mojemu ljubemu fantku
Tudi jaz se strinjam, dokler tega ne doživiš ne veš kako je, in sama sem pred tremi leti in pol, ko je tudi nama umrla punčka, ob besedah kot so “bolje je tako” “je že moralo biti tako…”ponorela, se izogibala ljudi in drugih nosečnic in se spraševala zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni. Tako sem bila vesela, ko sem po opravljeni amniocintezi dobila odgovoro “vse je vredu, punčka je zdrava”. Komaj sva se malo pobrala po šoku, ki sva ga doživela na Uz. Pa sva se veselila zaman, punčka se je rodila v 35. tednu s hudo srčno napako in drugimi nepravilnostmi (katerih ni videl nihče na UZ). Čeprav nisva iz Lj je punčka pokopana v Parku zvončkov, ker sem rodila v LJ porodnišnici. Tudi midva sva čakala na genetski posvet na katerem sva dobila odgovor “splet okoliščin”. Samo moja ginekologinja ni obupala nad nama in naju je poslala na vse mogoče preiskave in po skoraj dveh letih smo ugotovili vzrok (vmes se dva ss) in tako imamo sedaj doma 15-mesečno princesko in vedno se sprašujem kakšna bi sedaj bila njena sestrica,…
Bodite močne
nejaaa
Tudi jaz imam svojo deklico pokopano v parku zvončkov.Pri amniocintezi so ji odkrili DS,pa veliko srčno napako in še en kup nepravilnosti,iso mi zdravniki svetovali prekinitev nosečnosti.To je obupno težka odločitev,že itak si v šoku,pa se moraš še odločat.Kdor tega ne doživi,jasno,da ne more razumet.Sicer so pa o tem mnenja zelo različna,in vsak se pač odloči kakor s mu zdi da je prav.No, jaz sem v tistem šoku dobila popadke in se odločila,da jih ne bom zavirala.To pa jebila le moja in patnerjeva odločitev,saj je bila deklica najina in od nikogar drugega.Je pa vse skupaj nepopisno hudo.Tudi jaz sem se obteževala,vendar mislim,da sem ravnala prav.Tudi ti si ravnala tako,da bi bilo za otroka najbolje,vendar se zgodijo stvari,ki jih ne moremo z gotovostjo napovedat.Nikar se ne obtožuj,saj nisi ti prav ničesar kriva,samo zato,ker si pristala na preiskavo.Žal,če prav poredko,a se včasih to pri preiskavi zgodi in nisi ti nič kriva.Vem,da bi bila dobra mamica tvojemu fantku.
Topel objem in lep pozdrav.
Pozdravljene, vse ki žalujete.
dolgo sem odlašala… tudi sama sem izgubila sinka v 30 t po (moje mnjenje) tretji kordocentezi. Verjamem da bi zdražal vsaj še 2 tedna (ne glede na vse izvide, ki niso napovedovali nič pretresljivega) .Tudi meni so rekli, da semu slabo godi, da je potrebno preverit kaj se dogaja. Po prvi je bilo še vse ok, po drugi pa je se je umiril, rekli so da je zaradi inekcije, ki sem jo dobila za pljučka, naslednji dan je bil ctg čisto zanič. Naredili so cr in verjamem vse da bi ga rešili. Vsa čast EINT in dr. Cerarjevi
Tudi sama sem se spraševala zakaj sem dovolila posege (še rekla sem možu, ko sva šla na pregled, da danes pa ne bi šla, da bi šla kar domov… pa nisem šla, verjela sem da je za njegovo dobro.
Vem, da je šlo za nesrečen splet okoliščin, očitno je tako moralo biti. Pravijo, da je vse za nekaj prav, čeprav odgovora še nisem našla. Mineva četrti mesec. Obdukcijskega poročila še nimam.Pokopali smo ga v svoj grob in ni mi žal da sva se takrat tako odločila, čeprav s težkim srcem prigem svečko.
Lep dan vsem…vsaj življenje je kljub oviram lepo.
pp
nova žalujoča mamica,
v srcu čutim tvojo bolečino in hudo mi je zate in za tvojo družino.
