Moji občutki
Pozdravljeni,
no pa sem se odločila, da mogoče še vas povprašam za strokovno mnenje.
Zadeva je sledeča:
veliko krat slišim kakšne so tašče in kako se obnašajo. Veljajo (v večini) za zmaje in v glavnem za ne najbolj priljubljene.
Tudi svojo bi takoj uvrstila med njih. Zakaj? Tudi sama veliko krat postavim to vprašanje in se zazrem v sebe, zakaj je enostavno ne maram. In potem si mislim, da sem jaz tista, ki dela prepreko, ampak kaj kmalu ugotovim, da drugače ne gre.
Bom nahitro opisala zadevo.
Živimo v isti hiši, vsaj v svojem nadstropju čisto ločeni. Zgoraj imamo stanovanje mi (3članska družina v pričakovanju še enega), spodaj ona in tast, ki pa lahko rečem živita ločeno-že več let nista več mož in žena. Ona je full urejena, vitalna ženska.Je full za čistočo v stanovanju in ima vse tipi topi. Njen mož je totalno nasprotje. Jaz bi mu kar rekla pacek.
Na začetku ko sva se z možem preselila tja smo imeli skupen vhod. A smo se pač odločili, da si naredima svojega (kljub velikim izdatkom), saj sva pristaša, da stari in mladi ne gredo skupaj in hočema imeti svoj mir. In to smo tudi naredili. In tudi imamo svoj mir.
Vidimo se zelo, zelo poredko. Verjetno bi se videli več če bi mi bili oddaljeni 40km, kot pa sedaj. Nikoli ne prideta na obisk nepovabljena. To mi tudi ugaja. Pa vendar si mislim zakaj je tako. Ampak kot sem omenila takoj ko se zmehčam se tudi strdim. Zakaj? Ker ko se srečamo ali pogovarjamo vednomer pametuje o tem in onem. Moti me, da posplošuje določene zadeve, in si lasti nekaj kar ni njeno. Naprimer reče najinemu otroku: ” ja, kako si kaj naš sonček?”. Mene to full moti, ker on je samo najin sonček in ne njen. Mogoče sem do nje tako distančna (naj pojasnim, da sem vljudna in se nikoli ne spuščam v kakšno kreganje), ker vem kakšna je bila do prejšnje moževe partnerke. V glavnem rada se vtikuje v zadeve, ki jo nič ne brigajo. Tako če ji dovolimo, da speče potico, bo obvezno čez 2 dni hotela narediti še nekaj. Mi ji pokažemo prst, ona pa takoj zagrabi in je full posesivna. Ne vem, če sem dovolj razumljiva. Vedno v glavnem po 5minutah pogovora začne o oni kolegici, ki je bolana o oni, ki je umrla ….v glavnem same črne zadeve. jaz pa tega ne maram. Razumem, da z otroci ne najde nek stik in otroci to začutijo. Pol pa vsako leto ko pride iz morja reče, da je bil tam eden tako majhen čisto nor na njo in se je sukal samo okoli nje. jaz pa to ne verjamem. Sama veliko poudarja, da ne more zaradi zdravstvenih težav dvignit nič več kot 5kg, potem pa bi se pritoževala, da ne more dvigovat najinega otroka. Halo….otrok ima 17kg . V glavnem ne enemu ne drugemu (tašči, tastu) otroka ne bi zaupala niti za 10 minut. Prvič (kot sem omenila) zaradi zdravstvenih težav (tast ima težave s sklepi in komaj hodi po stopnicah), tašča ne sme nič dvigovat. Zraven tega pa sta zelo okorna pri otrocih in nimata nekih prijemov. Tast se sicer nikoli ne vmešava v naša življenja. Ona pa kakor hitro začuti, da je meni za pogovor z njo to hitro izkoristi in postane vsiljiva. Ati recimo reče malemu, da kaj ne sme, ker je pač nevarno in se že spet oglasi in mora kaj dodati, češ z otokom se je treba igrati