Pozdravljeni!
Poročena sem 15 let in imam dva otroka. Trenutno preživljam stisko, krizo kot že velikokrat prej. Dovolite mi, da opišem svojega moža.
Izhaja iz družine v kateri je imela glavno besedo mati (očeta tudi otrok ni prav nič brigal), ki je odkrito in verjetno upravičeno prav sovražila njegovega očeta. Bil je priča pretepom in grdim besedam med njima, mati ga je zato da ne bi bil podoben očetu tepla (sama pravi, da je to delala iz ljubezeni, da bi postal boljši). Ko sem ga spoznala, je imel majhnega sina, z materjo sta šla narazen po dveh letih skupnega življenja. Dobila sva dva otroka. Kot nosečnica sem se mu zdela grda. Proti koncu druge nosečnosti me je prvič udaril in celo boksnil v trenuh. Sicer, dejanja ni več ponovil, vendar je hči dobila v petem mesecu epileptične napade, ki so izginili do pubertete, sedaj pa so se ji spet pojavili. Ni dokaza, da so epileptični napadi vzrok udarca (tudi nisem nikoli nikomur omenila),vendar jih moja podzavest s tem povezuje.
Njegova osebnost se deli na dva človeka. Prvi je kolerik, večno nerga in v vsaki stvari išče pomanjklivost. Sicer nišesar ne naredi sam, točno pa ve, kako je prav in to ponavlja in ponavlja. Kar so tihi dnevi to dela z otroki, ki nič ne naredijo prav. Teži jima na vsakem koraku in z vsake malenkosti naredi “slona” in žali. Ko si zaželi seksa “kot kolerik” najraje hitro konča brez uvoda, saj ga to pomirja in zato lahko sladko zaspi.
Druga osebnost pa je pravo nasprotje prve. Je prijazen, nežen in ljubeč in popravlja razdejanja, ki jih pusti prva. Tudi seks z njim je drugačen , čutim njegovo prisotnost in željo, da je tudi meni lepo. Takrat me ima iskreno rad, in mi obljubi, da bo sedaj drugače. Tako je življenje teklo teh 15 let. Kolerik je bil občasno na obisku. Takrat smo malo potrpeli in čakali boljše čase. Pomagala sem mu po mojih najboljših močeh. Z njegovo materjo sem vzpostavila prijeten kontakt in se bila vez med njima. Z mamo sta se pogovarjala preko mene. Mama in oče eno leto živita narazen , vsak po svoje sta nesrečna in pritiskata na sina saj je edinec. Jaz sem dojela, da imam sama svojih problemov čisto in da sem jim dala jasno vedeti, da njihovih ne bom reševala. Dovolj imam tega, da se vsi sekirajo, svoje probleme prelagajo na druge, zato da bi se rešili pa ne naredijo čisto nič.
Živiva v svoji hiši, v bližini mojih staršev. Naj povem, da je hišo res gradil z veseljem in v gradnjo vložil vsako prosto minuto.
Želim vas povprašati za mnenje. Ali vstrajati v vezi v kateri očitno ne bo nikoli bolje? Ali si pri 40 letih zaslužim moškega, ki me bolj potrebuje kot me ima rad (čeprav se on s tem ne bi strinjal, saj pravi, da me ima resnično rad)? Zakaj mu tega ne morem več verjeti??

Hvala za vaša mnenja.

V prašajte se zakaj vztrajate v taki zvezi? Zakaj niste odšli, ko vas je nosečo boksnil v trebuh, ko ste se mu kot nosečnica zdeli grdi-? Na kakšno spolnost z njim pristajate, ko je v slabi fazi? On sicer pravi, da vas ljubi, vendar pa, ali se tako vede ljubeč moški? Vaš mož sicer ve, kako naj bi vam izkazoval ljubezen in se včasih tudi tako vede, žal pa ne zdrži dolgo, ker je čustveno poškodovan. Kot otrok je doživljal nasilje in ponižanja namesto ljubezni, mati ga je celo pretepala, da ne bi bil tak kot oče in to je opravičevala z ljubeznijo, v resnici pa ga je sovražila. Mati je najpomembnejša ženska v življenju vsakega moškega in kako naj bi se ob taki materi, kot je vaša tašča, vaš mož naučil ljubiti žensko? Kljub vsemu živite z njim že polnih petnajst let in to je vaša izbira. To pomeni, da imate tudi vi v sebi neke težave, ker bi drugače že zdavnaj odšli.

Alenka B

Po mojem mnenju ste bili v tega človeka zelo zaljubljeni, ne vem sicer, zakaj, delovanja možganov ne poznam. In ker ste oseba, ki verjetno poskuša obrniti svet na bolje, ste toliko časa vztrajali in poskušali pomagati ljubljeni osebi, pa seveda še vsemu ostalemu svetu zraven. Sedaj pa imate končno tega dovolj, zavedati ste se začeli sebe in svojih potreb, zavedati ste se začeli, da imate tudi vi pravico biti egoistični. Verjetno to že samo po sebi vodi do cilja, ki pa ni rečeno, da je blizu. Odvisno, kaj boste za to storili.

Zakaj vstrajam? Danes sem po TV poslušala dr. Rugla. Zakaj vztrajajo ženske v slabi zvezi. Zaradi imidža, otrok, premoženja, staršev, skupnih prijateljev…. Tudi če bi rada temu ogovarjala mislim, da ima kar prav. Ko sem komu potožila o svojih problemih mi je dejal, takega moža imaš, da ga je treba iskati. Kako ste lepa družina. Imate hišo, vse kar vam srce poželi, on ne pije, ne tepe te (???), nima drugih žensk, doma je pri tebi. Kaj bi sploh rada?? Podzavestno sem pri sebi začela iskati napake. Moje težave so se mi zdele še majhne ob zgodbah, ki jih vidim sama okoli mene. Pa vendar sem končno ugotovila, da v nadaljevanki “MOJE ŽIVLJENJE” igram stransko vlogo in ne glavne kot si jo zaslužim. Kakšen pa bo konec nadaljevanje pa iskreno tudi sama ta hip ne vem.