Mojemu prijatelju je umrl oče
To sem izvedel danes in ker ponavadi želim v še tako slabi stvari videti dobro, sem se tudi tukaj spraševal. Zakaj je to treba, kaj je v tem dobrega, da celo življenje dela v Švici, ravnokar dobi prvega vnuka od hčere, ženo vidi enkrat na 3 mesece, odloči se, da bo še nekaj let počakal in že začne prenavljati prostor kjer bosta z ženo na stara leta uživala, ob tako težko zasluženi penzijo.
No v ponedeljek je dočakal pokoj, verjetno zelo mirno, saj je baje zaspal na kavču, srčni infarkt. Verjetno ni moč potolažiti domače, ženo in otroke, vendar sem se kot podjetnik, ki želi nekaj narediti vprašal, kaj nam hoče njegova smrt povedati.
nikoli ne vemo, kdaj bomo zadnjič nekomu rekli hvala ali pa oprosti, nikoli ne vemo, kdaj bomo nazadnje spili zadnje pivo pri prijatelju.
danes nisem doma, samo zato, ker bi nekaj rad dokončal. ????Je vredno?
Kaj torej je v življenju vredno? Da živimo, ni važno kako dolgo, ampak kako kvalitetno.
Primož, večkrat si vzemi čas in pojdi domov, k ženi in otrokom. deja s srcem in tako kot čutiš. Nikar pa ne delaj nekaj zaradi nekakšnih namišljenih dobrin, kajti nikoli ne veš, kdaj bodo izginile.
Ko nam bo najtežje na razpotju, takrat povprašajmo smrt za nasvet. Dobili bomo vedno pozitiven odgovor.
Jože, dober človek si bil.
Primož
Ja, res je, smrt je zelo dober učitelj.
V trenutku te prizemlji, te sreča z bistvom življenja in te prisili iskati odgovore na vprašanja.
V trenutku smrti spoznaš prave vrednote in koliko si imel res pristnih odnosov v svojem življenju.
Smrti se bojimo, pravimo. Izogibamo se ljudi, ki so nekoga izgubili in so žalostni. Nestrpno čakamo, da bodo spet “ta stari”.
Napaka! Veliko se od njih lahko naučimo zase. Če jim pomagamo, se sami dobro počutimo. In, ko se sami soočimo s smrtjo, se je več ne bojimo, saj jo že poznamo.
Včasih sem kar hvaležna smrti, da je. Nekateri ljudje bi jo prav potrebovali v svojem življenju, da bi premogli več rahločutnosti, dobrote in hvaležnosti. Saj bo prišla…
Pred smrtjo smo res vsi enaki, to je največja pravica na svetu.
Res je Primož, da se od dela moramo ozreti k svoji družini, prijateljem, sorodnikom. To so pomembni ljudje v našem življenju. Samo delo ne osrečuje.
In kam nas pelje evropski delovni čas? Koliko bo ostalo časa in energije za prave vrednote v življenju?
Vsak dan bi morali živeti kot da je naš edini in zadnji. Zares nikoli ne vemo kdaj nas smrt poišče…
Primož, tudi mene je njegova smrt zelo prizadela, čeprav ga nisem osebno poznala, poznam pa njegovo hči in sina.
Najbolj grozno pa je, ker se jim je vse skupaj odvilo v enem dnevu – rojstvo, smrt in bolezen.
Jaz v tej zgodbi ne vidim smisla, vsaj ne za njegove domače. Res pa je, da se lahko predvsem mi iz tega naučimo, kako pomembno je uživati vsak trenutek, ki nam je dan in ne čakati na jutri.
Vesna
