Pozdravljeni!

Že leto in pol je od tega,kar vam bom zdaj zaupala.Moja osebna psihologinja mi je predlagala,da svoja čustva zlijem na papir,če mi bo lažje. Vem nekateri bi rekli,da iščem pozornost, spet drugi bi rekli, da si izmišljujem. Vendar ni res! Zgodba pa je taka. Imela sem fanta tri leta. Spoznala sem ga,ko sem imela 18 let,na počitnicah. Prihajam sicer iz Slovenije on pa je bil doma na Hrvaški obali (ne bom govorila kje ker vsakič ko mi ime tega mesta odzvanja v glavi, se zlomim). Bil je malce starejši od mene (7 let). Nikoli se nisva ozirala na to cifro. Nekateri bi rekli da je to grozno, meni pa ni žal za niti en trenutek preživet z njim. Imela sem zelo slabo samopodobo, kot najstnica. On pa je vedno bil tam zame. Imel me je rad takšno, kot sem bila. Nekega večera me je vprašal,če bi morda želela hoditi z njim. Bila sem prestrašena in sem mu odgovorila,da se bojim. Miril me je in miril ter čakal iz dneva v dan, da sem se lahko odločila. Odločila sem se šele čez eno leto,(ko sem dopolnila 19 let)sem spoznala, da je potrpežljiv in da si globoko v sebi tudi jaz želim tega. Prišla sva skupaj in po končani srednji šoli (bila sem na gostinjski) sem se preselila k njemu. Prvi meseci najinega skupnega dela v službi in prav tako življenja so bili popolni. Ni mi bilo žal, da sem izpustila vse tiste žurke, saj tega v življenju nihče ne potrebuje. Nikoli mi ni bilo do tega. Rada sem sicer hodila ven z prijatelji, ampak sem bila bolj ali manj jaz tista,ki je spila samo malo in bila zaradi tega ” boječka ”. Vendar res sem si potihem vedno želela nekam drugam in biti z nekom, delati in biti odrasla. Vedno.. Po pol leta sem izvedela, da sem noseča. Bilo me je strah, vendar sem bila tudi vesela. Kaj potem če sem bila stara komaj 19 let. Sprva je bil zelo srečen. Še sedaj imam doma video, kako sem mu povedala. Vendar gledati ga ne morem, ker se znova in znova zjočem 🙁 z njegovo družino smo se skupaj pripravljali na prihod novorojenčka. Izvedela sem da bom rodila deklico in oba sva bila presrečna. Celo sam ji je izbral ime in nekaj dni po tem ko sva izvedela spol otroka, je začel pripravljati otroško sobico. Vse kar je v njej je naredil on,vsaka stvar me spomni na njega. Nekaj mesecev pred porodom sva se tudi poročila. Sicer civilno, obred je bil kratek z nekaj prijatelji in družinskimi člani. Nikoli nisva hotela nekaj big deal od poroke, vedno sva si želela skromno poroko. Ko je bil čas za porod njega ni bilo doma, ker je delal. Rodila sem tri dni pred napovedanim rokom. Pričakovala sem, da bom rodila po roku, vendar sem prej. Padla sem v paniko, v porodnišnico me je odpeljal njegov oče,ki je bil ravno takrat doma. Poklical ga je in prispel je v manj kot petnajstih minutah. Bila sem že sredi poroda, prišel je malo preden se je hčerka rodila. Vseeno sem bila vesela nisem pričakovala,da bom rodila tako hitro. Vendar so bili popadki in bolečine zelo hude. Od strahu sem kričala in paničarila kje je,kdaj bo prišel,ko se je prikazal čez vrata in prišel do mene in me pogledal v oči sem vedela,da je tudi v mislih bil že z mano. bil je šokiran ni pričakoval,da bom tako hitro rodila. Ko sva v naročje prijela najino hčerko se je za naju odprla nova pot. Postala sva starša. Jaz sem dopolnila 20 let, ravno tri tedne pred porodom. Rekli boste, da zelo mlada vendar ponavljam ni mi žal. Sedaj pa sledi del, ko imam cmok v grlu ko to pišem, vendar moram. Moram ker vem,da mi bo lažje. Bilo je konec poletja, približno dva-tri tedne po porodu. Moj dragi je doživel prometno nesrečo. Ko me je iz njegovega telefona poklical njegov prijatelj,sem mislila,da gre samo za šalo vendar,ko sem v ozadju slišala trušč me je zmrazilo. Na kraj nesreče sem prišla objokana in prestrašena z njegovim bratrancem. Iskala sem ga. Policija me ni spustila naprej rekli so mi samo ” žal nam je, vaš mož nesreče ni preživel, trčenje je bilo prehudo “. Ko sem slišala besedo ” žal mi je ” sem vedela,da je konec. Nisem niti kričala, niti jokala moje telo je mirovalo. Bila sem v šoku. Obrnila sem se k njegovemu bratrancu in ga pogledala. Rekla sem mu da naj mi reče,da je še kaj upanja. Odkimal mi je z solzami v očeh. Usedla sva se nazaj v avto. On ni mogel voziti, jaz pa sem samo udarila po kolenih z vso močjo in začela kričati in mahati z rokami. Udarjala sem se po obrazu, še sama ne vem zakaj. Bratranec me je poskušal ustaviti, stisnil me je močno,da se nisem mogla premikati. Kričala sem ime svojega dragega. Doma je od tega večera vladala tišina. Srce se mi je trgalo, ko sem videla njegovo družino jokati. Stresla sem se, ko sem pogledala najino hčer. Nekaj najinega, samo najinega. Spomin na njega. Teden dni nisem spregovorila niti besede. Skrbela sem za hčerko. Nisem mogla jesti, zato sem zbolela. Njegova družina me je tolažila, moji prijatelji tukaj doma so me hodili obiskovati in me prav tako tolažili. Njegov pogreb je bil zame nočna mora. Ko sem videla, kako spuščajo njegovo krsto v grob sem pogledala stran,ker sem vedela, da bom začela kričati. Bilo je mesec dni po nesreči. Želela sem se preseliti iz obale nazaj domov, vendar se nisem. Zadnji moment sem si premislila. Sedaj hodim na terapijo, da mi je lažje. Še vedno ga nisem in ga ne morem pozabiti. Še vedno z ponosom nosim svoj priimek. Vendar bolečina,ko ponoči sama zaspim, ko grem zjutraj sama pogledat najino hčer v sobico, me razjeda. Jokam, ko vidim, da ga ni več v službi, da se ne pogovarjava, smejiva, načrtujeva prihodnost. Zakaj ? vprašam se zakaj se je moralo to zgoditi? kot da mi je bilo namenjeno? zakaj ? Tega, ne privoščim nikomur. Tudi največjemu sovražniku ne. Sožalje vsem tistim, ki so izgubili partnerja, partnerko kadarkoli 🙁 sedaj mi je malce lažje, ker sem vse izlila sem… zakaj je življenje včasih tako kruto?

