moji Nuški je manjkalo pol srca
priznam, da sem vaše maile le preletela, na hitro prebrala le kakšno zgodbo ali odgovor. danes sem prvič na netu po moji nuški. prejšnjo soboto ponoči sem jo rodila, v ponedeljek so mi povedali, da nima razvite leve polovice srca. v torek smo ji ustavili zdravila in potem nama je 19 ur umirala v naročju – pa še stisniti je nisva mogla res k sebi zaradi vseh tistih cevk. na intenzivni v lj so bili zlati – so nam dali svojo sobo. v sredo zjutraj, ko je bila stara 4 dni in uro in pol, je umrla. moja punčka z najlepšim podplutim noskom in žalostnim pogledom. jutri imamo pogreb v parku zvončkov.
najbrž bom čez nekaj časa laže kaj napisala. zdaj se samo sprašujem, kako. in rada bi verjela, da ji je res bolje, da je imela drugačno poslanstvo. vsi okoli mene mi to zatrjujejo, mene pa vseeno stiska. vem, da je telo pri umiranju trpelo, tisto drobno telesce, morfij pa menda omrtviči občutek bolečine v možganih. vseeno je lepo zaspala – slabši scenarij je bil, da se bo zadušila, vendar se ji je ustavilo srce. potem sva jo nesla k oknu, da bi lahko odšla z vetrom. meni pa je vseeno hudo. upam, da je nismo kje zadržali. jutri jo bomo nesli v park zvončkov. in upam, da bo tudi ona lahko prišla tja le pogledat, kje bomo stresli njeno lupinico, sama pa je že zdavnaj prosta. upam, da bom nekoč lahko verjela, da ji je zdaj bolje.
ko sem bilanoseča, sem le enkrat pogledala v ta forum, pa sem takoj zbežala. zaradi slabega občutka najbrž, zaradi strahu “da se meni ne bi kaj podobnega zgodilo”. med nosečnostjo sem imela kar veliko strahov in 14 dni pred porodmo grozljive sanje – o operaciji srca. je bila to napoved?
vmes smo izvedeli za podobno zgodbo – fantek s podobno srčno napako je umrl po 14 urah. mamica je kmalu spet zanosila in enako svetuje meni. in res že zdaj premišljujem o tem, z ogromno slabe vesti, saj nuške niti pokopali še nismo. saj bo najbrž “kmalu” bolje, ampak zdaj pred sabo ne vidim ničesar. kaj naj sploh počnem? kam naj dam vse, kar sem hotela dati svoji punčki?
še vedno ne vem, ali bi to napako lahko opazili tudi na dobro opravljeni morfologiji v 5. mesecu. pediater mi je zatrdil, da tega tako in tako nikoli ne iščejo, saj je zelo redko. in da to pri nas znajo preveriti le trije kardiologi. včeraj zvečer sem šla na pregled v porodnišnico, saj še vedno zelo krvavim. ko se zdravnica pogledala v mojo materinsko, je takoj vprašala, kdo mi je delal ultrazvoke … ko sem jo vprašala, če so bili narejeni malomarno, mi ni hotela dati konkretnega odgovora, le to, da bomo pri naslednji nosečnosti vsaj morfologijo raje naredili kar na kliniki. kaj to pomeni?
pozdrav vsem
Draga Tina,
želim ti napisati samo to, da sočustvujem s teboj in da boš vedela, da v svoji bolečini nisi sama. Sama sem že trikrat izgubila otročička (enkrat na začetku in dvakrat v sredini nosečnosti), tako da razumem tvojo bolečino. Predstavljam si, da me otročiček gleda (njegova dušica) in da si želi, da ne bi preveč jokala in trpela. Vsakič se vedno znova zavestno odločim, da je življenje lepo in da jaz hočem videti to lepo. Čeprav bi bila neizmerno vesela, če bi to lahko delila s svojim otročičkom.
Pozdravček, Aljana
Draga Tina, moje sožalje.
Vem da je hudo, vzemi si nekaj časa za žalovanje, pogovarjaj se s partnerjem, poišči si družbo, če ti to pomaga, verjemi počasi bo lažje.
