Moji mami- “ko boš tiha in dobra”
Vam, ki ste ali pa še prestajate podobno žalost in bolečine, naj potožim, da moje drage mame ni več. Poslovila se je zgodaj zjutraj na včerajšnji jesenski dan. V bolnišnici. Tako mi je žal, da tedaj nisem bila in mogla biti zraven. Meni pa je tako neskončno hudo pri srcu, da se je to zgodilo. Prepričana sem (pa sem sicer zelo razumski človek), da se je prišla poslovit od nas. Tako se je ura ustavila prav tedaj, ko je umrla, naša mala deklica se je tedaj prebudila iz spanja in jokala, jokala … Prejšnji večer se je v kopalnici razbilo ogledalo na kopalniški omarici in steklo se je razletelo po vsem prostoru.
Prepričana sem, da ni še izpolnila svojega življenjskega poslanstva na tem svetu. Tudi jaz jo še vedno potrebujem, predvsem pa njena edina vnukinja, njena punčka, ki bo kmalu dopolnila svoj 4. rojstni dan.
Že zaradi nje bi morala biti še nekaj časa z nami. Ko je bila v bolnici, se mi je srce trgalo, ko je naša mala tolikokrat jokala po njej, jo klicala in spraševala, kdaj se bo vrnila k njej, jo prišla iskat v vrtec …
Mene pa tako boli v prsih, boli, tako hudo boli, da bo naša punčka rasla brez svoje babi. Ni prav, da je in bo tako prikrajšana. Sprašujem se, če smo v naši družini “prekleti”. Ne jaz ne mož ne premoreva staršev. Mož je rastel brez mame, saj je umrla na porodu drugega otroka. Oče ju je sam spravil “h kruhu” sredi tujega sveta in se zaradi zgaranosti (kot bi čutil, da je svoj življenjski projekt pripeljal do konca) umrl, sama sem očeta, ki je bil zgled zdravja, zgubila prekmalu, stara komaj 19. let. Kako zavidam vsem tistim, ki premorejo oba starša. Kakšen neprecenljiv zaklad je to za vnuke.
Besna, žalostna sem, ker se mi zdi, da najprej morajo zapustiti ta svet ljudje, ki so dobri, ki se razumejo s svojimi bližnjimi.
Svojo deklico bi rada v bližnji prihodnosti seznanila s kakšno drug babi, ki bi ji namenila kakšno ljubeznivo besedo, božanje po laseh …
Kje jo spoznati?
SKORPION,
hvala za tvoje iskrene (čutim, da takšne so) sočutne besede, ki so pobožale moje srce.
Hvala ti zanje. Se pa poleg vsega, kar sem in kar še morem prestati ob pogrebu in še dolgo časa po njem, bremenim s tem, kako punčki predstaviti na njej razumljiv način to izgubo. Kakšken nasvet, prosim.
Hvala ti in lahko noč. Zame to ne bo. ŠE ena nespečnost.
Tudi danes sem pomislila nate in sem pokukala sem, da vidim kako si. Mislim si, da je hudo, pomagam ti lahko samo s kakšno toplo besedo. Vse te bolečine tudi mene enkrat “čakajo” in kar stisne me, ko pomislim na trenutke, ko bom izgubila svoje starše. Ampak življenje je kakršno je. Zelo se bojim, da bi te s katero od mojih napisanih besed užalila ali pa ti dala občutek, da saj ni tako hudo. V mislih sem s teboj. Poskušaj poiskati svoj notranji mir in moč, ki jo boš v teh dneh še potrebovala. Za hčerko pa ti svetujem pogovor in morda kasneje poiščeta kakšno primerno knjigo v knjižnici. Sicer pa bo tudi ona potrebovala čas za svoje žalovanje, takrat pa jočita skupaj. Javi se še kaj!
Moje iskrene sožalje.
Vem kakšna je bolečina ob izgubi mami, prijateljice, zaupnice.
Moji otroci je nikdar ne bodo imeli, saj jih še nimam. Bojim se trenutka, ko bodo privekali na svet in ob meni ne bo človeka, ki ga bi najbolj potrebovala in mu najbolj zaupala.
Otroku pravijo, da je najbolje povedati skozi pravljico, zvezdice in nebo, kjer ima sedaj svojega angela, ki jo spremlja in čuva.