ne pa ga kregat. Kot bi hotela vzbujat slabo vest pri vzgoji….. To pa mene resnično moti. In me odbija od človeka, s katerim že tako nimam nič skupnega in po katerem pogovoru sem samo še zamorjena. Ne vem…. mogoče sem to hotela samo napisati, pa četudi nihče ne bo nič pokomentiral, vsekakor pa je vsaka misel ali pogled dobrodošel. res je veliko napisano, pa vseeno mogoče celo še premalo, da bi sestavila okvir vsega skupaj. Kaj pa me dejansko moti je moji občutki. V bistvu mi je vseeno kaj si ona misli. Včasih razmišljam, da sem res lahko srečna, da smo zdravi in ne se obremenjevat z neko taščo, ki kar čaka na oknu, da je na tekočem da vidi kaj smo kupili in kje smo bili. Sem pa pri celotni zadevi srečna, da smo naredili svoj vhod in s tem čisto preprečili dotok nenehnih informacij (prej je tudi do 5x imela na dan kaj za povedat kaj je slišala, kaj je videla…) in smo ločeni kot v bloku.
Hvala za posluh vsem , ki ste prebrali
lep dan,
pm
Kljub temu, da imate locen vhod, si v glavi z njo se vedno povezana in ti razmisljanje o njej in celotni situaciji pije energijo. Tukaj moras rez narediti sama. Ce ne mislis imeti stikov z njo oziroma minimalne, jih ne imej in naredi zavesten rez v glavi – ne ocitaj si tega, ne premlevaj, kaj je ona naredila narobe, itd. Ne obremenjuj se vec z njo.
Preberi, kaj vse si napisala in zakaj vse se razburjas; in veliko stvari je povsem odvec (nas soncek, najin soncek – tole se mi res zdi zelo za prazen nic). Zacni pri sebi. Nje ne bos spremenila, torej spremeni sebe in to, kako nanjo reagiras. Ce noces imeti nobenih stikov, jih ne imej in nehaj premlevati. S tem samo zapravljas svoj cas in zivce in skodis samo sebi.
Vtis imam, da si malenkostna osebica, ki se obeša na vsako besedo in dejanje in ju brez potrebe premleva v neskončnost. Iz tvojega pripovedovanja razumem, da si se ti priselila v taščino hišo in ti tašča ne želi in ne naredi nič slabega. In zakaj jo je potem treba tako na dolgo in široko kritizirati zaradi povsem nepomembnih reči? Če misliš, da je ona slaba tašča, naj ti povem, da si ti še slabša snaha! Če so v vaši hiši slabi odnosi, si zanje gotovo v veliki meri kriva ti sama.
Ne razumem, kaj te pravzaprav teži. Tašča se pretirano ne vsiljuje,imate ločeno življenje,na živce ti grejo nekateri njeni komentarji (?), v čem je torej problem?
Moja hipoteza: boli te, ker te tašča ni sprejela in te nima rada . Ker neprestano čutiš ost njene kritike, ker v njenih očeh nisi popolna in ker se obnaša, kot da je v vsem boljša od tebe. Čeprav je ne maraš in ti gre na živce, si podzavestno vseeno želiš njene naklonjenosti in potrditve, predvsem pa sprejetosti.
Sama sem imela podobno izkušnjo in sem trpela, ker nisem mogla razumeti, zakaj me tašča ne mara, saj sem, po moje, vendar v redu človek.
Bili so tudi grobi napadi in kritike z njene strani, pa vmešavanja v marsikaj.
Dokler nisem doumela, da to, ali me mara ali ne, ni odvisno od mene in da sem kriva le zato, ker sem ji speljala sina. In sem se nehala sekirati, a do nje sem bila vedno korektna in dobra snaha.
Nato so se stvari začele spreminjati, s časom me je vzljubila, celo več – spoštovala me je in cenila.
