Moji partnerji
Pozdravljeni.
Na vas se obračam v upanju, da mi boste lahko pomagali, svetovali, kako komunicirati s partnerjem oziroma sama s seboj. Neke stvari bi rada namreč predelala, a ne vem kako. Vidim, da postavljate vprašanja, katera si tudi sama, ampak na njih ne znam odgovoriti. Imam en lajtmotiv, ki se vleče že skoraj celo moje življenje.
V življenju sem imela 3 resne partnerje. Prvi je bil moja srednješolska ljubezen, ki me je veselo varal, bil popolnoma neresen (kavice po 3x na dan, alkohol, dijaške zabave, igrice na računalniku). Seveda sva bila premlada za kakršnokoli resno zvezo. Takrat tega nisem razumela. Ko sva postala študenta, sem želela, da se zresni, da začne resno študirati, on pa je igral igrice do šestih zjutraj, ni hodil na predavanja, padel letnike. Ugotovila sem, da se je srednješolska ljubezen, ki se je sicer prevesila v prva leta faksa izpela in zapustila sem ga.
Moj bivši je skoraj takoj spoznal novo dekle, se zresnil, zaključil faks, dobil službo, se poročil in dobil otroke.
Čez nekaj časa sem spoznala novega. Bil mi je pisan na kožo. Popolno nasprotje od prvega. Zaposlen, resen, zanesljiv. Zaljubila sem se, postal je moj najboljši prijatelj, zaupnik, mentor. Ker sva še oba študirala, sva živela vsak pri svojih starših. Po koncu študija sem želela, da zaživiva skupaj. Ker je bil tako zelo zaposlen, se o tem ni želel niti pogovarjati. Vedno je bil med nama ta čas. Ni imel časa se pogovoriti z mano o skupni prihodnosti. Jaz pa sem čakala in čakala in čakala. Počasi sem postajala nestrpna. Pogovarjala sva se o vsem, ko je pogovor nanesel na skupno prihodnost, je bilo pogovora konec. Leta so minevala. Nekako se je potem po dooosti letih izjasnil, da se on ne bi nikamor preselil, ampak bi bilo še najbolje, da se je preselim k njemu in njegovim staršem. Seveda sem odklonila, kompromisa nisva videla in odnos se je začel krhati, dokler se ni razbil. Zapustila sem ga. V roku treh let si je našel novo dekle, se z njo preselil in sedaj planirata družino.
Spoznala sem tretjega partnerja. Spet popolno nasprotje drugega, v resnici zelo podoben prvemu. Partner ima sicer krasen karakter, ogromno pozitivnih lastnosti. Ima pa tudi kar nekaj kiksov. Pol leta živi pri starših zaradi družinskega posla, takrat so na sporedu kavice 3x na dan s prijatelji, alkohol in zabave v potokih. Poleg vsega tega je problem še njegova mama, ki ga dobesedno ubija. In posledično tudi mene. Misli, da je sin star 5 let. Če kam gre, jo mora vprašati za dovoljenje. Ne daje mu plače, ker se vse vlaga v hišo, ki bo nekoč njegova. Ne dovoli mu, da se preseli, saj ga baje potrebuje, ker sama z očetom vsega ne zmoreta. Po drugi strani pa njen sin spi tudi do 14.30, ker nima kaj za početi in je igral igrice do šestih zjutraj. Govorimo o moškem, ki je nad 30.
Pol leta moj partner dela v drugem kraju in takrat živiva skupaj. Takrat se pokaže njegova super plat. Kuhava skupaj, pomaga v gospodinjstvu, je resen, zanesljiv, odgovoren. Ni alkohola, ni zabav, ni kavic, so pa igrice do dveh zjutraj. Ampak šele po tem, ko preživiva skupaj kvaliteten čas. Pred pol leta je izrazil željo, da bi imela otroke. Jaz sem že skoraj v letih, ko je imeti prvega otroka riskantno, če že ne čudež. Po drugi strani si jih z njim tudi želim, s prvima dvema si jih nisem. Pogovorila sva se o tem in do tu se oba strinjava. Sedaj pa je problem v komunikaciji. Moji in njegovi. Jaz sem uspela povedati svoje želje, da ne želim živeti pri njih, njegova mama pa ne dovoli svojemu “otroku”, da se kamorkoli preseli, ker je edinec in mora pomagati v družinskem podjetju in vlagati v hišo, ki bo nekoč njegova. On ve, da je mamino obnašanje do njega kot odrasle osebe neprimerno, ampak ji nič ne upa reči. in spet stojiva vsak na svojem bregu. Počasi me tudi tu mineva potrpljenje. Razumem, da je pogovor z njegovo mamo njegovo delo, da je razpet med dvema ognjema. Do kdaj (spet) čakati? Žal imam/sem imela pri vseh parterjih občutek, da sem prišla v slepo ulico in ne vidim več izhoda.
Očitno pri vseh partnerjih delam isto napako. Kako se s partnerjem o tem pogovoriti in najti kompromis?
Hvala za morebitne odgovore.
Zdi se mi, da se vrtiš v podobni situaciji kot jaz.
Vse bolj se mi dozdeva, da je svet poln čustveno nezrelih maminih sinčkov, ki sami ne vedo, kaj želijo.
Če ne ve kaj hoče, to pove da ni s srcem v zvezi in to več ni tip, ki bi ga jaz prenašala. Mogoče smo preveč razumevajoče? Jaz zadnjemu postavila ultimat, vendar s tem nisem uspela rešiti ničesar, dobila sem samo kup laži in stvar zavlekla še za eno leto. Popolna izguba časa.