Pozdravljena!

Me veseli, da si našla ta forum in izlila svoja čustva tu.
V prvi vrsti, ti moram izreči moje sožalje ob izgubi partnerja. Čustvena izguba je vsakokrat težka, čustvena in traja sorazmerno dolgo. Pri tebi bo verjetno še kar nekaj časa tako. Zakaj ? Predvsem zato, ker si mlada. Od doma si v bistvu odšla z začetkom odrasle dobe ( rosnih let ) in tudi v občutljivih letih. V postu si napisala, da neke samozavesti nisi imela. Da si imela nizko samozavest, samopodobo.Tega nikoli verjetno nisi utrdila. Iskala si pozornost, čustva in nekoga imeti rad, v tem fantu. Ampak ostala si še vedno tista punca, ki je odšla od doma.

Seveda je izguba težka in še težja, ker imaš otroka. Otroka za katerega moraš skrbeti.

Kako živeti naprej? Nekako boš morala. Predvsem tako, da utrdiš sebe, svoja čustva in da skrbiš za hčer. Ona ti je edina vez, ki ti je ostala od partnerja. Hčera ti bo edino gonilno sredstvo, da ne boš obupala, se predala malodušju in da se boš izkopala iz žalosti. Morda nebi bilo napačno, da prebereš kakšno knjigo na temo samozavesti. Jih je kar nekaj v knjižnicah.

Zakaj te je življenje oropalo partnerja sprašuješ ? Morda zato, da zrasteš in utrdiš na samozavesti. Ko se boš odločila, da ŽIVIŠ in ne vegetiraš, ti bo pot posuta s cvetjem in mavrico. Tudi ti boš še srečna, le voljo imej in vztrajnost!

Srečno!

LucijaAna,
Sicer nimam za sabo tako hude zgodbe, kot jo imas ti, ampak tudi sama zivim na hrvaski obali, od tebe sem starejsa samo par let in se dnevno srecujem z zgodbami podobnimi tvoji (sluzba). Ce zelis, lahko pustis tukaj email, pa te kontaktiram… Lp