Žal je ni več med nami.
Nehaj razmišljati o tašči, raje se poglobi vase in se vprašaj, kaj si v resnici želiš in kaj potrebuješ in kaj pogrešaš in kaj ti pravzaprav v življenju manjka.
Draga priv.m!
Saj bistvo ni v tem, da mi ne vemo kaj je vse naredila. Sploh ni važno, kaj je naredila in česa ni.
Od ljudi, ki nas ne marajo, se je boljše umakniti in se približati tistim, ki nas imajo radi. Spraševanje in sekiranje o tem, zakaj se nekdo vede do nas tako neprijazno, ko pa ne vidimo razloga za to, ne vodi nikamor.
Vedno se najdejo ljudje, ki te ne marajo, ne glede na to ali si ti to po tvojem mnenju zaslužiš ali ne. To o tebi nič ne pove. Kot je nekdo nekoč rekel… Če nekdo ne mara jabolk, to še ne pomeni, da so slaba…ne pove ti nič o jabolkih, zgolj o okusu osebe.
Torej če te tašča ne mara, pusti, da to ostane njen problem in bodi vesela, da je ne vidiš prepogosto. Izgleda, da imata s partnerjem dovolj svobode od nje, vsaj glede fizične prisotnosti. Ti pa si tista, ki z svojim razmišljanjem o njej in s tem, da dovoliš, da te razživcira, vnašaš njen duh v tvoj dom. To je tvoja odločitev in tega ti ni treba početi.
Nekaj vljudnih kramljanj boš pa že zmogla, saj si odrasla in dovolj pametna. Vzemi pač to kot obveznost in nehaj razmišljati o njej. Meni osebno bi se zdela smešna, če je res taka kot jo opisuješ.
Mislim, da ji s tem, da se zaradi nje sekiraš, daješ pravo veselje. Ti pa si nažiraš živce brezveze. Res ti tega ni treba, kaj ne?
Draga mimi,
rada bi ti rekla hvala za te besede. Dejansko je res, da vsem vedno ne moremo biti všeč in vedno vsak ni všeč nam.
Prvi korak je, da si priznam, da sma pač na nivoju ko se od obeh pričakuje osnovni bonton. Sem se odločila, da si z njo ne mislim več beliti glave in si očitat, da nisva najboljši prijateljici.
Tako pravi tudi moj mož, da on točno ve kakšna je, ampak se enostavne ne sekira in gredo zadeve pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Včasih prav občodujem takšne pasivne reakcije moških. Me, ali pa vsaj jaz pa se s tem obremenjujem in razgljabljam zakaj, kako …. brez veze. Nima smisla.
Hvala ti,
lp
Me veseli, da se strinjaš, priv.m!
Zdi se mi, da imamo ženske vcepljeno neko potrebo po tem, da moramo imeti s taščo dober odnos, kdove zakaj – mogoče se počutimo malo krive, ker smo jim odpeljale sina, pa jih hočemo zadovoljiti potem vsaj na tem področju, da smo dobre snahe… Ampak včasih res ne gre.
Moja tašča tudi še zdaleč ni idealna, in mojemu partnerju poskuša na vse načine vsiliti krivdo, da sedaj živi sama…pa ji hvala bogu ne uspeva. Ne pri njem ne pri meni.
Tudi tašča moje mame je pravi hudič od tašče, in moja mama se zaradi tega že celo življenje sekira…spremenilo se ni pa nič.
Tako da, iz lastnih izkušenj sklepam, da je malo idealnih tašč…je pač specifika odnosa verjetno taka, da so si snahe in tašče večinoma vsaj malo v konfliktu… Potem pa, saj veš…za stvari, ki jih ne moreš spremenit (še posebno če si poskušala, pa ni šlo), se ne splača sekirat. Klišejsko se sliši, ampak je res. Rajše na kaj lepšega mislit in se nasmejat človeški neumnosti, ali zavisti, ali plehkosti.
