ravno to je tisto česar si šestica ne želi slišati v njeni žalosti. A kot je napisala. Vsak otrok je svet zase in vsak ima svoje mesto v njenem srcu.
Spoštujmo to !
Ko si v žalovanju žaluješ za otrokom, ki ga ni več. In to je normalno in potrebno. In sploh ni važno koliko otrok je doma. Ta, ki ga ni več je bil ravno tako poseben in ravno tako ljubljen kot vsi ostali, ki – hvala bogu- mamici lajšajo njene dneve žalosti.
Če ne moremo razumeti – spoštujmo sočloveka. Vsak ima svoj prav in svoja čutenja.