Jaz sem po izgubi hčerkice nekaj časa zelo potrebovala družbo, sicer sem jokala cele dneve. Zelo so mi pomagali obiski pri psihologinji v porodnišnici. Pogrešala pa sem prijatelje, ki so se umaknili ker niso vedeli kako se obnašati. Jaz pa sem imela toliko za povedat, pomaga če govoriš, saj se ti je vendar zgodilo nekaj velikega. Jezna sem bila na vse prijatelje ki so na morju, ki jih ni tu ko jih rabiš, ali pa ki so pa se umikajo, ker jim je neprijetno. Tudi moja hčerkica počiva v Parku zvončkov. Drži se, živi iz dneva v dan, počasi boš lahko razmišljala tudi za več dni v naprej in vedno lažje bo. Si pa bogatejša še za eno bitje, ki te nekje spremlja in za novo življenjsko izkušnjo, ki te oblikuje. Drži se, juti bo nov dan in za njim še en in še en … Če pa pogrešaš družbo pa se še kaj oglasi.
Sončen pozdravček vsem Zvončkom in tebi Daša
Draga Tina!
Globoko sočustvujem s tvojo izgubo. V tem času žalovanja ti želim, da si vzameš čas za žalovanje (kolikor želiš), da so ob tebi ljudje, ki te bodo poslušali, objeli in predvsem pustili žalovati.
Imela boš kraj, kamor se boš lahko hodila pogovarjat s svojo Nuško.
Svet je zares krut in nas brusi, nekatere že na samem začetku življenja. Sama sem izgubila otroka v sredini nosečnosti in mi zelo manjka, da svojega otroka nisem videla, vzela k sebi in se od njega poslovila in nimam niti “groba”. Izgubila sem dva svoja sončka. Po prvem sem nenačrtovano zanosila že po treh mesecih. Tudi meni so svetovali, da naj čimprej zanosim. Zdaj sem pa trdno prepričana, da moram prej izgubo odžalovati. Kako se lahko veseliš novega bitja, nastanka življenja, ko pa si poln žalosti za otroka, ki si ga izgubil. Telesno to še nekako gre, a čustveno je zame nesprejemljivo. Po nasvetih drugih,čimprej pozabiti, gledati naprej, gre le za izogibanje in beg. Sama sem bila dva tedna v drugem kraju in sem mislila, da bo to dobra terapija zame. Pa ni, trpela sem še bolj, saj nisem mogla z nikomer deliti svoje bolečine, ni bilo ramena zame.
Ob prebiranju strokovne literature so se moja razmišljanja in izkušnje le
potrdila.
In veliko primerov je bilo opisanih, ko so mamice intuitivno čutile, da nekaj z otrokom ni v redu. Sanjale so o nesreči tako kot ti. Sama do sedaj nimam te izkušnje.
Draga Tina, dolga pot te čaka. Težka je ta pot, a ti tudi veliko da. Izgubiti otroka je najtežja preizkušnja v našem življenju in kot prvo moramo to bolečino preživeti. Dobesedno preživeti. Tu so ljudje s svojo ljubeznijo in skrbjo zate najpomembnejši in njihova ljubezen ti daje moč in upanje in voljo, da narediš korak naprej. Ženske trpimo tu veliko bolj kot moški. Mene je partner še včeraj vprašal, če me še vedno “muči”, boli. Ne more razumeti in vedno znova mu moram povedati kako mi je in da zelo potrebujem njegovo bližino, predvsem objem. Zares se moram boriti za dovoljenje do žalovanja na vsakem koraku.
Malce me je zaneslo še v svoje sfere.
Če potrebuješ kak nasvet, mnenje, bralce ali poslušalce se samo javi!
Sem bila takrat v porodnišnici in naj ti povem da je cela porodnišnica bila v mislih s teboj in tvojo Nuško. Ne bom bila osladna, ker ne vem kako je ob izgubi najdragocenejšnega, a vseeno naj ti povem da mi je tvoja zgodba privela solze v oči.Moje iskreno sožalje in bodi močna, in živi za to da mogoče ta ista duša pride k tebi v drugi preobleki.
Katarina
Draga Tina
tako rada bi ti napisala kaj v tolažbo, pa enostavno ne vem kaj naj rečem, kje naj začnem.
Že od predvčerajšnjega dne, ko sem prebrala tvojo zgodbo, sem se neštetokrat vsedla za računalnik in ti poskušala kaj povedati, pa so me vedno znova oblile solze, da enostavno nisem mogla.