Hočem reči, če se od vseh lepih stvari, ki jih v življenju imaš (recimo partner, otrok, hobiji, delo…pač stvari, ki ti prinašajo veselje) odločiš, da boš posvečala čas tisti, ki te dela jezno in slabe volje, ne pridobiš nič, izgubiš pa veliko.
Jaz obiščem taščo enkrat na mesec; greva na večerjo k njej, izmenjamo si nekaj besed o tem, kako nam gre, itd, in to je to. Midva se imava fajn in imava mirno vest, o njej skoraj nikoli ne teče beseda…ona pa naj si nažira živce, če ji to paše. Nama jih ne bo. In naj jih niti tebi ne.
Lep dan ti želim, in prav tako vsem ostalim! Če sem malo cinična, tudi tašči 🙂
Ja moja tašča….kaj naj rečem dobra, rada me ima sam ne smema bit več kot 5 min skupaj.Polj pa komentarji sine pridi jest saj veš ,a doma ni nič,si tak suh a tvoja sploh kaj kuha,a ste danes sploh kaj jedli itd…..a kozlanje mi gre obira celo vas skregala bi še lev pa desn čevelj,če bi blo treba adijo pamet so take kaj naj rečem.Moja mama je čist mim jo sploh nič ne briga a sem suha, a sem lačna pravi,da tak ko sem si postlala tak bom spala in se nikoli ne vtikuje.
Zdaj, ko imaš čas, si preberi knjigo Clarisse Pinkole Estes: Ženske, ki tečejo z volkovi.
Verjamem, da je včasih prevsiljiva, ampak bolj v pozitivnem smislu, ko ti hoče vse dati.Črne zgodbe pa tudi druge pravijo…
Si pa prišparala ubijalske kredite za nakup stanovanja ali hiše in sta z možem v izogib tem stresom lahko ohranila ljubečo harmonijo, kar je v nasprotnem primeru na preizkušnji.Nikoli pa ne veš, če se boš tudi ti tako vlekla po štengah, kot tvoj tast?
Seveda je tudi njen sonček, saj sta iste krvi in hvala bogu, da pozna babico. Zaupaj ji ga, naj skupaj pečeta piškote ali naredita gredico.To bo zanj neprecenljive vrednosti za kasneje.
Zdaj se ti zdi najlepši, najpametnejši otrok in za vsak pogled nanj bi najraje zakasirala 10 jurjev. Ampak, te negativnosti, s katerimi se obremenjuješ, se bodo obrnile proti tebi. Ne moreš imeti vsega pod nadzorom, temveč moraš prepustiti malo življenju svojo pot.Tudo otrok bo v puberteti pokazal drugačen obraz in se bo morda bolje razumel s sošolčevo mamo, kot s tabo.To so energije, ki se le čutijo in ne vidijo.
Zase lahko toliko narediš, da ji na diplomatski način, ko sta sami, pri kavi, poveš, da ne želiš negativnosti, vtikanja v vzgojo pred otrokom in da boš sama povedala, če boš kaj želela od nje. Drugače pa imaš zelo rada njenega sina in upaš, da je zaradi tega tudi ona zadovoljna. Če pa gleda, kaj ste novega kupili, ji pa z veseljem pokaži in deli navdušenje z njo. Navadi jo na svoj sistem in potem ti bo še pomagala.Srečno!
Oglasiti se moram tudi jaz, a ne zato, da bi ti nasprotovala in se boš jezila name, ampak le zato, da boš razmislila, da predvsem ti delaš narobe. Ni videti da bi ti bila kaj prijazna do tašče, izolirala si se od nje, kot da tvoj otrok ni njen vnuk in tvoj mož ni njen sin. Da imam jaz takšno snaho bi bila zelo žalostna. Vsi njeni poskusi da bi bila prijazna s tabo in pri tebi naletela na ugoden odziv so neuspešni. Na živce ti gre čisto vse, kar ona naredi. Kaj se ne zavedaš, da živiš v njihovi hiši? Popolnoma nehvaležna si. Če te toliko moti njena prisotnost se odseli od tam in kupita si svoje stanovanje ali hišo. Pomisli, kakšnega otroka boš vzgojila. Prav hitro bo prišlo, ko te tudi tvoja snaha ali zet ne bosta marala.