Čestitam pa ti za pogum in moč, ki si jo zbrala in se nam oglasila.
Mineva četrti mesec in tvoje srce sprejema del žalosti, podajaš se na pot žalovanja.
Draga mamica, pogumno stopaj po tej poti in tudi zate bo nekoč zopet posijal sonček.
Veš, tudi prižiganje svečk sčasoma ne bo tako boleče. Vsaka stvar, vsak dogodek, vsako sprejemanje potrebuje svoj čas. Tudi žalovanje, ki ne pozna bližnjic. Mogoče boš v času žalovanja našla notranji mir prav na grobu vajinega sinčka. Veš, tudi moja Brina je pokopana v našem grobu. In na začetku so bili moji koraki tako težki, ko sem jo obiskovala. V času žalovanja pa so se ravno na pokopališču dogajale velike stvari v meni.
Še vedno odhajam k njej kadar sem pred velikimi odločitvami, kadar sem žalostna, kadar sem vesela ali kadar, preprosto, čutim potrebo po tišini, po tem, da sem tam. Veš, vsak drugače in na drug način. A vsak na njemu pravi način. Zato ti želim, da prisluhneš sebi in odkriješ tiste stvari, tiste trenutke v katerih bo bolečina znosna in v katerih boš ” rastla”.
Želim ti veliko moči, poguma in ne pozabi, da nisi sama na poti proti mavrici.
objem,
Hvala punce za vse spodbudne besede. V tem trenutku je to vse, kar potrebujem. Mislim, da me imajo doma že “poln kufer”, jaz pa še kar rabim… Dokaz, da je moj fantek obstajal, je le ta, če se pogovarjam o njem.
Krivda gloda, saj veste… Saj sicer živim normalno življenje. Smejem se, grem na dopust, igram se s hčerko… Le del življenja se je ustavilo. In ne mine dan, da se ne bi spomnila naj. Kakšen bi bil zdaj? Komu bi bil podoben? In, ali mi bo kdaj odpustil…
Vem, Clementine, zdi se ti nelogično. Ta trenutek je tvoja pripomba zame povsem nelogična. Veš, veliko napak je, ki jih ne odkrijejo z AC, KC ali UZ. Res je, medicina se razvija. Vse več stvari lahko odkrijejo. Mnogo tudi v dobro otroka. Vendar se mi tvoja pripomba trenutno zdi povsem banalna, nekaj takega, kot bi rekla:”Pa kaj se sekiraš, saj ni imel modrih oči.” Vem, ni primerjave. A tudi ni primerjave z bolečino. Strinjam se s tabo, da v primeru, ko je človek priključen na aparate mesece in mesece, da je nesmiselno podaljševati življenje z aparaturami. Vendar v mojem primeru tega ni bilo. Moj fantek je umrl zaradi preiskave, ki ni bila potrebna.
Sprašujete, če sva dobila kakšno obrazložitev… Se pač zgodi. Včasih UZ kaže takšno sliko, a je otrok popolnoma zdrav. Če bi naredili UZ en teden prej ali kasneje bi bilo lahko vse OK. Žal so nama to pozabili omeniti takrat, ko sva se odločala za in proti… Seveda nihče ne bo odgovarjal. Jaz nimam energije za tožarjenje, pa tudi smisla ne vidim v tem. Mojega otroka to ne bo oživilo.
Najbolj od vsega me je zmotilo dejstvo, da sem na obdukcijskem zapisniku videla datum, ki se nekako ni skladal z vsem… Rodila sem 1. marca, pokopan je bil 24. aprila, rezultate z obdukcijskega zapisnika 18. julija. Na zapisniku je bil datum 24.3.2006. Kje je logika? Nisem vprašala, ker v tistem trenutku nisem mogla govoriti. Samo solze so tekle, počutila sem se pa ravno tako kot takrat, ko so mi povedali, da je moj otrok zelo bolan ali takrat, ko sem izvedela da je moj Samo mrtev…
Hvala še enkrat vsem in sožalje tudi vsem vam, ki se soočate s podobno izgubo. Vem, nekega dne bo bolečina manjša, nekega dne bom laže živela z njo.