Ko izgubiš mami izgubiš ogromno, res ni pošteno, da vzamejo nekoga, ki ga imamo tako radi in se z njim tako dobro razumemo, a svet je vedno bil in vedno bo krivičen.
Jokala boš še dolgo in pogrešala vedno, a čez čas boš vsaj lahko videla tudi lepe stvari in ne le slabih. Mene je smrt mami spremenila, kar je bilo prej tako zelo pomembno, danes ni več, ker je življenje prekratko, to pa spoznaš ob smrti bližnjega predvsem, če ta umre tako zelo mlad.
Drži se!
Dragi moji Bučka in SKORPION,
res prisrčna hvala za vajine res iskrene besede, ki so še toliko bolj dragocene v današnjem hitečem svetu, svetu, ki mu večinoma vladajo površinski in “ponarejeni” odnosi (kot pravi pesnica Svetlana Makarovič). Za to so takšni iskreni in čuteči ljudje v tem divjem času in svetu še toliko bolj iskreni. In če se srečam s takšnimi ljudmi, jih takoj začutim in sem jih iskreno vesela. Dokler jih je vsaj za peščico, je še upanje.
Punci moji, zbiram moči za jutrišnji pogreb. Izjokala sem že toliko solz, v prsih me tako stiska, ponoči ne morem spati, ker me moti že glasno utipanje mojega srca. Zbiram moči, da bi jutri mami osebno še zadnjič na glas povedala kakšno iskreno besedo, ji prebrala kakšno lepo pesem. Zbrali pa se bomo ob njej res samo tisti, ki smo jo imeli radi. Ožji družinski krog, tisti, ki nas druži podobna energija in nam je res hudo. Upam, da bom jutri zmogla prestati vse to. Naši punčki pa bom počasi , tudi tako kot sta mi svetovali, po drobcih in skozi pogovor skušala pojasniti to, kar se je zgodilo.
SKORPION, želim ti, da bi bila čim dlje skupaj s svojimi starši. Že ob očetovi smrti sem čutila, da je z njo odšel en del mene, sedaj pa, ko je odšla še mama, se počutim tako sama. Ni več tako kot je bilo.
Bučka, ti pa si sama skusila podobno kot jaz. Veš, zavidam vsem tistim, ki imajo oba starša, ali pa vsaj enega, saj je to neprecenljiv zaklad. Tam, kjer se ljudje imajo radi, se razumejo in si medsebojno po svojih močeh pomagajo, ne pa otežujejo življenja. Si predstavljata, da ne jaz in ne mož nimava več svojih staršev? To me tako boli, ko vidim babice in dedke, ki so še polni energije in prihajajo po otroke v vrtec. To pa je za nas nepredstavljivo razkošje.
Punci, se vama še javim. Samo da bo jutri za mano, čeprav vem, da bolečina še dolgo dolgo ne bo minila.
Draga moja,
pravkar sem se razjokala, tako zelo si se dotaknila mojega srca. Res me je zelo zelo strah teh trenutkov, ki jih sedaj preživljaš ti. Če bi ti lahko kako odvzela del tvoje bolečine, bi z veseljem. Da ti olajšam bolečino 🙁 Drži se jutri, bodi močna, kolikor boš pač lahko, v mislih bodi z mamo, jaz bom pa mislila nate. Javi se, piši in si izpovej svojo bolečino. Tukaj sem!
Moje sožalje. Ne očitaj si, da nisi mogla biti zraven, saj sama praviš, da se vendarle je prišla poslovit od nas. Veš, verjamem, da so naši najdražji zares še vedno tu, verjamem tudi, da nam sporočajo, da nas imajo radi – tisti mali trenutki, ko vidimo nekaj lepega in nenavadnega, čudeži ali sporočila od njih. Obstajajo, verjamem, da zares. In tudi verjamem, da se bomo nekoč spet srečali.
Kar zadeva življenjsko poslanstvo, mislim, da je tisto, kar je resnično pomembno, ljubiti in biti ljubljen. Za to gre. In to smo jim dali, oni pa nam.
Drži se!