Ni besed, ki bi jih ob taki bolečini lahko povedal. Ni jih. Ni tolažbe. Ničesar, kar bi v tem trenutku imelo kak smisel
Edina stvar, ki obstaja, je čas.
In če ti bo kdaj zmanjkalo ram, na katere bi naslonila svojo glavo, mi piši.
Draga Tina!
Tako mi je hudo zate in za tvojega moža…
A vem, da sta Nuški podarila vse, kar je potrebovala v tistih kratkih urah zemeljskega življenja, in vse in še več, kar je potrebovala v mesecih pred rojstvom…
Hudo mi je, da vama je Življenje naložilo tako silno težko preizkušnjo.
Veš, verjamem, da je tudi za vaju prihodnost svetla in bosta kmalu zaslišala otroški smeh.
Vajina Nuška pa bo zaživela v novem telescu….
Draga Tina,
zalujem s teboj in tvojim mozem. Vzamita si cas in zalujta. Nuska in vsi otroci, ki nas gledajo z neba so zato, da imamo potem te, ki so na zemlji zelo zelo radi, tako radi, kot je prav. Bolecina nikoli ne bo izginila. Ko pa bosta nasla dovolj moci, naredita novega dojencka.
Hvala, ker si napisala, tudi za nas, da bomo se boljsi starsi!
Tina
ne vem, kaj naj ti rečem kot, da iskreno sočustvujem s tabo in da približno vem, kako ti je, saj sem bila v podobni situaciji, res je, da je moj sonček še živi, toda 4 dni je bil na sami nitki življenja in zdravniki niso pričakovali, da se bo boril za življenje in preživel.
Ko premišljuješ o njej, pomisli na to, da ji je nekje veliko lepše, kot bi ji bilo, če bi s tako srčno napako živela, pomisli koliko bi morala prenesti in pretrpeti.
Sicer vem, da to niso ravno najbolj spodbudne besede, toda te besede so iz ust znanke, ki je svojega drugega otroka zgubila, ko je bil star 1 dan. Mislim, da bi ti res prav prišlo, da bi ponovno zanosila, čeprav te bo močno strah, tada tako boš najlažje prenesla izgubo, kajti pozabila je res ne boš.
Veliko se pogovarjaj, včasih pa je zelo dobro, če se odpraviš kam v naravo, kjer te nihče ne pozna, tako si najlažje nabereš novih moči.
Vsi smo s teboj in tvojim možem.
pozdravljena
Draga Tina!
Tudi mi smo bili seznanjeni s tvojo bolečino in žalostjo, ki je doletela vse vas. Z mislimi smo bili pri tebi, tvoji Nuški, njenemu atiju in tvoji mamici. Solze so same tekle in z mislimi, da bo Nuški tam nekje, z vetrom, lepše in manj boleče. Tebi pa, pusti žalosti svojo pot, žalujte, pogovarjajte se in bo prišel tudi dan, ko boš ponovno stopila na novo pot.
Barbara B. z Gorenjske
Draga Tina,
včeraj zvečer, ko sva šla prižgat svečko najinemu Maju sem opazila, da je vajina Nuška čisto na novo tam. Spomnim se, da sem razmišljala o tem, kakšna je njena zgodba. Sočustvujem z vama.
Rada bi ti napisala nekaj tolažilnih besed, pa vem, da tolažbe ni. Edina tolažba za nas s podobnimi grenkimi izkušnjami je “one step back”, kar pa je žal nemogoče. Vem kako se počutiš, ampak morda bi ti bodo pomagale naslednje vrstice. Ne vem. Mogoče je sebično, ampak rada bi ti opisala nekaj “stanj”, ki sem jih prestala od letošnjega maja do danes. Mogoče boš začutila in dobila upanje, da bo sčasoma bolje:
Noč predno se je rodil moj Maj je bila ena sama napoved, čeprav moje sanje niso nikoli bile kakšne preroške narave. Sanjalo se mi je, da sem imela popolnoma krvave roke (od splava)… Res grozno. Ko sem se zjutraj zbudila sem bila čisto pretresena. In glej ga zlomka, še ta isti dan se je mnogo prezgodaj rodilo moje sonce, kateremu pa ni blo namenjenih več kot 25 minut. Počilo mi je srce. Tudi nama so dovolili, da sva čez noč ostala skupaj in spomnim se, da sva si razdelila tisto “uspavalno tableto”, ki so mi jo dali (ni pa skoraj nič pomagala).
