Sem moški, star 28 let, živim sam. Ne vem kje bi začel, verjetno ne bom uspel strnit vsega, morda bodo moje misli razmetane a upam, da bodo razumljene. Že zelo dolgo časa se počutim zelo odtujen od samega sebe in sveta okoli sebe. Imam nizko samopodobo. Fizično in psihično. Muči me slab spomin. Pomanjkanje domišljije. Čustvena otopelost? Sem mirna prijetna oseba in ljudje me dobro sprejmejo. A v bistvu me nihče zares ne pozna. Strah me je izražat svoja mnenja, ne rečem, da jih ne… ampak pogosto navadno komunikacijo doživljam kot nastop s pravilnimi in napačnimi odgovori. Večji del življenja sem se prilagajal drugim… da sem pozabil kdo sem jaz in kaj želim. Sem nesproščen do sveta okoli sebe. Svoje težave držim v sebi, vedno sem jih. A tako v3č ne morem živet naprej, ker mi zmanjkuje energije. Nimam spoštovanja do samega sebe in s tem odganjam ljudi od sebe.

Že od najstniških let sem imel težave s samopodobo… večni boj. Kasneje dolgo iskal zaposlitev. Kar je le poglobilo moje občutke. Pred več kot letom se razšel s dolgoletno partnerko, ne bom rekel le zaradi mojih težav, ampak več al manj, vem da je tako. To me je zelo prizadelo… prvič sem se zares zavedel resnosti svojih problemov, strahov… saj sem izgubil najboljšega prijatelja. Priznam, da me še danes to spremlja. Niso vsi dnevi tako črni. Poskušam pomagat sam sebi. Prekinil sem stike z nekaterimi ljudmi ob katerih sem se počutil slabo zaradi njihovega nespoštovanja. Naredil nekatere večje korake in rekel tudi NE. Zdaj živim na svojem, imam vredu službo, veliko novih ljudi v življenju. Materialno imam skoraj vse po cem sem dolgo hrepenel. A vse to me ni osrečilo, nisem zato kaj bolj samozavesten, ni mi prineslo notranjega miru.

Boli me to, ker pogosto vem kaj je prav in kaj ne. A imam v sebi blokado mimo katere ne morem. Niti s starši ne komuniciram veliko ko sem z njimi, čeprav me še isti trenutek oblije žalost zaradi tega. Osamljenost, ker me ljudje “ne poznajo”. Sem preveč resen za svoja leta… včasih pogledam album iz otroštva in se sprašujem…

Ne vem, če lahko pomagam sam sebi, mogoče bo mi uspelo. Prvič se glede svojih težav obračam na internetu. Vsakega nasveta/pogovora bom vesel. Življenje je le eno… nočem nekoč obžalovat, da ga nisem živel

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Predstavljam si, da vam je zelo težko, ko svoje težave držite v sebi. Ljudem nam je lažje, ko lahko spregovorimo o svojih občutjih in čustvih. Razumem vas, da notranjega miru niste mogli doseči z materialno zadovoljitvijo. Ta pride z razrešitvijo notranjih konfliktov ali morebitnih težkih življenjskih dogodkov.

Pomislil sem, da bi vam lahko koristila psihoterapevtska obravnava. Ste kdaj razmišljali o tem?

Lep pozdrav,

Sem razmišljal o tem. Misel na to, da bo me nekdo poslušal 60min za 50€… dandanes se vse vrti okoli denarja. Nimam zaupanja, da ti nekdo bo zares želel pomagat oz. prisluhnit.. in vem, da verjetno pretiravam 😉 Vem, da ostaja napotitev preko napotnice. Ne vem kako naj to razložim osebnemu zdravniku.. in potem naj čakam mesece da pridem na vrsto.. in na koncu naletim na terapevta, kjer ne bom imel občutka zaupanja.

Vem, da vam ne pomagam…. 🙂

Pozdravljeni,

razumem vas, da imate pomisleke in strahove. Hkrati pa slišim, da vas morda ravno nezaupanje omejuje, da bi stopili iz kroga trpljenja.

Odločitev bo vedno samo vaša.

Lep pozdrav,