žiža
Clementine, da Vas ni sram. Kako morate izjaviti kaj takšnega?. Moj sin je umrl v 12-tih urah, ko ga je napadla bakterija. Zdravniki so dejali, da bi ga kljub hitri intervenciji težko rešili in če bi ga, bi lahko imel resne posledice. Ampak to je zame slaba tolažba. Če bi ga rešili in bi bil priklopljen na aparature – živ bi bil. Lahko bi ga objela, poljubila, mu stisnila roko, ga bodrila,… Tudi če bi imel trajne posledice, bi ga imela prav tako neskončno rada kot pred boleznijo. Veste, draga Clementine, kakorkoli otrok pa naj bo takšen ali drugačen čuti in zaznava naša čustva.
Srčno upam, da se Vam kaj takega nikoli ne bo zgodilo.
Miki
Ne vem kako je, če rodiš mrtvega otroka, zato ne morem govoriti o tem.
Že pod temo “izkušnja” pa sem napisala svoje mnenje glede tega, kakšni občutki te prevevajo, ko ti povedo, da ima otrok hudo nevrološko okvaro in da bo imel po vsej verjetnosti zastoj na vseh razvojnih področjih.
Le ti, ki so bili na tem, ko so jim to povedali, ko so gledali svojega otroka, kako leži v inkubatorju, ko ne veš ali ga boli ali ne, ko mu nihče ne more pomagati, ko nemočen dan za dnem hodiš k njemu in si želiš samo to, da otrok ne bi več trpel…. Samo ti lahko vedo, kako zelo si želiš, da bi se to končalo. Ko dojameš, da ni upanja na izboljšanje.
Ko imaš nekoga tako zelo zelo zelo rad, da mu pustiš oditi, ker v srcu veš, da je zanj tako najbolje. Nikoli si ne bi mislila, da je to lahko res, nikoli ne bi verjela, da bom sama na tem. Pa vendar je tako. Ko se zaveš, da bitje srca še ne pomeni življenja, ko se zaveš, da včasih ni dovolj, če nekdo “samo” preživi.
Verjamem, da Clementine ne ve, kakšni so ti občutki, ko si sam v tem. Morda bi se ona v takem trenutku navkljub zdajšnjemu prepričanju, odločila drugače.
Je pa res, da zaradi otroka in zaradi sebe MORAŠ pogledati tudi na kvaliteto življenja. Tudi jaz sem si v začetku predstavljala, da otrok pač ne bo hodil, da bo duševno zaostal, da bo rabil več pozornosti… Žal prizadetost ni samo to in ravno pri tako majhnih otrocih, so lahko posledice najhujše. Ko otrok ne more sam dihati, ko možgani ne uravnavajo požiranja, hranjenja, ko odpove rast telesa…ko ti resnično prav nihče ne ve povedati ali otrok kaj čuti ali ne, ali ga boli ali ne, ko ostane samo se beseda “predvidevamo” to in “predvidevamo” ono….
Ves čas upaš, da morda bo, v resnici pa veš, da ne bo. Ker vidiš. Vidiš na lastne oči. Takrat sploh ni več potrebno, da ti zdravnik reče karkoli. Takrat sam veš kako hudo je. In takrat vidiš, kako zelo imaš lahko nekoga rad, da rečeš: DOVOLJ! In takrat veš, da ti zgolj strah pred lastno bolečino onemogoča slovo.
Moj otrok se je rodil zdrav, potem pa ga je napadla bakterija. Sprašujem se, kje je šlo narobe, da je do tega prišlo. Ne sprašujem pa se, zakaj se je poslovil od nas. Ker resnično vem, da je bilo tako zanj najbolje. In največ kar sem lahko storila zanj, je bilo to, da sem mu pustila v miru oditi. Pa čeprav mi je zdaj neizmerno hudo. In vedno ga bom ljubila iz vsega srca, mojega prvorojenega otroka.