mojega angelčka ni več
Pozdravljene!
Danes je tretji dan, ko mojega angelčka ni več, ni ga v meni, nisva več skupaj fizično povezana-je tam nekje zgoraj zraven moje babice; izgubila sem ga namreč v osmem tednu nosečnosti…Kako lahko sprejmeš dvojno dejstvo, dejstvo o nosečnosti in upanje, da bi bila lahko mamica-ki ti ga ginekologinja z zalostnim obrazom in stagniranimi besedami ubije v razmaku 4 ur istega dne na ultrazvoku….boli, oh, kako boli. Bolečina je pa še toliko večja, ker nisem imela več nobenega upanja, da bom sploh kadarkoli zanosila.
Ostalo pa kot utečena mašinerija, priprava na abrazijo, operacija, a jaz nisem stroj, v sebi se sprašujem zakaj, zakaj…če bi vedela, bi sigurno bolj pazila-to je najhuje-da se počutim krivo.
Solze pa stečejo kar same, njegov očka pa daleč stran in vsak po svoje se spopadava z bolečino-a kmalu bova skupaj, vsaj to. Pogovoriti se ne morem z nikomer drugim, saj ni nihče vedel, še sama ne. A moj angelček je prišel z namenom, to vem, samo sedaj ga neizmerno pogrešam in pogrešava. Vsak po svoje zamišljava, kako bi bilo, če bi ga imela….v tem trenutku se spopadam s tem, kako normalno funkcionirati, čeprav sem že bila počasi zunaj na soncu in na telefonu poslovno normalno govorila-a sem odsotna v mislih..v mislih pri njemu. A mislim da se opazi posledica dogodka, samo verjetno vsi pripisujejo bolezni..nočem praznih besed, saj ne vem, kaj bi…
LP in veliko sonca, Laura
Kako ste po taki izkušnji začele normalno funkcionirati? Da ste normalno govorile z ljudmi, pa ne mislim sorodnikov in moža, ne da bi bile na robu solz?
Z nikomer se nisem hotela pogovarjati. Samo z mojim in to je to. Nekako sem predelala in odžalovala.
Tudi moja žalost je bila obupna in huda, ker sva se za otroka trudila 10 let. Umetne opolditve, operacije itd. Prišel je po naravni poti, moj angelček in tako tudi odšel. žalost in obup sta bila stalna spremljevalca vsaj 3 mesece. Potem sem se nekako vklopila nazaj. In sprejela dejstvo, da pač je, tako kot je. Da z traumiranjem ne bom ničesar spremenila. nekako sem se oklenila misli, da bova posvojila, da ne IVF-je ne grem več. da je dovolj. Čeprav o posvojitvi nisem vedela veliko, le to, da je strašnoo težko priti do otroka, skoraj nemogoče. A ta misel je nekako hodila z mano z roko v roki. Tiste mesece, tistih 10 mesecev…ko sem na CB-ju zagledala plus. Sreča je bila skoraj zadušljiva, hkrati pa jo je senčil strah, kajo bo, če….uff najbolj napornih 9 mescev. A sem preživela. Sva preživela. danes moja sreča skače okoli mene in ima že 4 leta.
Zato, draga moja, pogum in upanje…naj nikoli ne umreta. Bori se do zadnjega. Boš vsaj vedela, da si naredila vse. Držim pesti, pošiljam ti en velik in močan virtualni objem.
Drži se!
Jaz sem lani točno na 4.januar morala nosečnost prekiniti v 18T. Fizične bolečine sploh občutila nisem, občutila sem pa psihično bolečino, ki me je spremljala vse leto, še hujša je postajala po datumu, ko bi moral biti otrok rojen. Po 8mesecih od UPN je bilo najhujše. Komunikacija z ljudmi sploh ni potekala, ni bilo zaupanja v ljudi, ves čas se mi je postavljalo vprašanje zakaj ravno nama to…otroci sovaščank bodo danes stari že 1 leto, moj nerojeni otrok pa je med zvezdicami. Zakaj je življenje tako nepravično….vsa ta vprašanja so me begala, postavljala v jok, zaprla sem se pred domačimi, hkrati pa sem se precej ukvarjala s športom, izredno veliko prebrala o tem, o psihologiji; lahko rečem da sem vsak dan od 22h-2h ponoči samo brala na to temo. Bolečine v srcu mi ni mogel zakrpati niti moj 4-letni nadobudnež, nihče. Ves čas sem si dopovedovala da bom ponovno zanosila in da takrat bo vse po starem. Kar 1 leto sem stremela k štetju plodnih dni in z možem sva delala na tem, vendar plusov ni bilo nikjer, le denar za Clear blue mi je vsak mesec odtekal. Na koncu leta sem si zadala pač dejstvo, da zanositi ne morem in da ostaneva pri enem otroku. Kot strela z jasnega me je presenetilo čudno počutje. Testa pa nisem opravila, ker sem upanje v plus že izgubila. Ker pa menstruacije ni bilo sem se naročila h G za pregled, kjer pa me je seznanila z nosečnostjo da sem v 10T nosečnosti.