Hudo je, vem … najhuje od vsega, ko se življenje spravlja v stare tire in se zdi, kot da nihče več ne ve, ne pogreša, ne čuti s tabo …
Tudi moja mama se je prišla poslovit od mene – v minutah, ko je umirala, mi je bilo nečloveško slabo. VENDAR, kljub vsemu, mamo moraš pustiti od sebe, se ji zahvaliti za vse, kar ti je dala in povedati, da boš zmogla sama. Le tako bo njena duša svobodna.
Kar se tvoje deklice tiče … stara je 4 leta; moje mnenje je, da je že prevelika za pravljice o angelčkih. Jaz sem takrat svojega sina peljala na grob dan po pogrebu (na pogrebu ga jasno! ni bilo), sva babici prižgala svečko in sem mu povedala, da tukaj zdaj počiva, da je bila preveč bolna in je zdravniki niso znali pozdraviti in da zdaj mirno spi, ker je nič več nič ne boli. Tudi na venček smo dali napisati ‘lahko noč, babi’
Žal, sama boš morala presoditi, kaj povedati tvoji deklici. Sama boš morala prenašati poleg svoje še njeno bolečino. Vendar – če se v tem trenutku sliši še tako plehko in nemogoče – čas celi rane. Čez nekaj časa se boste spominjali lepih stvari in dejanj in anekdot … in verjemi, tvoja deklica babice ne bo pozabila.
Jaz svoj obisk na grobu vedno zaključim z besedami ‘v miru počivajte’.
In s tem tudi najdem svoj mir.
Mir tudi tebi …
Drage moje Špela, SKORPION, Enaena, res ste punce na mestu, takšne, ki premorete srčno kulturo, za katero se mi včasih zdi, da je danes skoraj izumrla in prev moteča v tem “atomskem veku”.
Čisto sem utrujena od današnjega dne. Fizično in psihično. Mi je pa v veliko uteho, da smo bili na pogrebu res zbrani samo tisti, ki smo imeli mamo resnično radi. Ni bilo radovednežev in tistih neprizadetih radovednih ljudi, ki jim je takšen dogodek družabnost in prostor za pasenje radovednosti. Tega že od nekdaj ne maram, ker sama nisem takšna. Mene, ki sem bolj občutljive sorte, izgube pd ljudi, ki so mi blizu prizadenejo. Ne morem opravljati, pa početi tako “bednih reči” …
Od mame smo se poslovili na bolj neklasičen način, s poezijo in petimi pesmimi, sama sem ji, čeprav težko, ker sem imela zadrgnjeno grlo, glas se mi je mestoma tresel, po licih pa so mi polzele solze, pripravila še zadnji, tak neklasičen, oseben nagovor, čisto drugačen od običajnih močno pretiranih “hvalnic”, ki jih pišejo najeti pisci govorov.
Prebrala sem ji tudi nekaj pesmi slovenskih pesnikov: Pavčka, pa Minattija, pa Grafenauerja, ki so ji bili od nekdaj pri srcu.
Prepričana sem in toplo mi je pri srcu, ker čutim, da je mama to gotovo čutila. In njeno slovo je bilo na tak prelep in zlat jesenski dan. Tako sem si želela da bi bilo tako. In to v dopoldanskem miru. V Ljubljani.
Naša deklica ni bila na pogrebu, jo bom pa v teh dneh peljala na grob. Še prej se bova doma postopoma po “kapljicah” pomenili o babi, kam se je zgodilo …
Se pa te dni naša mala ponoči zbuja. Težko zaspi, kar ni v njeni navadi, joka. tudi sedaj se oglaša.
Punce, zaključujem. Se javim. Res sem vas vesela. Imejte rade svoje drage in jim to pokažite prav vsak dan, saj kaj če, “jutri ne pride”.
Lahko noč.
Draga 1,2,3,4,
že cel dan po malem kukam sem gor, da vidim če si se javila. Vesela sem zate, za tvojo dušo, da se ti je izpolnilo vsaj to, da je pogreb potekal tako nekako, kot si si zamislila, želela… Že s tem, da si ji prebrala svoje misli inpesmi, ki so njej bile ljube…je veliko na poti tvojega žalovanja. Močna si in močna skušaj še biti, čeprav sem žal skoraj prepričana, da bo bolečina prišla še za teboj. takrat pa se obrni na tale forum in nas poišči. Tudi tvoja hči čuti izgubo in jo doživlja na svoj način. Potrebuje te in prepričana sem, da ji boš znala razložiti kaj se je zgodilo, saj jo najbolje poznaš. Na koncu ti hvala še za tvojo misel in nasvet: imejte se radi in to pokažite vsak dan, ker kaj če jutri ne pride :(( Pa še kako lahko to drži! Bom skušala vsak danživeti s tole mislijo v srcu! Lep pozdarv, objem in javi se!