Sledili so najhujši dnevi mojega življenja. Slušno in vizualno podoživljanje tragičnega dogodka….mislila sem, da bom znorela. Enostavno ni in ni hotelo iz glave ven. Spremljalo me je na vsakem koraku. In kot “za nalašč” se je vse dogajalo okoli otrok, srečnih nosečnic na tv-reklamah, veselih otročkov v krasnih pleničkah…in polno vprašanj v stilu: “Ja, kje pa je tvoj trebušček?”, “Si že rodila? Kako se imate?”, “Kaj je zdaj, so otroci pridni?” ali pa še bolj neumne izjave: “Bolje, da je tako,” ali pa “Saj sta še mlada, saj bo,” in tako dalje in tako dalje – od firbcev do popolnih ravnodušnežev, ki se vedejo kot da nikoli ni nič bilo. Slednje je najbolj boleče. Ne oziraj se na to. To so izjave in vedenja tistih, ki nikoli niso izkusili česa podobnega in zato nikoli ne bodo razumeli. Pusti jih!
Jokaj, žaluj, izrazi svojo bolečino na vse možne načine, naredi vse, da zmanjšaš tisto tesnobo v prsih pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Na začetku bo težko in zelo hudo, vendar po nekaj tednih bo tista ostra bolečina manjša, obljubljam ti. Na mesto tiste bolečine bo prišla jeza na cel svet, nato pa bo ostala praznina. In v tej praznini MORAŠ poiskati moč in upanje. Enostavno moraš, pa naj bo še tako težko. Sama sem se dolgo časa žrla, da ne morem imeti novega otroka, ker jaz sem želela tega Maja, ki ga ni več in nočem, da bi ga kdo nadomestil. Zdelo se mi je preveč sebično. Ampak tudi to fazo občutkov sem dala čez – zdaj se mi to ne zdi več sebično in ne razmišljam o nadomestilu, ampak o novi, vzporedni zgodbi. Maj je zgodba zase in vsak naslednji bo zgodba zase. In pika. Vedno, ko grem Maju prižgati svečko pomislim na to, kako bom nekoč v Park zvončkov hodila skupaj z drugim sončkom, kateremu bom pripovedovala kratko zgodbico o tem, kako srčkan je bil njegov/njen bratec Maj.
Pravijo, da si moraš vzeti čas, da “odžaluješ”. Ne vem, če je zame to res držalo. Mene ta čas ubija, ampak vzela sem si ga zato ker je potreben – potrebuje ga telo, da se pripravi na nove zmage, na novo nosečnost. Nočem in ne dovolim, da bi se zgodba ponovila zgolj zaradi moje sebičnosti – ker bi hotela zmajšati svojo bolečino na račun zdravja naslednjega otroka.
Ta čas se vleče kot jara kača, ampak slej ko prej se bo ura ustavila na tistih željenih kazalcih. Do takrat pa moramo nekako “pregurati”.
Tina, čas celi rane! Zapomni si to za veke vekomaj in prosim te, verjemi mi. Boš videla, da sem imela prav. Naj se sliši še tako grdo, ampak veliko lažje bo, ko bodo tudi tile hormoni malo popustili. Sicer nekaj časa traja, ampak slej ko prej popustijo in takrat ti pade en delček bremena z ramen. Zagotavljam ti, da boš to občutila kot veliko olajšanje.
Več besed nimam in jih ne spravim skupaj, ker po moji grenki izkušnji nisem več tako sentimentalna kot sem bila včasih. Oprosti.
Življenje nam pač ne prizanaša, vendar kaj nam preostane drugega kot da se borimo in mu sledimo.
Mislim nate,
Maja
Draga Tina!
Ob branju tvojega pisma sem ponovno podoživljala svojo nesrečo. Zgodilo se mi je ravno tako kot tebi, samo da je naša Manca živela teden dni. Ravno tako ni imela razvite leve polovice srčka. Nikoli je nisem držala v naročju, ker so jo takoj dali v inkubator in po dveh dneh so jo odpeljali v Ljubljano, kamor jaz nisem mogla, ker ni bilo prostora.