Oprosti vendar se mi zdi, da si hudo paranoična. Ko si napisala, da tašča reče svojemu vnuku “naš sonček” in da tebe to moti, je moj pritisk skočil na dvesto. Draga moja ona ja mati tvojega moža in mož je oče tvojemu otroku, se pravi je tudi njen. Res ne vem kaj je narobe, če ima tašča rada svojega vnuka?!?! Seveda bi ga imela še raje, če bi ji pustila, da bi ga malo več videla in posledično bi imela tudi prijem bolj izurjen. Praviš, da ji otroka ne bi zaupala niti za deset minut a svojega sina pa je uspešno spravila do kruha in iz njega naredila človeka, ki ga ti ljubiš. Pomeni, da je čisto dobra oseba.
Verjetno pa bi rada malo več pozornosti, druženja zato izkoristi vsako priložnosti, ki se ji ponudi. Po tvojih besedah, mi ne deljuje vsiljiva. Pač eni imajo za pogovor takšne teme, drugi drugačne. Mogoče pa le ne ve kaj bi se s teboj pogovarjala, saj jo odrivaš in niti ne more vspostaviti prijateljskega odnosa.
Mislim, da je tukaj nekaj hudo narobe s tebo in ne s taščo.
Moj post ni zlonameren le svoj pogled sem podala. Sprejmi ga ali pač ne, odločitev je tvoja…
Ja, saj to ‘malenkost’ sem tudi jaz v svojem postu pozabila omeniti… Lih toliko kot je otrok tvoj oz. vajin SIN/HČI, je tudi njen VNUK, če bo kdaj imel brata bo njegov BRAT, punco ali fanta bo njegov PARTNER ali MOŽ/ŽENA, tako da lastiti si ga res ne moreš. Vsaj ne več kot toliko, da je tvoj SIN/HČI. Sem videla že preveč posesivnih staršev, ki mislijo da je otrok njihov in ga s tem še celo življenje frustrirajo in usmerjajo po svojih načrtih, ker je pač ‘njihov’…otrok je od trenutka rojstva dalje bolj kot od kogarkoli drugege – SVOJ.
Pa, če je ti ne maraš še ne pomeni, da je tudi otrok ne bi…moraš mu pustiti, da se sam odloči koga bo imel rad. Pa četudi ti gre tebi tašča na živce in se ji raje izogibaš, mogoče pa bo znala zgraditi z vnukom krasen odnos in mu bo dala veliko dragocenih trenutkov. To možnost moraš dopustiti.
halooo?! saj ne rečem, dobila si par dobrih nasvetov, še najbolj se strinjam z roselil in mimi, ampak to, da večina od vas poudarja, kako je treba tašče že kar avtomatsko spoštovati … hm, to mi pa ne gre in ne gre v glavo. zakaj že?! aja, mogoče zato, ker so starejše?! ali pa zato, ker so ‘vzgojile sina, ki je zdaj tvoj mož’?! ja madona, menda so ga res vzgajale samo zato, da je lahko snahi zdaj lušno z njim, ane – in morda ne zato, ker so same želele imeti otroka. ki bo nekoč tudi odrasel in pripeljal k hiši snaho, ki bi si prav tako kot velja za tašče lahko zaslužila spoštljiv odnos. ampak zgleda, da je pri nas snaha še vedno tretirana kot tista, ki je ‘prišla v hišo’, ‘speljala sina’ in kar je še takega.