Kako občutim sedaj, ko sem noseča 21T? Nič kaj drugače nisem kot prej. Še vedno vsak večer zrem v nebo in sporočam otroku utrinke iz dneva, hkrati pa 4-letnika spravljam v posteljo; še vedno se na vse to spomnim vsakih 5 minut. Očitno dogodka ne morem zakrpati oz.ga nočem. Je del mojega življenja in ga držim v mojem srcu. Četudi se nasmejem, mi spomin ne zbledi tistega pogleda na mojega “nerojenega sina”. Zato vem, kako se počutiš in sočustvujem z vama. Ne obupaj!!!
Pozdravljena,
vem kako ti je. Amapk moraš pozitivno naprej. Jaz sem pred 2 leti zgubila punčko v 9 mesecu. Umrla je že v trebuhu. Čez 1 m in pol sem že zanosila in zdaj imam že 13 mesecev starega fantaka, zdravega in živahnega. Mislim, da mi je to uspelo zato, ker sem si cel čas dopovedovala, da je tako moralo biti. Vedela sem, da lahko gre vse narobe, če se bom zaprla vase in z nikomer govorila. Zapomni si eno dejstvo. Veliko hudega se zgodi. Vem zate je tvoja izguba najbolj boleča, ampak vedi, da se je to zgodilo, da te nekaj nauči. Iz tega dogodka moraš izveči nekaj pozitivnega nekaj kar te bo gnalo naprej. Sicer te ne poznam, ampak ne dvomim, da si lepa in pametna punca. Ta izguba te bo še bolj zbližala s partnerjem, samo ne smeš se spustiti na žalovanje na dolgi rok. To boli, vem ampak bolečina počasi zgine in ostanejo spomini. Torej, priporočam ti, da si .čim več časa s partnerjem in, da čim prej greš ven. Govori o temu, lažje bo. In vesolje ti bo poslalo bitjece, ki si ga želiš. Ta otroček pa je tvoj angel za celo življenje. Poljubček in glavo gor
Draga moja!
Tudi jaz sem mamica angelčku, avgusta bo 1 leto. Tudi midva z možem sva se trudila 10 let na IVF in končno sva zagledala magičen plus; a žal se je v 24T najin sonček rodil in po 23 dneh umrl.
Meni je pomagalo, da sem lahko govorila o njem. Saj sem tudi jokala ob tem, ampak vsi tisti pravi prijatelji so ostali ob meni, ker sem jih potrebovala in so znali poslušat čeprav mi niso znali pomagati.
Vsi ostali, ki so zavračali in niso želeli biti ob nama, se pogovarjati so odšli (prijatelji, sorodniki).
Po 4-ih mesecih sva ponovno zagledala + in sedaj upava, da najin angelček čuva malo pikico in da bo vse o.k.
laura4U, če si na facebooku, obstaja ena stran za nas mamice, ki smo izgubile otroka. Je zaprta skupina in lahko iurečeš oz. napišeš kaj te teži, saj me razumemo ena drugo.
Bodi močna, saj je na nebu posebna zvezdica, ki te čuva.
Dober večer punce,
hvala za vse te besede, ampak sedaj v tem trenutku nič ne pomaga; pa saj veste same…ne vem, kaj naj rečem, pravim si, da je tako moralo biti, ampak v tem trenutku še ne vem točno zakaj. Saj sem močna, znotraj sebe pa še ne; na trenutke me kar premaga, pa se kar prepustim. Odločila sem se, da omejim krog ljudi katerim bom govorila o mojem angelčku. Ostaja mi le hrepenenje in upanje.
To neizmerno bolečino prestajamo v teh dneh. Umrl nam je malček, donošen, normalno razvit , vseskozi z odličnimi rezultati tekom nosečnosti 3 dni pred rokom poroda. Ne vem, ampak odgovorov ne najdemo, jezni smo, razočarani, strti do konca. Trpim, ko gledam nemoč sina, snahe, ko iščeta vzroke, nenehno mislim na to malo bitjece. Odgovor zdravnikov, da za take primere ne vedo zakaj do njih pride je prazen, plitek, brezoseben. Nekje je nekaj spregledano.