Kar sem hotela reči. Ne upam psihijatru, ked je o tem težko govoriti. Še zdaj ko sem pisala so se mi tresle roke in nisem morala zadrževati solz.
Moje življenje se je sesulo in res bi potrebovala kakšno strokovno pomoč…preko interneta. Kr v živo tega ne morm govorit, ker se vedno jokam.
Moji starši tega ne razumejo, ker jim nikoli nisme povedala.Moje psihične motnje so krive za moje obnašanje. In tega oni ne raumejo. Ne razumejo, zakaj ne morem vedno z njimi na kosilo (nekam v javnost) dobesedno socialno fobijo imam.
S starši se kar naprej kregam, ko me hočejo kam spraviti. Mislijo, da se nočem družit z njim. Velikokrat se počutim zares krivo, ker vedno v druži o prinašam slabo voljo…
Nočem več tega…zaradi staršev in ni prav, da jim to počnem. Da se sekiram zaradi sebe, ker tako ali tako zato niso nič krivi oni. Niso krivi za moje obnašanje. Toda brez tega, da bi se sekirla pač ne gre.
Kot pravim na bruhanje mi gre, slabo se počutim, rada bi umrla…
A obstaja vsaj način kako bi se lahko odmaknala od familije. Ker jim nočem uničit življenja skupi z mano.

Pozdravljena,
odgovorila sem ti v tvoji prvi objavi- v kolikor potrebuješ kakšno bolj konkretno informacijo me lahko kontaktiraš na zasebno sporočilo-

lep pozdrav, Bernarda

Taka si kot jaz. Tudi jaz imam take slabe čase, ampak minejo.

No jaz sem bol ekstrem primer in ne upam iti niti iz bajte učasih. Samo se počas privajam.