oprostite, ampak iz tega, kar je napisala priv.m, se mi zdi, da je tu tašča tista, ki ne spoštuje snahe:
“rada se vtikuje v zadeve, ki jo nič ne brigajo. … Mi ji pokažemo prst, ona pa takoj zagrabi in je full posesivna. … Vedno v glavnem po 5minutah pogovora začne o oni kolegici, ki je bolana o oni, ki je umrla ….v glavnem same črne zadeve. jaz pa tega ne maram. … Ati recimo reče malemu, da kaj ne sme, ker je pač nevarno in se že spet oglasi in mora kaj dodati, češ z otokom se je treba igrati ne pa ga kregat. Kot bi hotela vzbujat slabo vest pri vzgoji….. To pa mene resnično moti. In me odbija od človeka, s katerim že tako nimam nič skupnega in po katerem pogovoru sem samo še zamorjena. … prej je tudi do 5x imela na dan kaj za povedat kaj je slišala, kaj je videla…)”
in niti slučajno se mi ne zdi, da je otrok ‘lih tolk od tašče kot je od mame’! halo? kaj ga je morda tašča rodila? sicer pa – če bi to držalo, potem bi moral biti tudi mož ‘lih tolko od žene kot od mame’! ja, če je tako, potem pa imamo izjemno izrojene odnose, ki jih je po tejle deželici polno, v katerih si tašče v kar velikem odstotku še vedno lastijo svoje sinove, kljub temu, da so odrasli in imajo svoje družine.
pa še nekaj: tudi če je tašča mati otrokovega očeta, ji to še ne podeljuje prav nobene pravice, da je vsiljiva in da vzbuja slabo vest pri vzgoji! ko so otroci odrasli in imajo svoje otroke, bi človek pričakoval, da se starši, torej tast in tašča, nekoliko umaknejo in da dovolijo novi družini zaživeti. če vlada tako obojestransko spoštovanje, mislim, da vsaka snaha z veseljem deli srečo svojih otrok s taščo. če pa tega spoštovanja ni – in v tem primeru ga s taščine strani ni videti -, pa mislim, da so občutki, kakršne opisuje priv.m, povsem normalni. tudi jaz bi imela težave tem, da človek, ki ne spoštuje načina moje vzgoje in se vtika v vse živo, reče mojemu otroku ‘naš sonček’. pa ne zato, ker bi mislila, da ni njen/njegov sonček, ampak zaradi posesivnega prizvoka.
priv.m, ti kar ostani vljudna do nje, kot praviš, da že si. zelo dobro je, da imate svoj vhod in redke stike; stikov otroku ne preprečevat, sicer pa, kot praviš, otroci kar sami začutijo, kdo jih želi posedovati in kdo ima čist odnos; bo že sam ugotovil, kaj in kako. zato se res drži nasveta, ki ti ga je dala roselil, in posnemaj svojega moža, da ti ne bo tašča s svojo črnogledostjo in posesivnostjo še v svoji odsotnosti jemala energije.
pa brez zamere.
lp
Tvoj post je veliko povedal.Si slaba snaha in ona ni tako slaba tašča,kot jo hočeš nam prikazati.
Že tisto pogovarjanje in imenovanje “vašega”otroka je skrajno bizarno.
Kaj če si polomiš obe roki in kdo bi ti prvi priskočil na pomoč,pa čeprav samo za 10 minut?
Tašče ne spoštuješ in ne ceniš.Ona ti prinese potico,ali si ji že s srcem ti kdaj kaj poklonila in se spomnila na njen praznik?
Najprej bodi ti do nje kot se šika,potem pa šimfaj.
Ali ti sploh veš,da tudi otroci niso naša lastnina.Oni so nam samo sposojeni!Zakaj?Ne bom ti razlagala.
Verjamem,da ti ne boš nikoli dobra tašča;ker si že sedaj tako zakompleksana,da se te Bog usmili!