Vem kaj preživljaš, zato ti svetujem, da se čim več pogovarjaš o svoji punčki, ker jo boš le tako lahko pustila tam kjer je sedaj, verjemi da ji ni hudega.
Kmalu po porodu sem sanjal o moji Manci, kako se mi smeji, bila je vsa v belem, kakor majhen angelček.
Ni lahko, ampak čas resnično zaceli najhujše rane. Moja Manca bi bila letos maja stara že 12 let, ampak še vedno me boli, ko se spomnim nanjo.
Sedaj imam tri zdrave otroke.
V 8. mesecu nosečnosti sem bila na ultrazvoku, kjer ja dr. Krevs na pediatrični kliniki opravil pregled njenega srčka in po porodu so mi povedali, da je opazil napako, vendar mi niso povedali. Kaj pa bi naredili?
V vseh naslednjih nosečnostih sem hodila na ultrazvok srčka k dr. Krevsu, pa je bilo vse vredu.
Nikar ne hiti z naslednjo nosečnostjo. Najprej poskrbi za fizično zdravje, počakaj vsaj 6 mesecev in poskrbi tudi za psihično stabilnost. Začni s kakšno telovadbo, hojo v hribe, kolesarjenje, boš videla da pomaga. Meni namreč je, ker sem imela v letu po porodu 13 angin, potem sem se vzela v roke in je bilo boljše.
Držim pesti, da se bo bolečina ob izgubi čim prej omilila.
Jaz sem se tolažila, da imam angelčka v nebesih, ki stalno bedi nad nami.
Nimam besed, ki bi te potolažile ali pomagale, vem le, da bo čas malce omilil bolečino.
Meni je moja ginekologinja na ultrazvoku pogledala tudi srček. Rekla je, da so vidni vsi štirje prekati in da kar ona vidi, da je vredu. Kar pomeni, da nekaj se vidi. Ne vem, če ti ta informacija kaj koristi.
Klavdija
Draga Tina.
Ne znam ti napisati drugega kot to, da sočustujem s teboj in da si med pisanjem brišem solze ki kar polzijo po ličkih.
Trenutno berem eno zelo lepo knjigo – avtor: Vladimir Megre, naslov: Zveneče cedre tajge, zbirka Anastazija in ti jo toplo priporočam.
Lepo in ljubezni polno življenje ti želim.
Nataša
Hvala vsem za vse lepe misli in želje. Pri tem mi je bilo neskončno hudo, ko sem brala tudi vaše. Maja, mislim, da smo se v parku zvončkov tudi srečali, čeprav je res, da se za zdaj vedno obrnem stran – težko gledam druge.
Nuškin očka pravi, da bo vedno najina punčka in da jo že zdaj vedno čuti v srcu. Sama jo neskončno pogrešam, mi je pa v parku zvončkov lepo – ste opazile, koliko živali je tam?
Klavdija, vmes sem že izvedela, da ponavadi gledajo tudi srček in preverijo vse 4 prekate. Kar pomeni, da je bil moj ginekolog najmanj površen. Več bomo menda izvedeli v nekaj dneh. Hvala tudi tebi za informacijo!
Lep pozdrav vsem!