Razmišljala sva o terapiji, vendar tudi tukaj cinca. Odločila sem se, da stvar zaključim in grem naprej, raje kot na taki polovičarski zvezi delam pa na svoji samopodobi – tako bom postavila višji standard in ne več sklepala kompromisov z nekom, ki mu ne pomenim dovolj, da bi se zares premaknil.
Spoštovani,
Razumem vaše vprašanje, vendar ne vem odgovora, ker ne poznam vaše zgodbe dovolj podrobno. Predvsem bi bilo dobro razumeti vaše globlje razloge, da izbirate moške, kakršne izbirate. Potem pa neuspešno upate, jih poskušate spreminjat, čakate in na koncu ostanete brez stabilne, odrasle veze ter otrok. Razlogi za tako izbiro so lahko zelo različni. Ena faktor je lahko, da je zaljubljenost praktično garancija za razočaranje v vezi. Sliši se čudno, ampak je popolnoma logično. Zakaj, sem opisal v več starejših odgovorih. Drug možen faktor je, da se oseba ne počuti dovolj pomembno, da bi si zaslužila ‘kvalitetnega’ zrelega partnerja. Tretja možnost je, da pri sklepanju veze oseba da preveč poudarka na manj pomembne lastnosti. Recimo na fizično lepoto in razigranost. Ni pa pozorna na ostale atribute, ki kažejo, da bo oseba zrel, zanesljiv partner in oče otrok. Skratka opcije so različne in najbolj elegantno se jih razišče v dobrem svetovalnem procesu. Prav tako bi bilo dobro razumeti razloge zakaj se prejšnja dva partnerja nista odločila za družino z vami, za tem pa sta se. Skratka, ta hip ne vemo razlogov, da peljete svoj življenjski scenarij kot ga peljete. Gotovo pa je, da take nezavedne razloge imate. In ko boste razumeli te razloge, bo tudi vprašanje: kako se s partnerjem o tem pogovoriti in najti kompromis, dobilo popolnoma drug kontekst. Vsakdo sicer lahko spremeni svoje vedenje, če se tako odloči. Vendar pa se običajno poskusi nekoga, ki pri 30ih živi kot 16-letni fant (igrice, zabave, spi do 14h, se ne upa rečt mami), spodbuditi, da bo odrastel, izkažejo kot sizifovo delo. Problem ni vedenje njegove mame, ampak njegovo, ker se ni odločil odrasti. Ko boste torej razumeli, zakaj ste se odločili za vezo z velikim otrokom, bo tudi bolj jasno kako naprej. V situacijah podobnih vaši se ženske včasih racionalno odločijo pač imeti otroka s trenutnim partnerjem, čeprav se zavedajo, da bodo kasneje na bolj odrasel način našle bolj zrelega partnerja, ki bo hkrati tudi dober očim otroku.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Uffff, te igrice, ja. To mene totalno odbije pri moškem. Ne rečem najstniki, tudi sama sem jih igrala tja nekje do 20. leta, a to se potem mora nekako končati.
Sama sem pred leti tudi imela moškega, pri katerem so bile igrice do jutranjih ur med vikendi, tako da je bil takrat popolnoma neodziven v bistvu skoraj ves vikend, ker je čez dan spal. Čez teden pa itak služba. Pa to je šlo za moškega, starega prek 40! Je postal kar hitro bivši, v roku 2,5 meseca.
Ampak kolikor berem, ni malo takšnih moških, v bistvu odvisnih od igric. Saj kaj drugega kot odvisnost to ne more biti, ker igranje igric postavijo pred partnerski odnos.
Jaz mislim, da je tvoj problem komuniciranja v tem, da predolgo čakaš. Moškemu moraš takoj povedati, kaj želiš. Na prvih dveh, treh zmenkih, preden greš z njim v posteljo. Seveda moraš sama vedeti, kaj hočeš! Poslušaš dobro, kaj ti odgovorijo. Verjameš, kar ti rečejo. Ne izmišljuj si v glavi fantazij in ne prirejaj njihovih odgovorov, tako da ustrezajo tvoji “resnici”, temu kar želiš slišati. Če ti od začetka ne ustreza, kako razmišljajo, odidi takoj!!!! Če ti približno odgovori, da tudi on razmišlja in so za zvezo, za življenje skupaj, za otroke, se dobivaj šest mesecev in ga dobro opazuj – kako živi, kako se obnaša do tebe. Če vidiš, da besede ustrezajo dejanjem, po kakšnih šestih mesecih, ko oceniš, da se je zaljubil, – pogovori se, kako to izvesti. Če moški na to ne pristane, noče načrta, noče sprejeti odločitve – odidi takoj!!!!
Ne izgubljaj časa, ne trati dolgih let v zvezi z moškimi, ki niso zate. Ker vztrajaš v zvezi z nekom, ki ti ne ustreza, si zapiraš možnost, da spoznaš primernega moškega. Seveda, ko tak moški najde drugo dekle, ko že od začetka uvidi, kdo one je, kaj pričakuje, ko je zaljubljen, je marsikaj pripravljen storiti. Ti pa čakaš, čakaš, odlašaš, da se ti moški navadijo nate in ti na njihovo življenje in ko jim postaviš ultimat, nimajo več niti dovolj zaljubljenosti, da bi ti ustregli.