Ljudje smo si različni v svojem veselju in žalosti. Meni je na pogrebu največ pomenilo prav to, da je bilo toliko ljudi, ki so imeli mojo mamo radi in so se prišli od nje poslovit. Ali bolje – pred pogrebom. Če se zavedam vseh, ki so prišli ‘kropit’, pa nisem nikogar zaznala od trenutka, ko smo stopili iz vežice.
Boli, seveda boli, kak dan bolj, kak dan manj, kak trenutek stisne tako da skoraj ne moreš verjeti, da bo sploh kdaj bolje …
Mene je strlo na tekmi, ko so med odmorom zavrteli najljubšo pesem moje mame … Sredi 300 ljudi ki so se drli ‘ajmo naši’ sem jaz tulila kot žival …
Zdaj grem običajno enkrat na teden prižgat svečko, zamenjat rože … posedet, poklepetat … In tam najdem spokoj …
Dragi SKORPION in Enaena,
ob večerih, ko gre naša deklica spat, najdem nekaj časa, da “grem lahko na ta forum” prebrat vajino javljanje, izkušnje in mnenja drugih. Vesela sem vajinih misli, ki jih delita z mano.
Vem, da so načini glede pogreba samega in njegove “izvedbe” različni. Tako nekako (kot banalno rečeno) glede poroke. Eni imajo pač radi velike dogodke, drugi so zadovoljni, če je to bolj miren in intimen dogodek. Ni kaj, različni smo. Prav pa je, da sledimo samemu sebi, svojemu srcu, saj sami najbolj vemo, kaj si želimo, če le ne lažemo sami sebi. Tako je moj oče imel pogreb z zelo velikim številom ljudi, ker je bil bolj javna oseba, zelo družaben in komunikativen človek, mama pa nasprotno, pogreb v ožjem družinskem krogu, kar je nekajkrat v času bolezni “dala vedeti”. Pomirjena sem, ker vem, da sem ravnala po njeni želji.
Sem pa izmučena od celega leta, ki je bilo hudo, predvsem pa od zadnjih dveh mesecev, ko je bilo najhuje. Pa zahtevna služba, majhen otrok, mama. bolnišnica, skrb zanjo, trepetanje zanjo …
Sedaj se mi zdi kot bi nastopila nekakšna praznina. Velik prazen prostor. Mi je pa v tolažbo tudi to, da mi rečejo v zdravstvu oz. v sociali,ko smo za mamo iskali pomoč za njeno nadaljnje življenje, da je malo takšnih posameznikov, ki bi se tako trudili za svoje starše.
Se pa zalotim, da se v mislih velikokrat zmotim in za hip verjamem, da je mama še živa. Npr. razmišljam, da moram kupiti to in to vrsto sadja,da ji ga bom nesla.
Mi je pa tako neznosno hudo zaradi tega kar se je nanadno zgodilo. da bi tulila od jeze, besa, bolečine. Ko vidim njene stvari, copate ob postelji, oblačila mi je neznosno hudo. Ko sem pospravljala njene stvari iz bolnišnice, sem mislila, da bom tudi jaz umrla. Je pa nekakšna tolažba zame tudi to, ko se spomnim njenega obraza v krsti (se opravičujem, če sem preveč natančna). Je tako spokojen (kot bi bila zadovoljna), čisto nasprotje njenega izraza v bolnišnici, ko ji je bilo najhuje.
Take malenkosti me tolažijo. Tudi vajine misli, pa kakšno osebno pismo, kot jih prejemam te dni.
Lepo vaju pozdravljam. In vesela bom tudi še kakšne vajine misli.
Evo…spet me je zaneslo semkaj 🙂 Še enkrat z moje strani…javi se ko ti bo hudo. In ne obremenjuj se s tem, da bi morala paziti glede natančnosti. Piši kar ti narekuje srce….lažje ti bo. Kako se drži tvoja punčka? Objem tudi zanjo. če želiš se mi lahko javiš na moj mail [email protected]. Morda ti bo tam lažje odpreti tvoje srce in bolečino 🙂 Javi se!