Draga Tina in Maja
Ni besed s katerimi bi človek lahko opisal kako huda je bolečina ob izgubi otročička, ki si ga tako želiš. Sama sicer nisem doživela tega ampak skoraj in vem kako sva z možem odreagirala tisto sekundo, ko je šlo za sinovo življenje(rodil prezgodaj, ni imel izkašljevalnega refleksa).Ne vem kaj mi je tisti dan bilo tako slab občutek sem imela, da sem začela brskat po zdravstvenih priročnikih in ustavila sem se ravno pri zadušitvah. Ko je prišel mož domov je rekel, daj kaj to gledaš raje se odpočij(sin je bil star 1 mesec). Zvečer nismo mogli zaspat sinček ni in ni mogel podreti kupčka (2,5 uri po obroku), dala sva ga v najino posteljo na bok ker tako slabega občutka še nisem imela. Mož je šel v kopalnico jaz sem bila v postelji z sinčkom,ki je spal kar naenkrat pa je postal sivo moder odpru oči in mleko se mu je pocedilo iz ust.odkašljat se ni znal kar nehu je dihat. Takrat sva ga zagrabila za noge, jezik ven in tako sva ga začela tolčt po hrbtu da je vendarle zadihal in zajokal. Še tisto noč smo morali pod nujno v bolnico, kjer je ostal na opazovanju zaradi suma aspiracije kot posledica sledi pljučnica. Zdravnica nama je rekla, da sva preprečila tako imenovano smrt v posteljici. Še danes od tega je 3 leta in pol tega trenutka ne morem pozabiti še dobro, da ga tisto noč nisem odložila v košek. Nato sva ga še tri mesece neprestano gledala če še diha izmenjavala sva se z možem dan in noč. Kar se tiče pregledov sem jaz imela 4 krat morfologijo prav zaradi srčka, ker zdravnica ni mogla določit iztopišča aorte.Šele četrtič ko je prišel drug zdravnik, ki naj bi bil specialist za to je ugotovil da je vse uredu. Prižgala bom svečki za Nuško in Maja.
Pozdravček
Tina, tako hudo mi je ob tej zgodbici. Sozalje res in upam, da bo Nuska kmalu dobila zdravo sestrico ali bratca – najmanj ene tri! Drzim pesti in bom sla kaksno svecko prizgat!
Nujno za Mami R,
moja mulcka sta imela resno dihalno stisko po porodu (plucka so se malce sesedla) in zato me je bilo se bolj strah, da se jima ne bi zgodila nenadna smrt v zibki. Naredila sem majhno raziskavo in ugotovila, da v Avstriji, Nemciji in seveda drugem, razvitem svetu se da za cca 150 EUR kupiti monitor, ki ga polozis pod jogi –
in PISKA ce otrok NE DIHA (se ne premakne) vec kot 20 sekund.
Zadeva smrti v zibki sicer ne prepreci, ampak ce takoj otrocka zbudis, ga resis, ce prides sele cez par ur, pa je prepozno. Po mojih nasvetih so zadevico kupili tudi mnogi najini prijatelji – seveda le za vsak slucaj – toda ravno pri eni deklici, pri kateri nihce nikdar niti v sanjah ne bi pomislil, da ji grozi kaj takega (super zdrava, super razvoj, vse OK) je monitor lepega popoldnega piskal. Takojsna akcija (umetno dihanje) je deklici resila zivljenje. Zato – ce ste v dvomih in skrbeh, fino je vedeti, da so naprave, ki nam lahko pomagajo.
Naprodaj v Toys r us, Kika etc.., na internetu pa
Pri nas pa baje tudi bo, poznam podjetje ki se dogovarja za uvoz.
V upanju, da bo tale informacija res pomagala,
Natasa
Pozdravljena TIna!
…verjetno si prebrala vse emaile na našem forumu in verjetno si zasledila tudi mojo bolečo izgubo hčerke, ki je bila stara 6 dni.Ravno tako je imela srčno napako in umrla po “tehnično”uspeli operaciji.
Razumem te in vem kaj doživljaš in preživljaš in vem kako naporni bodo dnevi, meseci,tedni,leta,da se boš navadila na bolečino,ki jo boš nosila v srcu.Ampak boš zmogla – zato,ker moraš, ker ti drugega enostavno ne preostane.
Prepusti se žalovanju : pogovarjaj se o Nuški, pogovarjaj se z možem …in pusti si jokati, prepusti času čas.
Z nosečnostjo pa je bolje,da malo počakaš.Bolje za tvoje fizično in tudi duševno stanje.Kruto rečeno ampak sedaj je čas,da se prepustiš žalovanju, da se ti umirijo hormoni in da se “spoznaš” v novi koži;v novem mišljenju,v novem pogledu na svet …
Veš,Tina, življenje je kruto in stalno smo postavljeni na preizkušnje.
Vendar kot sem ti napisala : Ne preostane ti nič drugega kot boriti se in živeti naprej.
Tina tudi ti boš zmogla.
Na grobu moje Brine danes gori svečka tudi za tvojo Nuško, ki je še ena svetleča zvezdica na nebu, ki nam sveti in nam daje moč,da živimo naprej.
V mislih sem s tabo,Sabrina