Dani,

bodi pogumen.
Res je kar si dejal, reagira, samo reči ne more nič, vse zaznava. Sem bila priča, pri svakinji, kako je reagirala ob kakšnem vprašanju, namenjeno njej.

LP PRABABI

Zagotovo tudi nekdo, ki je v komi, ve, kaj se dogaja. Sliši besede, čuti dotike. Janez mi je stisnil roko, ko je bila bolečina huda – tudi takrat, ko so zdravniki rekli, da je v komi. In je stisnil roko na prigovarjanje. Saj, kaj pa je koma? Ni to tako kot spanje? V spanju pa tudi zaznavaš stvari okrog sebe. Samo ne moreš reagirati, ker si prešibek za to, da bi odprl oči ali spregovoril … ali na koncu prešibak tudi za stisk roke. Dani, le pogovarjaj se z očetom, prepričana sem, da te sliši.

Bom bucka, bom! Vem, da bo z mano. Danes sem bila pri njej, nisem zdrzala. Poznate tole:

“Daj mi sproscenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim,
in daj mi modrost, da bom znal razlikovati med obojim.”

Reinhold Niebuhr

Hvala, Dani!

Mamo sem intenzivno spremljala eno leto. Njenih zadnjih 12 dni sem bila ob njej noc in dan. Enkrat se je zavedala, drugic ne… Isto je bilo pri ocetu. Vedno sem ji govorila trivialne stvari… kaj se je zgodilo v sluzbi, kaj sem jedla…. Vedno sem jo sprasevala za nasvete. Vse v meni se je trgalo na milijone kosckov, a tega nisem pokazala, le redko, ko sem vedela, da ji je okej, da lahko. Aktivno sem jo vkljucila v svoje zivljenje, da je vedela, da jo se potrebujem. Tak, dober obcutek je dobila. VSE bi dala, da bi ji lahko spet stisnila roko in jo objela, jo pobozala po njenih sivih, kratkih laseh (izgubila jih je zaradi kemoterapije) in ji zmasirala kak del telesa. VSE bi dala za to. Dani, bodi ob Ocetu, to so dragoceni trenutki. Boleci, seveda, ampak dragoceni. Ne vemo, koliko nam je dano, saj se lahko poslovimo in cloveka pospremimo na njegovo zadnjo pot. Oce te bo cutil, brez skrbi. Tudi moja Mami je vedla, kdaj sem tam in kdaj ne….

Oprostite mi, ampak ne morem vec pisat, ker mi solze lijejo po licih. Zelim vam vsem mirno noc. Drzite se.

In se enkrat hvala za vse.

Urska

Urška, gotovo je vedela …

Dani, upanje umre zadnje. In se dobro, kajti to je bilo recimo pri Mami edino, kar joje vcasih mesece drzalo pokonci. Bodi ob Ocetu, kolikor si le lahko. Potrebuje te. In ti potrebujes njega. Drzi ga za roko, povej mu, kako si prezivel dan, kaj nameravas… Bolnik cuje. Ce nic drugega, cuje. In moji Mami je zelo veliko pomenilo, da sem bila tam. Ce sem kdaj skocila ven (telefonski klic, trgovina), me je pogresala. Vs ebi dala za te trenutke. Seveda niso lepi, ko ves, da tvoj najdrazji umira, ampak vsaj imas jih. Jaz jih nimam vec. Mogoce se tole butasto slisi, a bom vseeno pustila, nic ne bom zbrisala.

Mislim na vse vas.

Urska

Se podpišem pod bučkin post. Drži se!

Dani, bodi ob njem kadarkoli si lahko, ponavadi prehitro mine ta čas in nikoli več se ne bo ponovil. Sedi pri njem, kaj mu pripoveduj, obujaj spomine….. Kar je, je, ne sovraži ga zato ker ni povedal, za jokanje bo še dovolj časa….. Bodi z njim, ga objemi, mu stisni roko, klepetaj z njim tudi če spi ali te ne sliši…..