Pozdravljeni!

Rada bi napisala samo, kako se počutim po vseh letih odnosa s tako osebo. Počutim se tako, da ji niti v oči ne upam več pogledati, kaj sploh da bi se postavila zase, ker bi nazaj dobila cinične povračilne izjave – češ, itak narediš vedno vse narobe… Tisto vaše opevanje “postavljanja mej” je zame bob ob steno, ne da se mi več, ne morem, ker pred to osebo izgubim samozavest. Ta oseba me je ponižala, čeprav ji nisem nič naredila…čutim sovražnost, ki puhti iz njegove prezence… sram me je same sebe, pa ne vem zakaj, imam čisto vest, nikoli nisem soljudem povzročala gorja, bila sem vzgojena v veri, da so tudi drugi ljudje resnicoljubni in da pomagajo drug drugemu – no, mogoče so starši pozabili povedati, da obstajajo tudi ljudje pred katerimi je najbolje zbežati…

Sončna stran vem, kako zelo na dnu se lahko človek počuti, ko je s takšno osebo. Vendar tisto, kar ti lahko svetujem je, da se preprosto ne ukvarjaj več z njim. Ne razlagaj, ne prepričuj, ne poskušaj dobiti potrditev ali kakšno toplo besedo ali razumevanje, ne umikaj se, ne zahtevaj,….preprosto se nehaj ukvarjati z njim. To ti pobere največ energije in tu se ne bo nič spremenilo. Je tak, kot je in nekateri ljudje so proprosto drugačni in nekateri tako zelo, da so strupeni za druge. Če stopiš v koprive, se ne vračaš vedno znova in preverjaš ali morda zdaj ne bodo pekle ali bo kakšen cvet tam kdaj zrasel, ali bo tokrat manj bolelo ali….koprive so preprosto koprvie in kadarkoli boš stopil notri bo neprijetno in bo bolelo. Prav tako koprivo ne boš obsojal, ker peče, ker takšna pač je. In zaradi tega, ker te peče od koprive, se ne boš počutil nič manj vrednega, ker si pač stopil tam in ker pač opeče vse.

Največ energije izgubljaš z brezplodnim ukvarjanjem z njim in z vprašanji zakaj,kako, kaj če…..raje se usmeri vase. Tudi to je težko, ker si lahko po letih življenja s takim človekom čisto na dnu , brez energije, s slabo samopodobo, deprast…..ampak edino, kar lahko v resnici storiš je, da vzameš ostanke same sebe v roke in bodi vsaj ti nežna, spoštljiva, ljubeča do sebe, če tisti ob tebi tega ne zmore.

Ljudje zmotno pričakujemo, da nam bodo srečo, ljubezen, toplino, varnost dali drugi. Najprej se začne pri nas samih. Občutek ljubezni, topline, varnosti…..sproduciramo mi sami. Ker smo prepričani, da jo bomo dobili zunaj na, od drugih, se nam zdi, da se to zgodi, kadar srečamo koga, za katerega menimo, da nam lahko vse to da. Če imamo zdrav odnos do samih sebe, si vse to že v štartu nudimo sami. Če pa je ob nas še kdo, s katerim se imamo lepo in si medsebojno pomagamo in podpiramo pa toliko bolje. Šele ko odkrijemo, da imamo mi ključ za vrata, ki vodijo k naši sreči in da to v resnici ni odvisno od nikogar drugega, kot od nas samih se lahko začnejo resnične spremebe.

Takšne so vsaj moje izkušnje.

In verjetno bom sedaj že lajnasta…….pri tako težkih odnosih je včasih težko ali celo nemogoče, da bi ven splezal sam. Ali pa to traja res predolgo. Zato je najbolje poiskati kakšno kvalitetno strokovno ali kakršno drugo zunanjo pomoč, ki deluje. Če imamo tako hudo vnetje, da se ne moremo pozdraviti samo s čajčki in počitkom, bomo brez pomisleka in celo hvaležno vzeli antibiotike, če gre za naše psihično, čustveno stnaje, počutje, energijo se nam pa to zdi odveč in čudno. In tako kot antibiotik kakšno zadevo ozdravi v nekaj dneh, namesto, da bi se vlekli mesece in mesece, lahko tudi dober terapevt ali terapevtska skupina, pa tudi knjige in drugo izobraževanje precej skrajša okrevanje in včasih je to celo edini način do sremembe.

Vem pa, kako je tarkat, ko se ti zdi vse črno okoli tebe težko verjeti, da sploh obstaja še kakšna druga realnost v kateri živiš. Pa obstaja in tudi ti si lahko del nje.

Drži se!
GittaAna

GittaAna, kako super odgovor! Ne se ukvarjati več s tem človekom. Ja, to je nujno. Fokusirati se nase in na svoje zdravljenje. Jaz sem v večmesečnem proučevanju te teme prišla na koncu samo do tega, da je ključen odnos do sebe. Tisti, ki smo se zaljubljali v narcisoidne osebe in z njimi celo ostajali v odnosu več let, imamo izredno slab odnos do sebe. Po mojem občutku nam je to vsem skupno. In na tem moramo delati. Oh, le zakaj te informacije o MOM niso bile dostopne že prej? Potem se mi ne bi bilo treba trikrat ponoviti iste zgodbe 🙁

Drugače pa zelo razumem, Sončna stran, kako je to, ko človeka ne moreš več niti pogledati v oči, ker ti to takoj zbije vso samozavest. A je kdo med vami bral kaj o emocionalnih in/ali energetskih vampirjih? Jaz še nisem, ampak sem ta izraz zasledila na tujih forumih, tako da si nameravam v kratkem naročiti kakšno knjigo o tem. Sprašujem se, kako to, da imajo ti ljudje tako strašansko moč nad drugimi. Tudi jaz se počutim čisto nemočno, ko sem v bližini take osebe, kot bi mi odpovedali možgani….sploh ne morem jasno misliti. Tu gre po moje za dogajanje čisto na energetski ravni.

Sem pa nekje prebrala, da si narcisi podzavestno poiščejo v bistvu zelo kvalitetne ljudi, take, ki imajo visoke moralne vrednote in pozitiven pogled na svet, skratka take, ki so v bistvu zelo močni ljudje. Ne vleče jih k slabičem. Tako da, Sončna stran, poskusi pogledati tudi tako. Da si zelo dober in močen človek, ki pa se je samo zaradi slabe samopodobe pustil ponižati in izkoristiti.

Kako pa popraviti slabo samopodobo…. s tem se pa tudi jaz še ukvarjam in nisem prišla še do nobene konkretne rešitve. Verjetno mora pa vsak sam najti neko strategijo zase. Ni enega recepta za vse.
Meni včasih pomaga to, da se poskusim pogledati od zunaj, kot da bi gledala svojo najboljšo prijateljico in pomislim, kaj bi ji rekla, kaj bi ji svetovala v tej situaciji. Vedno sem namreč znala biti dobra in sočutna in podporna do drugih, do sebe pa ne.

Drži se!
Anuk