Draga Tina,
kot tudi nekatere druge punce tudi jaz ne najdem pravih besed za tolažbo.
Mene je ob izgubi nečaka potolažila le sestra z besedami, da se vsaka dušica že ob spočetju odloči kako bo odšla iz tega nam znanega sveta drugam, na kak način in kdaj, tako kot sama želi.
Gori svečka za tvojo Nuško.

Svetujem ti le, da greš naprej počasi, da premaguješ dan za dnem. Ne hiti.
Čeprav težko govoriš o tem, se pogovarjaj s svojimi domačimi in vsemi, ki te bodo poslušali. Ne bodi jezna na nikogar, ki ti ne bo znal izreči spodbudne besede, ker verjetno ne bodo znali ali prav tako ne bodo zmožni. A poslušali te bodo vsi in sočustvovali s teboj.

V naši hiši smo ob nesreči izgubili 3 letnega fantka. O tem se nismo veliko pogovarjali, sedaj pa. ugotovili smo, da nam je tako lažje, čeprav vsakič sproti lijejo solze.

Pogovarjate se. Mogoče se vam trenutno to ne zdi prava rešitev in tolažba, a čas bo pokazal, da bo (je) to veliko pomagalo.

V mislih sem z vami (tako kot vsi ostali tu), čeprav vas osebno ne poznam.
Črpajte moč iz vsega kar vam bo ponujeno.

ma-mi-ca

Draga Tina!

Drugič prebiram tvoje besede, polne bolečine. Ima, hvala bogu, živo in zdravo hčerkico. In zakaj ti to pišem? Meni je pred 3 leti nenadoma umrl oče. Z njim sem bila zelo povezana, odlično sva se razumela, celo pogovarjala sva se mnogo več in o marsičem, o čemer ni govoril niti z mojo mamo. Enkrat me je nenadoma obšla slutnja, da se mu lahko nekaj zgodi, da je videti utrujen… In čez kakšne 14 dni mu je odpovedalo srce. Sredi noči, nenadoma… Takrat se nisem zavedala, kako me je to prizadelo, hčerkice še nisem imela, sva pa z možem že delala na njej. Spomnim se, da sem stala nad njegovim svežim grobom in prosila v mislih, naj se njegova duša, njegovo zlato srce naseli v telo mojega otročka, ko ga bom nekega dne imela. Naj živi v njem.
In veš kaj? Vsi mi pravijo, da ko pogledajo mojo drago malo hčerkico, da vidijo v njej Njega. Mojega očeta – da ima njegove oči, njegovo polt, ušesa, zobe… Toplo mi je pri srcu in presrečna sem. Da je na nek način še vedno z mano in vem, da kjerkoli je, da pazi na mojo pikico mogoče še bolj, kot pazim sama.

Kaj hočem povedati? Nekje, nekoč boš tudi ti videla, srečala, spoznala, nekoga, ki bo nosil podobo tvoje majcene nuške, tvoje male ljubice, ki se je v miru poslovila od tebe, njene mamice in od svojega očka. Prepričana sem, da je bila srečna vsaj tistih nekaj dni, ko je bila vajinem objemu in čutila je vajino neizmerno ljubezen. Četudi jo raztresete v park zvončkov, bo z vama vsak dan, vsako minuto. Pazila bo na vaju in na vajine otročke, ki jih bosta še imela. Postala bo vaš ANGEL VARUH.

(Nisem verna, verjamem pa v to, da obstaja nekaj – nekdo, ki bdi nad nami.)

Tina, moje iskreno, globoko sožalje z željo, da NIKOLI VEČ ne doživiš česa podobnega.

“Poguma ne potrebuješ za trenutek,
ko te udari., temveč za dolgo pot navzgor,
nazaj k treznosti, veri in varnosti.”
(A.M. Lindbergh)

Nataša

Draga Tina,

moje sožalje. Bolečina, ki jo občutiš ob izgubi otroka je najhujša. Mogoče ne tako huda v tistem trenutku, ker se čisto niti ne zavedaš kaj se dogaja ampak tisto najhujše pride čez kako leto dve. Tako je bilo pri meni.
Izgubila sem tri otročičke. Samo enega sem lahko držala v rokah par minut in so mi ga že vzeli, da ga odpeljejo na intenzivno. Kljub temu je čez kako uro umrl.Nikoli pa ne pozabim tiste minutke ko sem ga imela v naročju in kako me je pogledal s tistimi velikimi modrimi očmi, kot da bi mi hotel reči “Pomagaj mi !” Bolečina je bila neizmerna.
Vse tri otročke imam v Parku zvončkov in če se le da, jih vedno obiščem in se z njimi pogovarjam. Sem zelo oddaljena od Ljubljane in mi je žal, da jih ne morem obiskati bolj pogosto ampak v mislih so kljub temu vedno z menoj. Vsak dan.
Še vedno pa živim v upanju in mislim na dan, ko se bom srečala z njimi.

Res mi te je žal. Razumem te, čutim s teboj. Bodi močna!

K.