Zakaj imam občutek, da se poznave? Tvoj nick mi da misliti, poleg tega čakam da se mi ta meni draga oseba javi na mail…..pa odgovora ni.
Me kar stiska pri srcu ko berem tvoje poste. Izrekam ti sožalje.
Prepričana sem, da je bil tvoj nagovor nekaj posebnega in te občudujem. Jaz svoji mamici nisem mogla reči niti besede, ker me je preveč dušilo in solze so drle po licih.
Bližajo se novoletni prazniki, vsi okoli mene so že po malem navdušeni, meni pa sploh ni za praznovat. Pa se bom morala prisiliti zaradi mojih dveh pobčkov, ki izgube babice ne čutita tako zelo kot jaz. Spomini na lansko silvestrovo so prehudi in me vsakič spravijo v jok.
Draga moja Piki Miki,
ja, občutek te ni varal. To sem jaz. Veš, kot bi intuitivno slutila, da se pripravlja katastrofa pri meni, si mi poslala svoj mail, na sicer drug elektronski naslov. Prebrala sem ga na hitro, zaradi obilice službenega dela ti nisem uspela odgovoriti nanj. Imela sem namreč javni nastop (predavanje) tisti dan, pa sem ti nameravala na mail odgovoriti naslednji dan. In tisti dan, žal, ni prišel, ker so se v kratkem začeli z nerazložljivo naglico bližati usodni trenutki, vse dokler se ni zgodila smrt mame, ki je vendarle nisem pričakovala. Draga Piki Miki, sem pa tolikokrat mislila v teh dneh nate. Vedno si v mojih mislih, tudi sedaj ko mi je najhuje. Jutri bo en teden, kar moje drage mame ni več. Občutek imam, da je vsak dan huje, da me je kar nekaj poguma, ki sem ga premogla v teh dneh, zapustilo. Občutek imam, da mi bo razneslo srce. Sedaj ko to pišem komaj vidim kaj, ker mi solze meglijo pogled na ekran. Danes ponoči sem prvič sanjala o mami v tem času, ko se je to zgodilo, tik pred jutrom in pred zbujanjem. Sanjala sem, da sva govorili po telefonu, tako kot vsak dan, ko je bila v bolnici. Mož pa mi je rekel, da je prav v tistem času imel občutek, kot bi nekdo zvonil. Pa je zelo racionalen človek, tehnično naravnan, ki (tak opravi) zelo, zelo redko sanja. Draga Piki Miki, tudi jaz bi najraje kar umrla. Če pomislim na ponedeljkovo službo, pa to, kot da se ni nič zgodilo. Ja, ljudje, ki se jim v življenju še ni nič hudega zgodilo (razen npr. praske na novem avtu) tega ne morejo niti približno razumeti.
Najraje bi si vzela bolniško. Si moreš predstavljati, da si v službi tako nenadomestljiv, pa to ni neka tako denarno pridobitna dejavnost, da te šef, k ine premore niti trohice človeškega sočutja. kliče domov, ko sem ga obvestila že dan prej, da je zelo hudo in tudi v nedeljo, kaj se je zgodilo, da je pač (ker ni mene) treba odpovedati obisk skupine študentov (to bi lahko izvedel sam) in še en dan kasenje, kdaj pridem v službo, pa ej bi ldobro seznanjen kdaj. Take stvari me še dodatno bolijo, ker sem ves čas potlačila svoj obolečino in delala sto na uro, tako da so se bližnji čudili, kako sploh lahko funkcioniram.
Draga Piki Miki, pa prosim, povem mi še o svojim izkušnjah z bližnjimi, ko ste imeli v družini bolezen. So vam obrnili hrbet? Si imela občutek, da ste kužni? Da se bojijo, d ajih boste vprašal iza kakšno majhno pomoč?
Draga Piki Miki, prosim, piši mi. Kar na ta naslov. Vesela bom, če se v prihodnje uspeva tudi kaj videti, pa čeprav za pol ure.
Pa lahko noč. Zame ne bo lahka. Tudi moja deklica tako nemirno spi, se prebuja ponoči kar n iravno v njeni navadi.