Moje življenje
Živjo vsem.
Torej… stara sem 21 let, imam partnerja in pol leta starega otroka. Imam še dve starejši sestri, ena je duševno bolana, druga pa se je preselila. Moja prva sestra, moj fant in otrok živimo pri očetu na kmetiji. Ko sem bila stara še ne 6 let, mi je umrla mama za rakom. Oče je po cele dni delal in ni bil nič doma. Ko sem bila še mlajša, se spomnim, da sem bila pri zdravnici, ker sem bila zelo tiho, nisem nič veliko govorila (če se prav spomnim, je rekla zdravnica, da zaradi smrti mame) in še sedaj je tako. Posteljo sem močila zelo dolgo, tam nekje proti koncu OŠ se je to končalo. Zdaj se z očetom ne pogovarjava nič, na dan kakih 5 besed (odvisno od dneva). Ko se skregava, se skregava zelo in govori zelo grde besede meni in tudi sestri. Ima naju za nesposobni. V osnovni šoli so se tudi že precej delali norca z mene. Res je, da sploh nimam volje do ničesar in ne pomagam doma nič (od tod ta nesposobnost). No, poleti pomagam grabit in zmetavat in v hlev sem hodila, dokler nisem rodila. Zdaj npr. kuham, ampak pospravljam pa ne in nič ne delam drugega. Z otrokom se tudi premalo ukvarjam, ves čas sem na internetu (sklepam, da zato, ker želim ubežati temu življenju). O sebi imam zelo slabo mnenje, tudi partnerju ni več toliko do mene se mi zdi. Ker sem dobesedno cele dni zaprta v sobi z otrokom, oče in partner pa delata. Ko sva se nazadnje skregala z očetom, sem že pripravila stvari, da grem z otrokom in sem upala, da tudi s partnerjem in s sestro. Sem klicala drugo sestro, ki ne živi več tukaj, da bi tam prespala par dni, ampak mi je začela pridigat, da morm tud kaj pomagat in to. Partner bi po eni strani tudi šel (vsaj tako je rekel) od tu, ker je moj oče preveč… zelo grdo se obnaša, vsak dan je je jezen in preklinja, nobenega pravega življenja ni tu. Ampak po drugi strani pa bi ostal, ker je veliko zemlje in bi on rad prideloval hrano in če bi šla od tu, verjetno ne bi več jaz dobila zemlje. Pa tudi že imava par svojih živali in ne moreva to kar pustiti. Ampak jaz ne zdržim tu, se skrivam v sobi in nočem se srečevat z očetom in nimam volje da bi karkoli naredila, ker ponavadi nič ne naredim prav zanj. Če bi pa odšla, bi me pa skrbelo kako bi sam zmogel na kmetiji. Včasih se bojim, da bom udarila otroka, ker se joče, hitro izgubim živce. Včasih se mi utga in razbijam, preklinjam, jočem. Ne vem kaj naj storim, kam naj se obrnem. Kako naj rešim stvar. V glavi imam, da če bi mi šli od tukaj, bi bila jaz bolj pridna pri delu. Službe tudi nimam, ker sem po šolanju takoj zanosila. Mislim tudi, da bi raje delala v službi, kot gospodinjila. Sploh ne vem, če res, ali se samo tolažim s tem. Ko se misliva s partnerjem pogovarjati o resnih zadevah, sploh ne spravim besede iz sebe, ne znam se pogovarjati.
Sva pa kmalu spet mislila imeti otroka, zato pa iščem rešitve. Kam naj se obrnem? Kakršna koli pomoč?
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Slišim, da vam je težko. V vaši zgodbi se prepletajo pretekli dogodki in trenutna situacija po katerih sklepam, da se zavedate in čutite povezavo vaših trenutnih težav s preteklostjo. Odnosi z očetom, partnerjem, sestro, soočanje s smrtjo matere itd. Živite življenje v okolju, ki vam ne ustreza, hkrati pa vam ga je težko zapustiti. Ste pod stresom in kot pravite želite ubežati temu življenju skozi časom prebitim na internetu. To je seveda ena možnost, druga pa je, da se soočite s preteklostjo, sedanjostjo in si tako utrete pot v prihodnost.
Omenjate tudi, da se težko pogovarjate s partnerjem o resnih zadevah – da ne spravite besed iz sebe, da se ne znate pogovarjati. Ali se lahko s kom pogovarjate o svoji stiski? Nekaj vas zadržuje, da s partnerjem težko spregovorite, se težko odločite in tudi poiščete službo, če si tako želite. Glede na situacijo, ki jo opisujete in vaše doživljanje si predstavljam, da bi vam lahko koristila pomoč strokovnjaka. Ste kdaj razmišljali o psihoterapevtski pomoči? Tam boste imeli prostor spregovoriti o vaših stiskah, iskali rešitve in pridobili moč za nadaljne korake. Ponavadi gre za 45 minutna srečanja, 1x tedensko (ali več po potrebi).
Veliko ste v preteklosti že uspešno preživeli. Bili ste dovolj močni. Trenutno ste tudi v situaciji, ko vam je težko in se soočate z neprijetno situacijo. Veliko se ukvarjate s seboj, kar vam seveda onemogoča, da bi se bolje posvetili otroku in njegovim potrebam. Predstavljam si, da bi vam zdaj v tem obdobju drugi otrok pomenil še večjo obremenitev?
Za morebitna vprašanja ali komentarje sem vam na voljo.
Lepo vas pozdravljam,
Najlepša hvala za odgovor.
Niti ne, z nikomer se ne morem pogovarjati o teh težavah. Sicer sem šla do svoje zdravnice in sem ji povedala, kaj me muči in mi je dala napotnico za psihiatra in bi potem on videl ali bi me kam drugam napotil, ampak nism želela tja, ker nisem želela spet nekomu govoriti kakšne težave imam in potem bi me zopet napotil drugam.
Ja, ogromno sem že razmišljala o pomoči, zato sem pisala sem, ker sem upala, da mi boste svetovali. Ta psihoterapevtska pomoč je pa plačljiva, je tako? Smem vprašati, ali poznate koga, ki izvaja to pomoč, v Celju ali okolici?
Ja, res bi bil še večja obremenitev, zato pa iščem pomoč, ker ne želim, da sta preveč narazen v letih. Ker imam obe sestri starejši od sebe, ena je 10 let starejša, druga pa 8 let (ta se je odselila) in se sedaj niti z njo ne pogovarjam veliko in ne želim tega za moje otroke, da se ne bi pogovarjali med sabo.
Pozdravljeni,
razumem vašo situacijo. V Celju žal ne poznam nobene psihoterapevta, ampak vam najbližje zgolj v Mariboru ali Ljubljani. Če želite kontakte od tam mi pošljite zasebno sporočilo ali pa mi pošljite email.
Psihoterapija je v večji meri zgolj plačljiva, saj zdravstveni sistem ni prijazen do psihoterapije, se pa večina terapevtov prilagodi finančnim zmožnostim posameznika.
Lepo vas pozdravljam,
Velja. Srečno in lep pozdrav!