Imaš sina,ko bo odrasel se ti morda vse vrne!Zato pazi!
Samo čakaš,da taščo vidiš na okenski polici (mimigrede,ima pravico gledati ven kolikor hoče in kadar hoče in kogar hoče).Saj je ona bila prej tam,ko pa ti,ki na skrivaj špijoniš za njo.A si zato kaj boljša?
Zavedaj se,da ni nihče popoln.Tudi ti ne.Verjetno bi tudi tvoja tašča napisala celo stran,če bi hotela prikazati tebe.
Če hošeč spremembo boš mogla najprej spremeniti sebe,ker oni se ne bodo.Morda bodo začutili bolj subtilno energijo in se bodo stvari začele sukati v bolj dobre vode.Seveda če ti hočeš in če si to želiš?
Tvoj otrok odrašča,eden še prihaja…če boš njim v tem oziru slaba slika,tvoji otroci ne bodo spoštovali svoje babice,morda enkrat niti tebe…vzorci pa se bodo nesli naprej v nedogled in tako se širi neka mržnja in sovraštvo brez prave osnove.
Lp in manj kompliciraj.
Draga Priv.m!
Najrazličnejša mnenja ste že lahko prebrali, tudi med seboj nasprotujoča si – a vsako je lahko dragoceno, saj še dodatno osvetli celotno situacijo. Zato vam predlagam, da vse komentarje skrbno preberete – tudi če vam kakšno mnenje ni blizu ali se z njim ne strinjate – bodite odprti in razmislite, če se vendarle tudi v njem ne skriva zrno resnice in modrosti.
Ob prebiranju vašega pisma sem dobil občutek, da si želite boljšega odnosa s taščo, da pa – po vašem – to žal ni možno, odgovornost za to pa ste pripisali tašči in napisali vrsto konkretnih primerov, ki naj bi pokazali, zakaj boljši odnos z njo ni možen. Verjamem, da je vaša tašča res lahko takšna, kot opisujete, a vedite, da so njene lastnosti in njeno vedenje samo njena odgovornost in se vam z njo ni treba ukvarjati (to seveda ne pomeni, da ji ne postavite meje, kadar je to potrebno – s svojimi odzivi jo namreč informirate, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne).
Bolj konstruktivno razmišljanje za izboljšanje odnosa s taščo (če si to res želite) je v smeri iskanja odgovorov na vprašanje: “Kaj jaz lahko naredim, da bova s taščo imeli boljši odnos?” Uresničevanje teh odgovorov pa bo lahko terjalo od vas, da spremenite nekatere svoje predstave in vzorce. Seveda, če se boste tako odločili. Vso svobodo imate.
Lahko pa se tudi sprijaznite z odnosom takšnim, kot je, in ga sprejmete ter opustite svojo željo, da bi bil boljši. Tako boste morda nehali s stalnim premlevanjem odnosa, ki pa v resnici ni preveč konstruktivno, saj se preveč ukvarjate s taščino odgovornostjo in premalo s svojo.
Vse dobro vam želim!
Imaš veliko priložnost, da se nekaj naučiš.
Zapisuj si.
Vse, kar te moti na tvoji tašči.
Ustvari si spominsko knjigo o tvoji tašči.
Verjetno ne zna biti boljša. Ne ve kako naj bo. Ali pa si ne želi?
Zakaj?
Imaš priložnost, da se naučiš živeti tudi s takimi ljudmi, ki ti niso pri srcu. Zakaj?
Nekoč boš tašča.
Kaj bo, če te tvoja bodoča snaha ne bo prav nič potrebovala, ker ji bo povsem zadoščal tvoj sinek.
Takrat boš odprla spominsko knjigo. Tam bo vse napisano, kaj se pričakuje od tebe.
Pravijo, da je cesta navadno dovolj široka za tri pametne voznike in hkrati premalo široka za enega samega …(Jožeta)op.a.))